Sem zelo čustvena ženska in izjemno občutljiva v komunikaciji in zvezi. Rada imam romantične trenutke in sladkarije, kot majhna punčka. Moj mož je popolno nasprotje, njegova trdnost, manj občutljiva narava, nezmožnost romantičnih trenutkov z njim ... uničuje mojo ljubezen do njega. 

Prelomni dan 

Nekega dne sem se odločila, da mu sporočim svojo odločitev. Odločitev, da želim ločitev.
»Zakaj?« me je vprašal v šoku.
»Dovolj mi je, naveličana sem ... to je pač to!«

Vso noč ni spregovoril niti besede, nekajkrat si je tudi prižgal cigareto. A spregovoril ni nič. Kot da mu ni mar. Moje razočaranje se je še poglobilo. Tukaj je bil moški, ki se ne zmore niti čustveno odzvati ob taki stvari.

Kaj sploh lahko pričakujem od njega? Nato me je končno vprašal: »Kaj lahko naredim, da si premisliš?«
Nekdo mi je nekoč dejal, da je zelo težko spremeniti osebnost nekoga. A vseeno sem želela spremembo, nekje globoko v sebi. Nato sem ga pogledala v oči in mu povedala: »Recimo, da si noro želim rožo na vrhu gore, oba bi vedela, da če mi jo odtrgaš, bi zato moral umreti, bi naredil tole zame?«
Odvrnil mi je: »Povedal ti bom jutri zjutraj ... Moje upanje je kar umrlo.«

Usodno pismo

Naslednje jutro sem se zbudila, a postelja je bila prazna. Nato sem na jedilni mizi opazila papir z njegovo pisavo, pod kozarcem mleka, na katerem je pisalo: »Ne bi šel po tole rožo, ampak dovoli mi, da ti pojasnim ...«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Prvi stavek mi je kar strl srce, ampak sem vseeno brala naprej ...

»Ko tvoj računalnik zamrzne, ker narediš pravo zmešnjavo na njem, jočeš in si živčna pred zaslonom, vedno isti dan uredim računalnik, tako da je spet dober. Uporabim svoje prste.

Ko pozabiš zakleniti hišo, vedno jaz uporabim svoje noge, da poskrbim za to.

Rada imaš, da potujeva, ampak vedno se zanašaš na moje oči, da te vodijo.

In ko imaš vsak mesec krče, uporabim svojo dlan, da ti je boljše.

Rada se zadržuješ v hiši, mene pa je strah, da boš depresivna. Zato vsak dan izbrskam nove šale, da bi te nasmejal in ti ne bi bilo dolgčas.

Vedno si za računalnikom in si uničuješ oči – a jaz skrbim za svoje oči, da ko bova stara, da bi videl tvoje oči, da ti bom lahko povedal, kakšne barve so rože, ko bova šla mimo njih. Ampak moja draga, če po vsem tem nisi prepričana, da te imam rad, potem nočem pobrati te rože zate in umreti, ker očitno ne bi bilo niti to dovolj.«

Ljubezen živi

Moje solze so takrat razmočile pismo in razmazale črnilo.

»Zdaj, ko si nehala brati tole ... če si zadovoljna, prosim odpri vrata, ker stojim zunaj, prinesel sem ti tvoj najljubši kruh in sveže mleko ...«

Tekla sem do vrat, kjer sem ga zagledala in ga objela.

Pustila sem tole rožo za sabo, kajti vem, da je to moški, ki vsak dan zelo skrbi zame, a tega nisem opazila!

To je življenje, včasih pozabimo, kaj imamo, a želimo vse več, brez hvaležnosti.

Ljubezen pa je v resnici v majhnih rečeh, le opaziti jo morate!