In v nekem pogledu imajo seveda prav, saj življenje in svet krojijo pravila, in pravila je iznašel človek. Vendar, kdo pravzaprav določa pravila in kdo tem pravilom sledi? Ali jezimo bogove, če iščemo drugačne smeri in poti, če se ne sprijaznimo s svetom takšnim, kot je?

Navidezna harmonija teka s tokom

Če se zoperstaviš, naletiš na neodobravanje in dodatno delo, ki ga prinaša pojasnjevanje in rokovanje z ostalimi posledicami, zlasti, če se upreš nekomu, ki ima moč in oblast. Tako razumemo plavanje ali tek s tokom življenja. Novodobna duhovnost uči podobno: skloni glavo, namreč, ljudem boš všečen, sledile bodo nagrade. Za uboge ljudi, ki tonejo v povprečju, je morda ta nasvet smiseln, in ljudje, ki plavajo s tokom na tak način, nikoli ne ustvarijo lastnega žara. Vselej so le sledilci, ki oponašajo. In to jih boli, ko priložnost odteče mimo, vera vase pa ponovno zataji …

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Dolma: Umetnost polnjenih jedi z bogato tradicijo

Dolma je ena izmed najbolj prepoznavnih jedi Bližnjega vzhoda, Balkana in Kavkaza, ki simbolizira umetnost priprave polnjenih jedi.

»Če se vse sestavi, delam prav« je druga ugotovitev glasnikov pozitivnega mišljenja. Vprašanje na tem mestu, ki bode v oči, je vprašanje sebičnosti. Seveda, če gledamo le na sebe, in nismo sposobni prenašati pritiskov, bomo vselej le sledili. A komu? Če vidimo, da gredo stvari v napačno smer, smo nagovorjeni, s strani koncepta pravičnosti, da ukrepamo. A kaj ko to ukrepanje pomeni nevarnost za naše cilje in ambicije? Ne, raje zamižimo, naj se upre kdo drug.

Torej lahko sklepamo, da če je dobro za mene, niti ni pomembno, komu sledimo, saj v dobi pozitivnega mišljenja, ki ni drugega kot odmev skrajne sebičnosti, primanjkuje uvida in globin. V času, ko je vsega dovolj, pesniki in filozofi izumirajo, plehke osebnosti pa se množijo kot gobe po dežju in presahnejo kot kaplja v puščavi. Torej, za resnično plavanje s tokom, ki je del zelo zahtevne filozofije taa, posameznik mora osvojiti prvine žlahtnega konservativizma in vedeti, da njegove odločitve nosijo posledice. A le te se pokažejo s časom, ki se mu ne mudi, zato se testi resničnega dviga na višje duhovne ravni zahtevni.
Zato večina sledi, odloča in določa pa le peščica. Saj so tisti, ki imajo resničen vpliv, skriti, včasih nevidni, delujejo pa bolj gotovo kot je gotova smrt vsakega živega bitja. Komu torej sledimo? Ali tisti, ki delujejo in odločajo, odločajo za dobro vseh, ali le sebe?

H komu ali k čemu priplavamo?

In tako večin plava in priplava v povprečje občutkov, v globoko nezadovoljstvo s seboj in s svetom, saj so se nekoč odpovedali lastni svobodi odločanja, in jo prodali drugim. Za ceneno in nečastno obljubo, da če bodo kimali in sledili, bo zanje poskrbljeno.
In plavamo, vsak na svojem čolnu, misleč, da je sam in edini, ki se sprašuje o pravi smeri. Plavamo, vsak na svoj način. Večina pestuje lastno žalost in se pretvarja, kako popoln je njihov svet, kako je sin sposoben, inteligenten, a le svet ga ne sprejme in ne razume. Kako je mož čudovit, čeprav ga nikoli ni. Kako je stanovanje lepo, čeprav si želimo hiše, in krog samoprevar se neprestano širi, zato je, mimogrede, psihoanaliza za take primere neučinkovita.. Fiks z umetno, zlagano harmonijo in pozitivnim mišljenjem, je nevarnejši od heroina, saj se takšni odvisniki ne zavedajo lastne otopelosti in poneumljanja. Človek, ki ne vidi rane pri sočloveku, ki se zaradi lastnega samoljubja pretvarja, da je ni, ima v sebi potenco sadista. In družba pozitivno mislečih je nevarna. Je sadistična in otopela. Želi le udobje, zabavo in je izrojena ter degenerirana.

Odvisniki pozitivnega mišljenja ali ljudje notranjega miru

Morda marsikdo na poti dobronamernega odnosa do sebe in sveta zapade v kulte »pozitivno mislečih«. Morda marsikdo čuti, da je notranja harmonija pravi odgovor. V to sem prepričana. A doseganje notranje harmonije, ki je trajna in ki edina le zdravi, je zahteven proces, kjer je človek preizkušan na mnogih ravneh. Zato se rodijo ljudje, kot je Nelson Mandela. Nekdo lahko poreče, da so zaradi njega številni nastradali. Res je, Nelson je pokazal novo smer, in v njihovih razmerah apartheida ni bilo prostora za nedolžno diplomacijo in prazna blebetanja o plavanju s tokom življenja. Nelson je svoje življenje žrtvoval in kako ga bodo razumeli posamezniki, ki na primer nastopajo v resničnostih šovih? Vidite razliko? Za višje cilje je potrebno odrekanje, in pogosto tisti, ki se najbolj izpostavijo, tega ne naredijo za sebe, temveč za vero v boljši svet, in vselej imajo sledilce, ki so pripravljeni žrtvovati sebe za zmago pravice. In taki posamezniki so bili in ostajajo izredni.

Letos nas zapuščajo velika imena glasbene scene, ljudje, ki so verjeli v nekaj več, tako kot v to verjame vsak, ki v sebi nosi željo po tem, da stvari niso nujno takšne, kot so. Ustvarili so melodije in besedila za nas, za našo tolažbo, motivacijo, vero vase in moč. Velika imena glasbene scene so raziskovala življenje v vseh njegovih barvah in odkrila mnogo resnic, prevedenih v melodije in besedila, ki so večna.

Glasba je večna, in energija čustev, strasti ali žalosti, iskanja ali srčnega veselja, je za vselej vpeta v eter. In ko prisluhnemo napevom, se lahko osvobodimo. In žar, življenjski sok, ki ga številni ljudje, ki ne sledijo danim pravilom, iztisnejo iz sebe, ni nikdar plod brezdelja, pač pa preseganja sebe na ravneh, ki si jih ljudje udobja niso zaslužili in jih, skladno s tem, ne bodo nikoli pripravljeni in zmožni razumeti.

Tako so usode različne, nekateri navdihujejo, razsvetljujejo, se bojujejo, drugi iščejo mir in harmonijo po poteh, ki se ločujejo, združuje ali dvigujejo na ravneh duha, ki mu ni nikdar konca.