Ne, vi nimate mobilnega telefona, to samo mislite, v resnici ima telefon vas. Kadar vas te hudičeve napravice ravno ne skušajo zasvojiti ali ubiti – na sto domiselnih načinov – rade delajo samomor v vodi. Praviloma se najraje potapljajo v straniščni školjki.

Kolegica je z mrkim obrazom privršala mimo. Telefon mi je padel v stranišče, je skrušeno šepnila. Kaj pa telefonariš na stranišču, sem rekla brez sence sočutja. Nisem! je ranjeno kriknila, samo v žepu sem ga imela! V naslednjih dneh smo z zadržanim dihom spremljali poskuse oživljanja njenega telefona. Ga bodo rešili? Bo reševanje stalo več kot nov telefon? Bilo je bolj napeto kot v telenoveli.

Seveda ni edina potapljala telefona. Na svetu je, ocenjujejo, prenosnih telefonov več kot ljudi. Krepko več kot polovica uporabnikov – različne raziskave navajajo številke od 61 do 92 odstotkov – jemlje telefon s seboj celo v kopalnico, torej na stranišče, pod prho ali v kopalno kad. In 19 odstotkov jih je priznalo, da jim je telefon že padel v stranišče. Na internetu imajo divje debate o tem, ali je elektronskega živega mrtveca bolje sušiti na zraku ali v skledi riža. Tule je brezplačen nasvet: najbolje je telefonu povsem prepovedati vstop v kopalnico. Ah, in za zasvojenost s pametnim telefonom že obstaja beseda: nomofobija (kar pride od »no-mobile-phone phobia).

Morilec v mojem žepu

Internet vestno beleži tudi poskuse prenosnih telefonov, da bi svojim lastnikom stregli po življenju. Kadar združijo moči s človeško neumnostjo, jim praviloma odlično uspeva. Najboljši dokaz za to so smrtonosni selfiji. Selfiji, to vemo, pobijejo več ljudi kot morski psi. Za selfije ljudje plezajo na strehe vlakov, padajo po stopnicah, se zvračajo v prepade in se slikajo z divjimi živalmi, ki včasih niso pri volji za fotografiranje.

A tudi če ne pretiravate z ekstremnimi selfiji, to ni poroštvo, da boste preživeli, telefoni namreč poznajo še druge načine, da se vas odkrižajo. Še posebej če jih polnite s polnilniki, ki ste jih nekje poceni kupili in niso izvirni izdelki tovarne, ki vam je prodala telefon. Res je redko, ni pa nemogoče – menda –, da vas ubije elektrika, ko vzamete v roke telefon, ki je priključen na napajanje. To naj bi se leta 2013 zgodilo mladi Kitajki, ki je pravkar stopila iz kopeli in je odgovorila na klic na Applovem iphonu. Še novejši je primer mlade Rusinje, ki ji je lani telefon, priključen na napajalnik, padel v kad, ko se je kopala. Sostanovalka jo je v kadi našla mrtvo. Elektronika in voda praviloma nikoli ne skleneta srečnega zakona.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Potem je tu Kitajec, ki se sicer ni kopal, bil je v službi v računalniški trgovini, ko mu je leta 2009 telefon neidentificirane znamke eksplodiral v žepu. Možakar je izkrvavel zaradi presekane arterije. Srečno pa je preživela trinajstletnica iz Teksasa, ki je pred dvema letoma priključila svoj telefon na polnilnik in odšla spat, čez nekaj ur pa jo je zbudil vonj po zažganem. Očitno je telefon nehote potisnila pod blazino, tam pa se je pregrel in izžgal grdo luknjo v blazino in v rjuho. Telefon je bil Samsungov, kjer so takoj zanikali odgovornost, so pa obljubili, da bodo deklici dali nov telefon in novo posteljnino.

Niti razprava o tem, ali od mobilnega telefona lahko dobiš tumor na možganih, še ni povsem končana. Neovrgljivega dokaza o povezavi med telefonom in rakom še niso našli, a povezave tudi še niso mogli povsem ovreči. So pa našli možne povezave, neka švedska raziskava je na primer odkrila povečano tveganje za tumorje na tisti strani glave, kamor prislanjamo telefon.

Tudi tveganje, da vas bo zaradi uporabe telefona v kinu nekdo ustrelil, se zdi precej oddaljeno, se je pa že zgodilo leta 2014 na Floridi, ko je nekdo med predvajanjem napovednikov pisal sporočila po telefonu in ni hotel nehati niti takrat, ko je možakar v vrsti za njim protestiral. Vnel se je prepir, po zraku je letela pokovka, nazadnje pa je zagovornik miru v kinu potegnil pištolo in onega ustrelil. Filma pa si niti potem ni mogel v miru ogledati, ker je prišla policija in ga aretirala.

Ne pišite, ko hodite

Tekstanje pa ni nevarno samo v kinu, naravnost smrtonosno je med vožnjo in zadnje čase vse bolj celo med hojo. Pisanje SMS-sporočil med vožnjo je menda šestkrat nevarnejše od vožnje pod vplivom alkohola, največ poškodb, tudi smrtnih, pa se zgodi pri usodni kombinaciji hoje in gledanja v telefon. Ljudje med tekstanjem padajo po stopnicah, stopijo pod avto ali pred vlak, se prekucnejo v nezavarovan jašek ali s pomola čofnejo v morje. Kakšen utegne celo srečati medveda. Zgodilo se je leta 2012 nekje v Kaliforniji, ko je medved zataval v majhno mesto in so vsi pobegnili z ulic. Se pravi vsi razen možakarja, ki se je tako zatopil v pisanje sporočila, da ni ničesar opazil, dokler se ni tako rekoč zaletel v kosmatinca. Je pa zato potem toliko hitreje tekel. To vemo, ker ga je nekdo posnel na video (poguglajte »guy walks into giant bear while texting«).

Nekatera mesta so poiskala rešitve, ki so sicer zelo različne, skupno pa jim je to, da se snovalci idej zavedajo, da se butljev, ki pišejo sporočila med hojo, ne da spremeniti, in je treba torej spremeniti okolje, pa so šli in naredili prav to. V nemškem Augsburgu, kjer je petnajstletna deklica med pisanjem sporočil zatavala pod vlak, so potem uvedli luči na tleh železniških prehodov, ki zasvetijo, ko se bliža vlak. Utripajoče rdeče luči na tleh zazna celo najbolj vneti pisec sporočil. V kitajskem mestu Chongqing so uvedli posebno stezo na pločniku, podobno kolesarski, za ljudi, ki hodijo in tekstajo. Nekaj podobnega so, čeprav samo začasno, uvedli v belgijskem Antwerpnu. Pokrovitelj je bila tamkajšnja telefonska družba, ki trdi, da se največ pametnih telefonov razbije pri trčenjih med pešci. Ni torej v njihovem interesu, da se ljudje več zaletavajo in razbijejo več telefonov?

V delu Londona so z mehko peno obložili drogove uličnih svetilk. Poskusno, so rekli, morda bodo projekt potem razširili še v druga mesta. Pa ga niso in se morajo pisci sporočilc zdaj zaletavati v neoblazinjene kandelabre. Univerza Utah Valley, na kateri imajo 30.000 študentov, je vsa stopnišča razdelila na tri steze: po eno za tiste, ki po stopnicah hodijo, za tiste, ki tečejo, in za tiste, ki tekstajo. V več mestih so se pojavili znaki, običajno duhovite domislice, ki opozarjajo na nevarnosti pisanja sporočil in hoje. V ameriški zvezni državi Delaware so neuspešno poskušali prepovedati tekstanje na prehodih za pešce, pa so se morali potem zadovoljiti z napisi na tleh pred prehodi: »Ozrite se gor, vozniki niso vedno pozorni na vas.« Lahko pa si kupite tudi poseben telefon, ki ima na delu zaslona posebno okence, v katerem se prikazujejo tla pred vašimi nogami. In tako vsaj vidite, v kaj se boste že čez hip zaleteli. Seveda pa vas nič od tega ne more rešiti, če tvegate življenje in zdravje, ko svoj telefon vlačite s seboj na stranišče.

Vaš telefon je kraj, kamor gredo bakterije žurat

Raziskave, opravljene na različno velikih vzorcih, sicer pokažejo različne številke, a pod črto vse povedo isto: vse več ljudi svoje telefone jemlje s seboj na stranišče. Dragocene straniščne minute samote, ki so jih prej zapolnili s knjigo, časopisom ali križanko, zdaj porabijo za to, da pregledujejo elektronsko pošto, posodabljajo svoj Facebook, si ogledujejo videe na Youtubu (mogoče prav tistega z medvedom in nadvse presenečenim tekstopiscem), nakupujejo po spletu ali pišejo sporočila. Nekateri tudi telefonirajo, saj veliko ljudi v anketah poroča, da počnejo tudi to, ali pa so med pogovorom vsaj že slišali šum splakujoče vode na drugi strani.
Da vam med obiskom stranišča telefon pade v školjko, sploh ni najhujša nevarnost. Še malo ne, precej bolj nevarno je, da se na vaš telefon naselijo fekalije in bakterije, od norovirusa in salmonele do mrse, streptokokov ali hepatitisa. Za to ni treba, da vam telefon pade v stranišče, čisto dovolj je, da ga odložite kje v bližini in potegnete vodo. Kapljice vode, pomešane s fekalijami, se razpršijo do dva metra v vse smeri in zato telefona – ali zobne krtačke – ni pametno parkirati v bližini. Najbolj nesnažna mesta so kljuke, zapahi, pipe, tla (in zato v stranišču ne polagajte torbice na tla). Telefonski zasloni (tako kot tipkovnice in računalniške tablice), so ugotovili, imajo včasih več bakterij kot straniščna deska. In vi jih potem ljubeče prislonite k svojemu obrazu in se čudite, zakaj imate toliko mozoljev …

Raziskave na univerzi v Arizoni so pokazale, da je devet od desetih telefonov okuženih z bakterijami, ki lahko povzročijo bolezni, 16 odstotkov, torej vsak šesti, pa tudi s fekalijami. V domačem stranišču, kjer imamo nadzor nad čistočo, še ni tako hudo, nikoli pa ne veste, kaj vse boste na rokah in na telefonu odnesli z javnega stranišča. Torej ni dovolj, da si umivate roke, redno je treba tudi razkuževati telefon. Za manj natančne so dovolj vlažni robčki, vendar smete z njimi obrisati samo ohišje telefona, telefoni in kemikalije namreč ne gredo dobro skupaj. Strastnejše sovražnike mikrobov pa bo povsem zadovoljil samo sterilizator za telefon. Res, ta stvar obstaja. Lahko si ga naročite na spletu (za samo 48,99 dolarja). Prenosni sterilizator v nekaj minutah z ultravijolično lučjo pobije vse bakterije, zraven pa lahko nalijete še dišavo in svojemu telefonu privoščite aromaterapijo. Ker telefon, ki ne diši, ni tisto pravo.

Saj ni res, pa je!

Resnična zgodba o popravilu telefona iz straniščne školjke 

Že tako in tako je absurdno, da moj prenosni telefon začne izdihovati po manj kot dveh letih uporabe in da te na izbranem operaterju gledajo kot zadnjega fosila, ker imaš takooo star telefon, pa še tisto ta staro SIM-kartico, pa čisto zastarel paket pa … Postala sem torej lastnica čisto nove, lepo oblikovane, nepogrešljive stvarce. Že prve dni pa sem ugotovila, da je novi telefon nekam sumljivo spolzek, gladek – pozneje mi je to tezo potrdilo nekaj s tehnologijo podkovanih dedcev, češ, saj res, to so zdaj novi telefoni, drugačni, res bolj drsijo ... K drsečemu telefonu spada tudi nova obleka oziroma ovitek. Ker je moj telefon tako lepe zlate barve, ga nisem mogla oviti v brezvezno barvo, hotela sem prozoren ovitek. In tam, kjer sem telefon kupila, takega niso imeli. No, tudi čez cesto ga niso imeli, ampak lahko mi ga naročijo in prišel bo iz Celja, ker tam pa je na zalogi. Ajde, dajte, naročite, bom pa ja zdržala en konec tedna brez ovitka. Kakšna napaka!

Ravno konec tedna se je zgodilo to, kar se mi ni v 15 letih rokovanja z mobiteli. Ko sem fotografirala svoj podmladek, sem si telefon nonšalantno zatlačila v hlače in hitro skočila še na stranišče. Pri oblačenju hlač mi je telefon zdrknil iz zadnjega hlačnega žepa. Pljusk, naravnost v školjko! Ne vem, kaj se je zgodilo v tisti prvi sekundi, kakšen šok, telefon na dnu školjke! Ali naj sežem ponj? Seveda, za telefon vse!

Ampak katastrofa, zaslon telefona je potemnel, pozelenel … ves se je tresel, meni pa se je sesuval svet. Fotografije s poroke dan pred tem, krasne fotografije mojih otrok, joj! – samo to mi je šlo po glavi! Na srečo sem tega novega vraga v zadnjih izdihljajih odprla in se zahvaljevala pametnemu svetovalcu pri svojem mobilnem operaterju, ki mi je svetoval, naj si le ohranim spominsko kartico v telefonu. Oh, še sreča, kajti fotografije na SD-kartici so bile rešene in jaz presrečna! Kam smo prišli – najpomembnejše na telefonu so fotografije?!

No, zaradi kontaktov se nisem tako sekirala, ker sem imela še vsaj rahlo delujoč stari telefon. Prvi delovni dan pa grem reševat svojo napravico – najprej k pultu svojega mobilnega operaterja: priznam, telefon mi je padel v vodo, in to v straniščno školjko, skoraj zardim. No, ugotovim, da se gospod niti posmehnil ni, kajti to je nekaj vsakdanjega (deset dni po dogodku slišim še tri podobne zgodbe). Gospod ne more nič storiti, ker stik telefona z vodo pač ni v garanciji, zavarovanja tudi nimam plačanega, tako da … pojdite še na tistile zasebni servis tjale čez cesto. Grem, ubogam.

Na tem servisu mi gospod prijazno pove, da teh novih telefonov oni ne morejo odpreti – zdaj so pač tako narejeni. Zato naj grem na uradni servis, kjer imajo napravo, da to storijo, ampak ne smem povedati, da mi je telefon padel v vodo, temveč moram le reči, da se pač ne vključi. Potem mi ga bodo oni odprli, mi sporočili, da je voda v telefonu, popravilo zavrnili, nato pa naj se vrnem na tale manjši, neuradni servis. Ubogam ga in čez par dni dobim sporočilo uradnega servisa: ugotovili prisotnost tekočine v napravi, to ni v garanciji, popravilo naprave stane 370 evrov. Sporočite, ali nadaljujemo popravilo.

370 evrov? Naprava v akciji operaterja stane 192 evrov, v prosti prodaji pa 330 evrov. Odnesem telefon na neuradni servis, tam mi ocenijo, da bo popravilo stalo približno 60 evrov. Zgodba še ni končana, še vedno ne vem, ali jim bo uspelo, ampak verjamem, da jim bo. Sem jim brala na obrazu.

m. š.

P. s.: Ugotovila sem tudi, da obstajajo adapterji za te nove, tako imenovane nano SIM-kartice – tako da si kupite adapter in lahko novo nano SIM-kartico uporabljate tudi s starim telefonom. Če vam ta še deluje, seveda.