»Tam spodaj dejansko čutiš povezanost z vesoljem. Čim globlje se potopiš, tem dlje greš tudi vase. To je čudovit medij, ki ti pomaga vzpostaviti stik s sabo,« je prepričana 34-letna Primorka Alenka Artnik, ki je v potapljanju na vdih pred štirimi leti našla svoje življenjsko poslanstvo.

Športa se je lotila z veliko modrosti, posluša namige svojega telesa in v tem je verjetno tudi skrivnost njenega meteorskega uspeha. V neverjetno kratkem času se ji je uspelo priti v svetovni vrh, nedavni uspeh v egiptovskem potapljaškem Dahabu, kjer se je v disciplini s plavutko spustila v globino kar 90 metrov ter tako svojo prejšnjo znamko izboljšala za sedem metrov, jo namreč uvršča med prvih pet na svetu.

Pri tridesetih ste našli potapljanje na vdih in se prebudili, pravite. V tem športu ste menda našli svoje življenjsko poslanstvo?

Pred tem se nisem našla nikjer, niti v šolskem sistemu, nisem si znala predstavljati, kaj bi počela v službi … vedela sem, da sem sposobna in nadarjena, vendar nisem našla svojega mesta. Imela sem kar težko obdobje. Potem pa me je prijatelj povabil na trening potapljanja na vdih v bazen.

Po prvem sem začutila radost, ki je ne bom nikoli pozabila. Vedno pogosteje sem hodila na treninge in začela raziskovati. Izkazalo se je, da mi gre dobro, rezultati so bili vedno boljši in tako sem šla na prvo svetovno prvenstvo. Naslednja štiri leta sem vse misli in energijo vložila v ta šport, da se danes z njim lahko profesionalno ukvarjam. Končala sem službeno razmerje in se pred osmimi meseci preselila v Egipt. Moje življenje se je obrnilo popolnoma na glavo, a v dobrem smislu. Zdaj bom profesionalna potapljačica na vdih. Poučevala bom druge, uživam, ko predajam znanje.

Poleg izjemne kondicije je pri potapljanju na vdih verjetno ključna psihična kondicija. Kaj storite, da vas ne premaga tesnoba?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kmetija: Tamara bo v novo leto vstopila samska

Tekmovalka šova Kmetija je prišla do spoznanja, da mora na prvo mesto postaviti sebe.

Res je, tu je izredno pomemben tudi psihični del. Lahko si fizično optimalno pripravljen, ko pa prideš na tekmo in se ti zgodi stresen dogodek, ki ga pod vodo ne moreš pozabiti, ti to pokvari ves potop. Zato so zelo pomembna orodja za sprostitev. Meni že sam potop pomaga do sproščenosti. Takoj ko potopim glavo pod vodo, izključim razum. Strah pravzaprav ni slaba stvar, to je naš obrambni mehanizem.

Če čutim tesnobo, se preprosto vrnem na površino. Takrat si rečem, da se danes pač tako počutim, in končam trening. Včasih se strah pojavi brez razloga, a vedno poslušam svoje telo. Pri potopu v globine moraš biti sproščen, rad moraš imeti morje, vodo, globina te mora zanimati. Bolj ko raziskuješ življenje, bolj te zanima, kaj je onkraj, manj te je strah. Ljudje, ki živijo zelo v okvirih, si ne upajo takih podvigov.

»Globine so umik v meditativni svet, tam se sprostim in spet najdem, začutim, kako se mi morje odpre,« ste dejali v nekem pogovoru. V globinah torej človek sreča samega sebe?

Zagotovo. Potapljamo se z zadrževanjem zraka, že to je popolnoma drugačno stanje od tistega na kopnem, saj prisili naše možgane, da so varčni s kisikom, zato se naš um takrat ustavi.

Opazila sem direktno povezanost: ko je naše telo sproščeno – naše fizično telo in umski del, se vrata globin dejansko odpro. Če je fizično telo preveč v krču, je pritisk okolja tako močan, da ne moreš globlje. Isto se zgodi, če je psiha preveč okupirana z mislimi – poglobi se blokada in ne moraš izenačiti tlaka in spet ne moreš globlje.

Danes lahko opravim potop na osemdeset metrov, ni pa rečeno, da ga bom jutri lahko ponovila, ker morda ne bom tako sproščena. Zato je treba najti pravo harmonijo in zato sem tako presrečna, da sem našla ta šport, v katerem res spoznavam, kako pomembna je ta povezanost telesnega, duševnega in umskega dela, harmonija, zavedanje.

Ko sem spodaj, moji možgani drugače delujejo, tam ni racionalnega razmišljanja. Vsi, ki se iz globin vračajo navzgor, imajo radosten nasmešek na obrazu, kajti spodaj dejansko čutiš povezanost z vesoljem in ta občutek pripadnosti je zelo prijeten. Poleg tega je spodaj zelo tiho in spokojno. A da prideš do tega, moraš biti pripravljen, moraš veliko meditirati in imeti veliko potopov, potem se to samodejno zgodi.

Ali imate zaradi teh občutkov kdaj željo, da bi tam spodaj kar ostali?

Tisti občutek je res izredno lep, a mi je še lepše priti nazaj, da lahko to delim. Uživam, ko lahko ljudem razlagam o svojih izkušnjah. Vse, kar doživljam, želim predati naprej.

Kakšne so največje pasti tega športa?

Ko se potopiš, je zelo pomembno utišati in umiriti svoj ego, saj preveč razmišlja, nenehno nekaj hoče, pričakuje. Če se prepustiš, se ti lahko zgodijo zelo lepi potopi. Past tega športa je prav ego, ki želi rezultat, nov rekord. S tem sicer ni nič narobe, če pa je ego premočan, ne slišimo telesa, ki nam morda sporoča, da je pritisk prevelik, in se je treba obrniti.

Dostikrat sem videla kolege, ki so želeli preveč, in so se poškodovali. Najpogostejša poškodba v tem športu je stisk pljuč. Zato je pomemben stik s seboj, da zaznaš, kaj ti sporoča telo. Če tega stika ni, je možnost poškodb večja. Do zdaj sem se vedno poslušala. Ko sem začutila strah, sem se vrnila na površino.

Dve nori izkušnji

 »Ugotovila sem, da se ti blokade, ki te ovirajo v vsakdanjem življenju, v vodi zrcalijo. Voda je lahko zelo mehka in se v njej počutiš, kot bi letel, lahko pa je trda kot zid – to je zrcalo našega vsakdanjega življenja. Od posameznika je odvisno, kako globoko se je pripravljen spustiti vase, koliko je pripravljen narediti, da te blokade razreši. Čim globlje greš v vodo, tem dlje greš tudi vase. To je čudovit medij, ki ti pomaga vzpostaviti stik s seboj. Imam dve nori izkušnji.

Prva se je zgodila, ko sem se pripravljala na svoj najgloblji potop do takrat. Vedno se potapljamo ob vrvi, na katero smo pripeti zaradi varnosti, saj so spodaj močni tokovi. Ker veš, da si pripet, se lahko sprostiš in zapreš oči. Potapljala sem se v znameniti Modri jami, ki jo koralni greben ločuje od preostalega morja. Na 55 metrih je kanal, ki to jamo povezuje z zunanjim delom morja. Ko se spuščaš v globino, je svetlobe vedno manj, vendar ni čista tema. Prišla sem do dna na 93 metrih, in ko sem za trenutek odprla oči, je bil prizor prekrasen. Svetloba kanala je prihajala v globino, kontrast je bil tako močan, da je bilo videti, kot da so se odprla vrata v nebesa. Nazaj sem prišla z velikim nasmeškom.
Druga izkušnja pa je bila magična. Spet sem se zelo globoko potopila in na obratu se mi je pred očmi pojavila slika mojega brata, ki je pred leti umrl, in tega res nisem pričakovala. Vprašala sem ga, kaj dela tam, on pa je kar vztrajal s tistim svojim samozavestnim pogledom. Pa sem mu rekla, v redu, te bom pa s sabo odpeljala na površino. Ko sem pozneje razmišljala, se je to verjetno zgodilo, ker sem bila v globokem meditativnem stanju, predvsem pa sem bila v novih vodah in se je pojavil, da bi me pomiril, kar se je res zgodilo, saj se sploh ne spomnim, kako sem odplavala nazaj. Dogodka nisem mogla pozabiti, zato sem veliko razmišljala o tem in spoznala, da sem njegovo smrt čustveno potlačila. Izkušnja mi je pomagala ozavestiti to blokado, močno sem se razjokala in končno sem začutila, kako močno pogrešam svojega starejšega brata. Tako sem se rešila tudi zamere, ki sem jo gojila zaradi njegove smrti.«

Zelo hitro ste se prebili v vrh, kako je to mogoče?

Ljudje se res čudijo, kako sem v tako kratkem času dosegla te velike globine – odgovor je lahko zelo preprost, lahko pa zapleten. Razlog za moje potapljanje v take globine je moja življenjska izkušnja, ki je bila vse prej kot piknik. Vesolje mi je poslalo potapljanje na vdih, v katerem najlaže izražam samo sebe, v katerem se najlaže sprostim in pridem v stik s sabo.

Kakšne so vaše sanje v tem športu?

Imam dva popolnoma različna cilja. Z vidika športnika se seveda želim dokazovati, da zadovoljim ego (smeh), mislim, da imam dobre možnosti in lahko dosežem kakšen svetovni rekord. Če ne bi imela tega uvida, ne bi temu športu posvečala toliko energije. To so zelo realne sanje.

Drugi cilj pa je, da želim svoje življenjske izkušnje s pomočjo prostega potapljanja predati drugim. Začetnikom in tudi bolj izkušenim želim pomagati priti do tega duhovnega stanja. Zelo pomembno je namreč, kako te inštruktor vodi v izkušnjo. Verjamem, da lahko to zelo pomaga pri razreševanju osebnih čustvenih blokad. Sicer je pa tako, življenje nam z vsemi dogodki, ki nam jih postavi na pot, skuša pomagati in narediti najboljše za nas, zato smo tu, mar ne?