Berem, kako je morala neka mamica predčasno z morja, ker se je njen dojenček pogosto zbujal in je bila preveč utrujena, da bi še ostala. Odšla sta domov, kjer ji bo njena mama lahko pomagala.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Pa pridem nedolgo nazaj z mlajšima v čakalnico zdravstvenega doma in me skoraj kap, ker je tam polno ljudi. A ko le pogledam malo bolje, so tam v bistvu le trije otroci, le spremljevalcev imajo veliko. Ko malo opazujem, mi je hitro jasno. Mamica je pripeljala dojenčka k zdravniku. Z njo je mož, torej oče otroka, njena mama in še oče, torej babica in dedek. Ko odložijo vse potrebne torbe, da ne rečem skoraj potovalke, in zasedejo pol čakalnice, se komedija šele začne. Mama in hči se lotita slačiti dojenčka. Ta kriči, mamica vleče dol kapico, babica hlače, priskoči še očka, ga prime, da mamica lahko odveže kapico, vstane še dedek z vprašanjem, če kaj pomaga. Po nekaj minutah, ko je otrok končno slečen, v čakalnici spet zavlada tišina. Vsi si oddahnemo od malega kričača, ko se mamica spomni, da bi bilo dobro, da poje kašico. Cel projekt. Očka pripravi kašico, mamica mu zaveže slinček, babica ga drži v naročju, da ga mamica lahko hrani. Mali opleta z glavo sem in tja, kašica leti vse naokrog, pa se zamenjata. Zdaj ga v naročju drži mamica in ga hrani babica. Čeprav ni lepo tako »buljiti« v druge ljudi, sem sedela kot okamnela z odprtimi usti in se spraševala, ali se to res dogaja? Najraje bi jim vzela otroka in ga nahranila sama. Ko so na vrsti, k zdravniku stopijo mamica, ki drži otroka, očka, ki nese za njima veliko torbo, in babica, katere vloga mi je ostala neznana.

Ko se vse malo umiri, sem se spomnila, kako sem k zdravniku sama vozila svoji dvojčici, večkrat je šla z nami tudi starejša hči. Z velikim širokim vozičkom (temu naj bi bili menda namenjeni), v katerem sta mali damici sedeli, dokler nismo bili na vrsti. Slačila in oblačila sem ju sama, hranila in pripravila kašice, mleko in vse ostalo - tudi sama. Ko je bil čas, da nas sprejme zdravnik, sem voziček zapeljala v ordinacijo. Medtem ko je pregledoval eno, je druga mirno čakala na vrsto. Enako je bilo, ko smo odhajale domov. Brez babic, očkov, dedkov in ne vem, koga še. Brez kričanja in nepotrebne zmede, kot da nas ni.

Doma mi je prve mesece predvsem pri hranjenju pomagal mož, če ni bil v službi. Utrujena sem bila le, kadar sem bila ponoči sama (mož v službi). Takrat se mi je zdelo, da vso noč samo hranim, čistim stekleničke, pripravljam mleko in previjam. Ko se je druga najedla, se je že skoraj zbudila prva. Velikokrat sem pomislila na prijateljico Jano iz sosednje vasi, ki je imela leto starejše trojčice. Mislila sem si, če zmore Jana, bom tudi jaz! Ampak to ne pomeni, da je zjutraj prišla moja mami in vzela otroka, da sem si jaz lahko oddahnila od »nočnega« dela. Starejša hči je imela šolo, pripravila sem ji zajtrk in jo pospremila na avtobus. Vsak dan, ne glede na vreme, smo šle na sprehod, pa čeprav je to pomenilo, da sem včasih tudi obe hkrati nosila večkrat na dan po stopnicah iz drugega nadstropja na dvorišče.

Razširjena družina komaj zmore
Lanske prvomajske počitnice sem opazovala mlado družinico s približno šest do sedem mesecev starim otrokom. Z njimi sta bila še babica in dedek. Oh, kako so se mi smilili. Nikoli niso vsi sedeli za mizo pri obroku. Opazila sem jih, ker so sedeli vzporedno z nami. Prvi dan je pri zajtrku manjkala babica. Pa pridrvi k mizi s kričečim otrokom in pravi, da ne zdrži več, da ga ne more umiriti. Mamica pusti hrano, gre od mize, vzame otroka in ga nosi po restavraciji. Očka hiti »metati« zajtrk v usta, da jo čim prej zamenja. Nihče ne je v miru, saj vsi pogledujejo za mamico, ji bo uspelo ali ne. Ko se kričač malce umiri, se mamica opogumi in ga položi v voziček. V tistem trenutku pa malček dobesedno znori in začne kričati še bolj kot prej. Očka ga vzame v naročje in nosi naokrog. Popolnoma enako se je dogajalo naslednje tri dni pri vsakem obroku. Ubogi ljudje, le zakaj so si sploh privoščili počitnice.

Mali kralji in kraljične!
Prijatelja, ki imata enega otroka, štiriletnika, še nikoli na obisku pri nas nista oba hkrati sedela za mizo. Z otrokom se je namreč potrebno ukvarjati vsako sekundo. Njemu ni dovolj ograjen vrt poln igral, tobogan, gugalnice, peskovnik in še in še. Še preden pridejo, privlečem vse mogoče igrače, ki jih še imamo: barvice, kocke, plastelin … z razlogom, da bomo odrasli vsaj malo poklepetali. Ne gre! Mali želi popolno pozornost enega ali drugega starša. Sicer jima pa telovadi po naročju, vmes prevrne kozarec, želi piti, ampak tako, da mu mamica pomaga, želi se igrati z žogo, pa ne z drugimi otroki, ampak samo z mamico ali očkom. Ko si zaželi hrane, ga vsak iz ene strani spodbujata, mu režeta, lomita, dajeta v usta, ga brišeta, umivata … Pravi kralj, res!

Ko gledam te starše, saj ne vem, kaj naj si mislim. No, priznam, da včasih res malce hudobno pomislim, kaj bi bilo, če bi imeli dvojčke ali trojčke … Potem se vprašam, tudi jaz sem imela edinko, preden sta prišli dvojčici, pa sem šla z njo kamor koli, v miru spila kavo, poklepetala s prijateljico, nakupovala v velikih trgovskih centrih, šla sama z njo na plavanje, v živalski vrt, na obiske, k zdravniku.

Kdo je torej tukaj razvajen? Otroci ali starši?