Seveda je izkušnja na mladem zdravniku pustila sledi. Na svet in življenje gleda z drugimi očmi, kot bi odložil očala in videl jasneje. ''Odkar sem se vrnil domov, bolj cenim določene stvari in jih ne jemljem za samoumevne,'' nam pojasni Aljoša in nadaljuje, da so razlike med našim in njihovim svetom zares velike. ''Ljudje živijo na takšnem nivoju, kot smo na naših tleh pred tristo leti: brez elektrike, brez zdravil, brez industrije ... Ljudje tam umirajo že zaradi najbolj osnovnih bolezni, ki pa se zaradi pomanjkanja zdravil hitro razvijejo v hude komplikacije, ki so velikokrat usodne,'' pojasnjuje.

Navkljub težkim izkušnjam, pa bo Aljoši v spominu ostala tudi srčna preprostost in neokrnjena lepota vzhodne Afrike. ''Narava je res lepa in neokrnjena, sadje in zelenjava je zelo poceni ter res sočna in okusna. Tamkajšnji ljudje so povečini kmetje z veliko otroki (tudi do 12), sicer so bolj slabo izobraženi in revni, kljub vsemu pa zelo pozitivno naravnani in veseli,'' pripoveduje in doda, da sta jih ob prihodu večkrat pričakala pesem in ples. ''Tu je tudi domovanje velikih goril, ki smo jih opazovali res od blizu.''

Srčen zdravnik, glasbenik, popotnik in še kaj
Pa se vrnimo na začetek poti, k mlademu zdravniku iz Trbovelj. Kdo pravzaprav je Aljoša Frelih? ''Poleg medicine, ki sem ji predan s srcem in dušo, se navdušujem tudi nad glasbo. Vzporedno z gimnazijo in fakulteto sem iz pozavne zaključil Konzervatorij za glasbo v Ljubljani. Že kar nekaj let sem tudi član Big banda Medicinske fakultete in Delavske godbe Trbovlje,'' nam zaupa Frelih, ki je po srcu tudi avanturist in popotnik. ''V času študija sem se odpravil na kar nekaj izmenjav in izobraževanj po svetu, tako se bil v Tuniziji, Ameriki, Rusiji, Srbiji ...'' pove zdravnik, ki rad svoj čas nameni tudi družabnim igram.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Marko Žerjal rad ljudi nasmeji in šokira

Zabavni primorski stand up komik in youtuber Marko Žerjal je razkril sočne podrobnosti o sebi, svojih skritih strasteh, navdihu in tudi o svoji srčni izbranki.

Sredstva za odpravo so morali pridobiti sami
Frelih je odločitev, da se poda na medicinsko humanitarno pot sprejel v času študija. ''V 5. letniku sem izbral izbirni predmet Tropska medicina, kjer se dodatno izpopolnjuješ o boleznih, ki jih na našem področju ni, jih pa najdeš veliko v Afriki, Južni Ameriki in Indoneziji. V sklopu predmeta se je predstavila tudi Sekcija za tropsko in potovalno medicino Zdravniškega društva, ki omogoča absolventom medicine in mladim zdravnikom, pa tudi ostalemu zdravstvenemu osebju, organiziranje medicinsko-humanitarne odprave.'' Tako so sestavili ekipo še 2 absolventk medicine, zdravnika specializanta ter diplomiranega zdravstvenika in se odločili za odhod na jug Ugande. Sledilo je zbiranje humanitarnih prispevkov, kajti vsa sredstva so morali najti sami s pomočjo donatorjev.

Čeprav so se na zastavljeno lokacijo že nekaj let poprej odpravljale odprave, pa je bila ekipa pred odhodom nekoliko na trnih. ''Nismo vedeli, kako nas bodo sprejeli, ali je vse še vedno kot je bilo, ali bomo staknili tudi kakšno njihovo bolezen, ali in kako bomo pogrešali domovino, tehnologijo, hrano, prijatelje ...''

V objemu Afrike
Konec avgusta 2016 so stopili na Ugandina tla. Za prilagajanje ni bilo časa, življenje jih je nemudoma posrkalo vase. ''Sprva smo bili nekoliko šokirani, da ni hladilnikov, pa tople vode in normalnega wc-ja. Ker pa smo hitro pričeli z delom in pomoči tamkajšnjem prebivalcem, nekako ni bilo časa in smo se kar hitro navadili na afriška tla,'' pove.

Ekipa je delovala v manjši kliniki, ki je bila postavljena na največjem otoku jezera Bunyonyi.
Njihov delovni dan se je pričel s prihodom prvih pacientov, običajno je bilo to ob pol devetih zjutraj, zaključili pa so seveda tedaj, ko so pregledali zadnjega. ''Se pa je kdaj zgodilo, da smo sredi noči slišali trkanje na naša vrata, ker je prišla po pomoč nosečnica s popadki ali pa se je kdo poškodoval in je nujno potreboval zdravniško pomoč.'' Pove, da so nekajkrat obiskali tudi bolj oddaljene vasi. ''Gre za tako imenovani 'outreach', kjer smo kar v šoli pregledovali paciente, ki si zaradi oddaljenosti in prevelikih stroškov niso mogli privoščiti prihoda do nas. Za vikend, smo se kdaj odpravili tudi na kakšen hrib ali pa v oddaljeno mesto, povabili so nas tudi na lokalno poroko.''

Dotik smrti
V Aljošinem mozaiku spominov pa so zasidrani tudi tisti najtežji trenutki. Soočili so se namreč tudi s težkimi primeri, ko si do njih prepozno pripeljali hudo bolnega otroka, ki mu žal niso mogli pomagati. ''Najbolj me je pretresla zgodba nekaj dni stare deklice, ki so jo prinesli v zelo slabem stanju, težko je dihala, po vrhu vsega pa so jo pred tem najprej peljali k lokalnemu zdravilcu – vraču, ki pa deklici ni najbolj pomagal. Deklici smo po svojih najboljših močeh pomagali, jo prepeljali tudi v bolnico, kjer pa je na žalost po nekaj urah umrla,'' se spominja Frelih in žalostno doda, da je bilo vse skupaj še bolj absurdno, ker se starši niso zelo vznemirjali, doma jih namreč čaka še 10 malih lačnih ust.

Aljoša je navkljub najtežjim trenutkom z odpravo zadovoljen. Pomagali so namreč zelo velikemu številu ljudi, ki bi brez njihove pomoči težko prišli do prave zdravstvene oskrbe.

Več o odpravi si lahko preberete na www.bunyonyi2016.com 

Preberite še resnično izpoved Nastje. Njena edina želja je, da bi še živela. Kliknite tukaj.