Bralko Uršo žalosti, ker so se razlike med njo in sestro dogajale vse otroštvo, vzorci pa se ponavljajo tudi sedaj, ko sta s sestro odrasli. Še več, starša imata enak odnos do njunih otrok, zaradi česar Uršini otroci skorajda ne poznajo starih staršev. ''Boli me, ne zdi se mi prav, da se tako vedeta. Vsi so njuni vnuki, a kaj ko ju naša družina sploh ne zanima. Mi smo tisti, ki vse zmoremo, mi ne rabimo pomoči in njune naklonjenosti. Žalostna sem.''

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

V nadaljevanju delimo z vami celotno pismo bralke Urše.

''Spoštovani. Potrebovala bi nasvet nevpletene osebe. Če bi mi lahko vaša svetovalka pojasnila, kako ona vidi mojo težavo, pa kako naj ravnam. Težave, ki jih imam se nanašajo na moje starše in razlike, ki jih delajo med menoj in sestro, oz. predvsem med njenimi in mojimi otroki. Že od majhnega je bila sestra tista, ki so ji namenili čas, pozornost, ljubezen, materialne stvari. Jaz sem bila vedno ob strani, kot tisto pišče, ki dobi ostanke, če pač še kaj ostane. Zdaj se to nadaljuje pri najinih otrocih. Ista pesem! Mojih ne vidita po več mesecev, pri njenih sta skoraj vsak dan. Izgovor čas in ostale bedarije. Ko povem, se nič ne spremeni, sicer pa ne mislim prositi za ljubezen. Se sami znajdemo čisto dobro, boli pa me razlika med ta malimi. Moji babice in dedka skorajda ne poznajo, njeni pa non-stop visijo pri njiju in obratno. Ni prav. Vsaj meni se tako zdi. Kaj bi mi svetovali? Naj preprosto poskusim gledati drugače? Hvala in lep pozdrav, Urša.''

Za nasvet smo poprosili Anjo Kurent, BA.Pth, spec. psihoterapije, iz Društva za kakovost življenja Spiritual, ki naši bralki svetuje takole:

Draga Urša, hvala za vaše vprašanje. Pomirjena sem, ko slišim, da imajo otroci tako skrbno mamo kot ste vi. Niste sicer opisali, koliko sta otroka stara, tako, da bo moj odgovor malce posplošen vezano na doživljanje otrok.

Za otroke ste starši 'cel njihov svet' in vaše dojemanje, odnos do sveta počasi postaja njihov. Težko ločijo svoje mnenje od vašega. Na poti najstništva in potem mladostništva zorijo tudi v tem razlikovanju, zaznavanju svojih občutkov, oblikovanju svojih lastnih mnenj in izražanju le-teh. Ni nujno torej, da otroka doživljata situacijo isto kot jo vi, je pa velika možnost, četudi to skrb oziroma željo, da bi vaši otroci spoznali vaše starše oziroma njune stare starše na način, kot jih poznajo sestrini otroci, ne izrazite na glas. Zatorej je vaš in možev pogled, doživljanje teh razlikovanj, zelo pomemben.

Bolečina preteklosti vas očitno spremlja še danes in dobro je, da jo ozaveščate, a vendar verjamem, da si ne želite, da bi jo predali vnaprejšnjim generacijam. Skoraj v vsaki družini se najdejo razlike, v nekaterih bolj očitne v nekaterih manj. Iz otroške perspektive, ko smo v neposrednem doživljanju, je lahko precej neprijetno, ko pa odrastemo pa na vse to lahko pogledamo iz odrasle perspektive, kar sicer ne bo spremenilo preteklosti, je pa možno, da vpliva na naše doživljanje danes. Kdaj nam uspe, da to dosežemo sami, kdaj pa potrebujemo nekaj pogovorov z usposobljenimi ljudmi, in si tako omogočimo svobodnejše življenje v odnosih.

Sem mnenja, da se ljudje nikoli naj ne postavimo v položaj 'prositi za ljubezen'. Ljubezen ni nekaj dogovorjenega, ni nekaj, kar je možno izsiliti ali izprositi, temveč je nekaj čarobnega, nežnega, spontanega. Kompan Erzarjeva pravi 'ljubezen umije spomin'.

Drugih ljudi ne moremo prevzgajati, lahko se z njimi iskreno in sočutno pogovorimo, izrazimo svoje želje (kdaj tudi v imenu naših otrok), njihov odziv pa ne bo nujno takšen, kot bi si želeli, pričakovali ali upali. A vsaj poskusimo. In potem je čas, da gremo v odnosih naprej. Poiščemo srčne ljudi, se z njimi povežemo, družimo ipd. Dolžnost staršev je, da za otroke ustvarjamo ljubeče okolje, okolje, v katerem se počutijo pripadno, ljubljeno, upoštevano, spoštovano in jaz verjamem, da vidva s partnerjem to zmoreta. Vaša otroka pa bosta lahko stik na nek svoj način vzpostavila, ko bosta mlada odrasla.

Veliko navdiha pri ustvarjanju podpornega, prijetnega okolja za vašo družino vam želim, Anja Kurent, BA Pth., spec. Psihoterapije.

Preberite si še:
Bralka v stiski: Starša se ločujeta, petletna hčerka v šoku