Vroče ta hip

Bralka v stiski: Starša se ločujeta, petletna hčerka v šoku

Razmislite, kdo bi še lahko bil otrokova zaupna oseba, morda kdo od starih staršev, prijateljev, vzgojiteljic ali pa poiščete strokovno pomoč.
Razmislite, kdo bi še lahko bil otrokova zaupna oseba, morda kdo od starih staršev, prijateljev, vzgojiteljic ali pa poiščete strokovno pomoč.

Ko se družinska zgodba, ki jo je otrok poznal vse življenje zaključi, lahko to močno vpliva na njegovo ranljivo dušo. Razveza staršev lahko namreč predstavlja travmatičen dogodek, katerega posledice so dolgotrajne.

Bralka Mojca se sooča s težkim obdobjem, z dolgoletnim partnerjem se razhajata, njuna nekoč srečna pravljica žal nima svetlega konca. A prihajajoča razveza ni zarezala le v njuni življenji, zdi se, da še najbolj trpi petletna hčerka, ki želi oba starša obdržati ob sebi. ''V šoku je, povsem se je spremenila. Ne vem, kako naj ji pomagava,'' je obupana naša bralka.

V nadaljevanju delimo z vami celotno pismo bralke Mojce.

Spoštovani. Potrebovala bi objektiven nasvet glede situacije v kateri smo se znašli. S partnerjem se ločujeva, imava otroka. Petletno punčko. Poskušala sva ji povedati, da očka odhaja, da ne bomo več živeli skupaj, a ni dobro sprejela. Kako le, saj tega ne moreš kar tako predelati, sploh če si star šele pet let. Grozno nama je hudo, ampak res ne gre, nima smisla, da vztrajava. Hčerka se je čisto spremenila. Prestrašena je, molčeča, zadržana, veliko tudi joka. Oklepa se naju kot klopa. Kot da se boji, da se bova razblinila, če se bo obrnila stran. Tudi v vrtec več noče. Bila je tako vesela in razigrana. Zdaj te punčke ni več. Kaj šele bo, ko dejansko pride do selitve. Ne predstavljam si, res ne. Še dobro, da sva oba tako prištevna, da ni izpostavljena najinim nesoglasjem. Če bi gledala še prepire, bi bilo zanjo še stokrat huje. Ko jo takole gledava, bi človek še popustil, za voljo nje, ampak pamet mi govori, da naj ne vztrajam tam, kjer ni prihodnosti. Vsaj srečne ne. Kako naj pomagava hčerki, da bo lažje prebrodila to krizo, da bo razumela, se nekako sprijaznila … Tisočkrat hvala za odgovor.
Lepo vas pozdravljam,  Mojca

Žalostna deklica _ profimedia.jpg
Razveza staršev lahko močno vpliva na ranljivo otroško dušo ...
Profimedia

Za nasvet smo poprosili Anjo Kurent, BA.Pth, spec. psihoterapije, iz Društva za kakovost življenja Spiritual, ki naši bralki svetuje takole:

Draga bralka ga.Mojca, najprej bi se vam želela zahvalit za tako pomembno vprašanje. Vesela sem, da starši ob razvezah opazijo tudi svoje otroke, saj to pomeni, da bo za njih poskrbljeno in da jim bo lažje premagati izzive s katerimi se soočajo.

V predšolskem obdobju se otroci še učijo prepoznavati in regulirati svoja čustva. Po tem, kar opisujete, je očitno, da je za vašo hčer ločitev zelo šokantna novica in se je znašla v stiski. Všeč mi je, kako dobro prepoznavate hčerino počutje, saj ji lahko zelo pomagate soočiti se z ločitvijo in z življenjem po ločitvi, spremembami, ki jih le-ta prinese. Včasih se pri otrocih te starosti zgodi, da se spopadajo z občutki krivde za ločitev, saj je njihov racionalni razvoj na nižji ravni kot čustveni razvoj, zato je pogovor o tem izjemno pomemben. Naj otrok sliši, da je odgovornost za odnos staršev, na starševski ravni in nikakor ni povezana z otrokovim vedenjem.

Punčki bo v pomoč, da oba starša prepoznata stisko, poimenujeta čustva in možne občutke, ki jih doživlja ter, da jo vzpodbujata k izražanju čustev na različne načine. Na trgu obstajajo knjige (npr. Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita več skupaj?), ki so napisane prav za to starostno obdobje otrok in knjiga vam je lahko dober pripomoček za pomiritev hčere ter za navezavo pogovora. Pomagajo ji lahko tudi različne možnosti za izražanje, kot so igre z lutkami, risanje, v podporo ji bo tudi telesna aktivnost. Otroci ob ločitvi in po njej, tako kot odrasli, potrebujejo veliko sočutja. Ne bo dovolj en pogovor niti ne zmoremo predvideti kako dolgo bo trajalo obdobje stiske pri vaši hčeri, zato le vztrajno. Nekateri otroci niso pripravljeni spregovoriti s svojimi starši, predvsem, če so jezni na starše ali iz strahu, da jih ne bi še oni prizadeli oziroma, da ne bi 'izgubili' staršev. Dobro je, da morda razmislite, kdo bi še lahko bil otrokova zaupna oseba, morda kdo od starih staršev, prijateljev, vzgojiteljic ali pa poiščete strokovno pomoč.

Oklepanje, spremenjene spalne ali odvajalne navade, uničevanje igrač ... vse to je lahko odziv predšolskega otroka na stisko ob ločitvi. Oklepanje kaže na strah pred izgubo, kar ste dobro prepoznali. In na tem mestu sta sočutje in ljubezen izkazana na različne načine, skozi pogovor, dotik, čas, ki ga preživite s hčerko.

Lepo je slišati, da hčer ne izpostavljata nesoglasjem in tako naj tudi ostane. Tudi vidva, kot bivša partnerja, bosta na preizkušnji, saj je pred vama obdobje vzpostavitve odnosa konstruktivnega starševstva. Predšolski otroci ponavadi hrepenijo (v kolikor v družini ni nasilja) po pravično razdeljenih stikih, saj si žele preživljati svoj čas z obema staršema (ne glede na dogovor o skrbi in negi za otroka). Vzpostavitev ritma stikov je zelo pomembna, saj je otroku v oporo in stabilnost. Na začetku je pomembno, da se čim prej po razvezi vzpostavi dnevna struktura: spanje, dnevni in večerni rituali, skupni obroki itn. Otrokom in mladostnikom je v oporo, da je znotraj destabilne situacije, kakršno prinaša razveza, vsaj en del njihovega življenja stabilen oziroma konstanten. Obstoječe podporno okolje naj bo ohranjeno. Veliko sočutja, poguma in vztrajnosti vam želim, Anja Kurent, BA.Pth, spec. Psihoterapije.

Preberite si še: Stiska bralke: Izkoriščajo me, ker ne znam reči NE!