Sabina Miklavčič je srčna, močna in pokončna ženska, mojstrica Pon do kwan-a, inštruktorica pilatesa, študentka kraniosakralne terapije, ki dela v zasebnem zavodu za telesno aktivnost, sprostitev in zabavo, Biasana. Zase pravi, da je večna učenka. ''Dvomim, da bo ta strast v meni kdaj umrla.''

31 letna Zagorjanka pa je bila nenazadnje učenka tudi tekom življenjske lekcije, ki je njen svet pošteno prevetrila, ji potisnila glavo v blato in jo izzvala, da se dvigne nazaj na noge. Lahko bi klonila, a ni. Iz semen bolečine je vzklila modrost, tako drugačna od vseh načel, ki jim je sledila do tedaj.

Sabina, kaj vidite, ko se ozrete nazaj? Prepoznate dekle, ki je skozi življenje veslala kot galjot na galéji?

Kaj vidim? Vidim preprosto dekle, na barki življenja. Nič večjo in nič manjšo zaradi svoje izkušnje od kogarkoli drugega, ki ga srečujem v življenju. Če sem že veslala kot galjot na galeji, sem veslala z namenom, da danes vidim in cenim svoje vzpone in padce, ker so me naredili močnejšo za padce in hvaležnejšo za vzpone, ki še pridejo. Vsi veslamo na galeji. Vsak po svoje. Ljudem bi bilo veliko lažje, če bi se zavedali, da je vsaka stvar v življenju minljiva. Tako vzponi kot padci. Tako bolezen, kot zdravje. Tako ljubezen kot strah. »Prisluhni. Začuti. Zaupaj si!« Pa je moj kompas, ki me usmerja na galeji in ga z veseljem delim z vsemi, ki vstopijo v moje življenje. Tega bi se morali ljudje spet naučiti. Prisluhniti sebi.

V vrtincu izgorelosti se nemara znajdejo zlasti ljudje, ki jih vodi pretirana delavna angažiranost. A slednjo ne poganja zgolj želja po dosežkih, tudi krizne razmere lahko privedejo do tega, da se zdi, da pravzaprav nimamo druge izbire, kot da stisnemo zobe in vlečemo breme naprej proti svetlobi. Kakšna je vaša izkušnja ali bolje, kje se prične vaša zgodba?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Hmmm, moja zgodba se je verjetno začela že nekje pri petnajstih letih. Kot hčerka trenerja v klubu borilnih veščin Pon do kwan Zagorje, sem tudi sama zelo zgodaj prevzela skupino otrok in svoje delo jemala zelo resno in odgovorno. Zdelo se je, da ne smem napraviti napake. Saj veste, kako je, kadar učitelji učijo lastne otroke. Vsaka stvar se zdi kot privilegij, ki to ni. Ali pa je obratno, da se na situacije gleda preveč subjektivno in osebno. Tako sem, brez da bi bilo to iz katerekoli strani zahtevano, tudi z vročino hodila na treninge in si vzela pouka proste dni, da sem se pozdravila. Prav zaradi tega lahko rečem, da imam pri mladih enaintridesetih letih že 15 let izkušenj na področju športa, rekreacije in vzgoje mladih. Danes vem, da je bilo to resno delo za to starost, takrat je bil v mojih očeh to samo hobi.

Kot narekuje družba je treba pri delu »jamrati«. Delo predstavlja nekaj, kar je težko in v šolo moramo hoditi, da nam ne bo treba delati. Kakšen nesmisel! Ker sem vse življenje rada delala in pomagala drugim, sem v sebi ustvarila program, da nikoli ne delam dovolj, ker smo naučeni, da mora biti pravo delo težko in v njem ne smemo uživati. Tako sem delala vedno več. In vedno bolj intenzivno. In tudi če nisem delala, sem razmišljala o delu, kar je v meni povzročalo stres. Adrenalin je delal svoje, raven kortizola je naraščala, telo ni znalo več mirovati. Misli so bezljale. Delo je postalo moja droga. Če nisem delala, ali bila zaposelna, nisem bila »dovolj dobra«, nisem bila zadovoljna. Kadar nisem delala, sem bila »lena«, »nepotrebna za ta svet«, »za nobeno rabo«. Nek notranji glas je vedno prišepetaval: »Ni dovolj. Ni dobro. Še nisi postorila vse, kar bi morala.« »Lahko bi bilo boljše.« Verjela sem mu. Na ta način sem nekako vedno želela biti nekje, kjer nisem bila. Želela sem stvari, ki jih nisem imela. Pozornosti, ki jih ni bilo. Razna izobraževanja o osebni rasti in v športu so mi odpirala obzorja. Učila sem se o tem, kako biti v sedanjem trenutku, a tega sama zase nisem znala uporabiti. Bila sem odlična učiteljica. Marsikoga, ki je hodil k meni na vadbe sem naučila, kako poskrbeti zase, kako prisluhniti svojemu telesu, medtem ko sem po sebi še vedno udrihala in si nisem dovolila počiti, ali samo posedeti brez slabe vesti in občutka krivde. Mogoče navzven res zgleda, kot da nimam nobenih težav. Ampak danes vem, da čisto vsak človek bije svojo lastno bitko. Eni jo radi delimo s svetom, ker želimo priti do dna in s svojo zgodbo odpreti oči še komu drugemu, drugi si zatiskajo oči, nekatere je strah. Spet tretji pa so že našli načine, kako živeti življenje v harmoniji. Kadar delam, dam vedno vse od sebe. Takrat mi nič ne manjka. Takrat uživam v trenutku. V moji glavi je nastajal nemir, kadar sem bila sama s seboj. Lahko bi rekel, da sem bila sama sebi največji sovražnik.

Kot inštruktorica intenzivnih športnih vadb sem vedno skrbela za varnost teles svojih strank, medtem ko moje telo ni bilo pomembno. Moj fokus je bil pri tridesetih drugih telesih. Svojega pri tem velikokrat nisem upoštevala. In le malokrat sem si vzela čas zase in za svoje treninge. Trenerji velikokrat delamo to napako, da pozabljamo na lastna telesa in počitek.

Kdaj ste potem 'stresli z glavo' in sami sebi priznali, da je napočil čas, da se naučite prisluhniti svojemu telesu? In kako ste se pravzaprav naučili slišati nema sporočila, ki so odzvanjala v obliki številnih zdravstvenih težav?

V bistvu nisem stresla z glavo, ampak me je pretreslo celotno telo. Leta 2012 sem iz Ljubljane prišla nazaj v Zagorje in se odločila, da si ustvarim svoje lastno podjetje z rekreativnimi vadbami za vse generacije. 2013 sem bila sprejeta v program PVSP, kjer sem še dodatno lahko razvijala svojo poslovno idejo. Če danes pomislim, kako sem te dve leti živela, me strese. O sebi sem v tem času sto odstotno verjela, da sem popolnoma »neorganizirana«, saj si v rokovnik nisem zapisala niti ene stvari. Verjetno zato, ker bi v planerju zmanjkalo prostora. Danes bi rekla, da sem bila v tem obdobju 'superčlovek', da sem lahko speljala toliko projektov. Čez teden sem imela namreč službo od 8. do 15. ure, od 18. do 21. sem vodila vadbe, čez vikend pa sem imela izobraževanja ali pa sem delala kot animatorka rojstno dnevnih zabav. Kljub vsemu sem našla čas tudi za obiske in prijatelje. Prostega časa skratka ni bilo. V sezoni 2013/14 sem s pomočjo programa PVSP najela velik prostor v Zagorju in želela oživeti družinski center. Delala sem cele dneve, da sem lahko pokrila stroške. Dobička v tem letu ni bilo. Delala sem z minusom. Starši so bili seveda zaskrbljeni, hkrati pa so me podpirali s tem, da so me dobesedno živeli. Od petnajstega leta še nisem imela bolj »suhe« denarnice, kot v tem letu, ko sem res delala največ. Zanimivo, kajne? Ko sem bila prosta sem si belila glavo z najemodajalci, dodatnim programom, ki bi lahko navdušil in pritegnil Zasavce in sodelovanjem z drugimi poslovnimi partnerji. V tem letu sem se naučila ogromno o poslu. Ogromno o ambicijah in delu z ljudmi. Ničesar ne obžalujem. Zaradi vseh teh izkušenj, sem danes močnejša in bogatejša.

Težka pot še ni bila končana, pred vami se je vila kot cesta brez konca, a ste odskočili. Ne iz strahopetnosti. To ste storili zase, za svojo prihodnost …

Ja, tako nekako. Za prvomajske praznike nisem zmogla več. S težkim srcem sem strankam sporočila, da zapiramo svoja vrata in s sposojenim denarjem »zbežala« na 800 km dolgo Jakobovo pot Camino de Santiago iz Francoskega St. Jean Pied de Port-a do atlantika Finisterre. Hodila sem 33 dni. Tudi tukaj sem bila v večni tekmi sama s seboj. Zlomila sem se, ko sem ko sta me ljubi prijateljici iz Avstralije povabili, da en dan počijem z njima, zaradi žuljev in bolečih kolen. Kako, če moram vendar naprej!? Jaz nimam žuljev ali bolečin v kolenih, zakaj bi potem počivala in »zapravljala čas«. Streznilo me je sporočilo sestrične Staše, ki me je brcnila v rit, naj neham tekmovati sama s seboj in hiteti. Da imam dovolj časa, da pridem do cilja in da me nihče ne priganja. S težkim srcem sem ostala in se »skušala sprostiti«. Od tega dne naprej sem malce lažje dihala.

So načrti in odločitve, ki ste jih sprejeli na 800 km dolgi poti obrodili sadove?

Ko sem se vrnila domov, je bil cilj poplačati dolg, diplomirati in oditi v Avstralijo. Odločila sem se, da bom poučevala pilates bolj kvalitetno, osebno, v manjših skupinah in tako ustvarila majhen domači BiaStudio, kar v hiši mojih staršev. Najprej sem bila v dvomih, kako bo to funkcioniralo, a se je kmalu izkazalo, da se vadeči radi vračajo v sproščeno okolje, da tako tam pozabijo na vsakdanje skrbi. V pol leta je bil finančni dolg poravnan. Zgledalo je, da je vse super, dokler izplačila za svoje lanskoletne »dolgove in tiranije« ni želelo še moje telo.

Dolgove ste torej morali poravnati še z zdravjem. Kot da nočni mori ne bo konca, se je pred vami medlo odstirala preizkušnja za preizkušnjo.

Začelo se je z bolečinami v lopatici in z bronhitisom. Kar je zame povsem normalno, saj sem astmatik. Začela sem jemati zdravila za astmo v upanju, da bo vse v redu, tako kot ponavadi. Ker se stanje ni izboljšalo, sem šla k zdravniku. Takrat mi je zabičal, naj grem na dopust na vikend za en teden. 'Toda kako? Če pa imam stranke, ki računajo name in čez en teden izpit iz pilatesa. Ne morem kar sredi sezone prekiniti z vadbami. Kaj si bodo pa ljudje mislili?' Dobila sem antibiotik in kontrolo čez en teden. Ko sem prišla na kontrolo, sva ugotovila, da imam še angino. Nova doza antibiotikov. Prvič sem si dovolila vzeti »bolniško«, da se pozdravim. En teden sem »počivala«. Beri: se učila in pripravljala na izpit in se žrla, ker sem pustila ljudi na »cedilu«. Ko so prijela zdravila, smo spet pričeli z vadbami. En teden je šlo skozi, potem pa me je zjutraj tako grdo zagrabilo v vratnem delu hrbtenice, da mi je vzelo sapo in sem komaj hodila. Seveda tudi ta krik telesa ni bil dovolj glasen zame. Naslednji dan sem imela praktičen del izpita iz pilatesa. Seveda sem šla. In ga tudi opravila. Danes bi samo sebe pretepla za vsa ta dejanja. Po slikanju hrbtenice mi je zdravnik svetoval, naj zaključim študij nemščine in si najdem delo kot učiteljica v šoli. 'Aktivna in zdrava športnica s hrbtenico staro vsaj 80 let,' se spomnim njegovih besed … 'Prenehaj s tekom, poskoki, vadbami ...'

'Neeeee, kako!?!' Nisem bila pripravljena sprejeti teh navodil.

Kako ste se potem soočili s 'pogledom v ogledalo' in kaj vas je čakalo na koncu poti?

Ker sem bila res obupana in je bil moj takratni fizioterapevt na dopustu, sem poklicala mojo kolegico Urško, ki je takrat ravno končala študij kraniosakralne terapije. Želela sem čim hitreje pričeti z delom. Pri njej sem bila vsake štiri dni. Nisem mogla verjeti, da med terapijo, ki je tako nežna in subtilna, doživljam neznosne bolečine. Čutila sem, da moje telo to rabi in da mi terapija pomaga. Navajena sem bila, da sem poškodbe zacelila in bolečine vsaj za delo omilila čez noč. Ena tabletka, nekaj terapij in wuala, spet sem bila kot nova. Tudi z zvitim gležnjem ni bilo prej skakanje nikoli problem. Tokrat pa je šlo vse tako zelo počasi. Nobena bolezen se ne zgodi čez noč ... Zato tudi vse oblike holističnih/celostnih terapij trajajo malo dlje, kot vse instant variante, ki odpravijo le posledice in po večini niti ne iščejo vzroka. Potrpežljivost. Potrpežljivost.  Vsak teden sem obžalovala, ker še nisem bila na nogah in si zaradi tega povzročala še dodaten stres in bolečine. Bolečina v hrbtenici se je manjšala od terapije do terapije, so se pa začela še druga vnetja, ki jih prej nisem imela nikoli. Moje telo je postajalo vedno bolj občutljivo na vse, kar mi ni prijalo. Rabila sem vse več spanca in bolj zdravo hrano, sicer me je doletelo spet kakšno drugo vnetje in spomnilo. Kakšne pol leta se je moje telo res sesuvalo in udrihalo po meni za vsako nezdravo napako. Začela sem uporabljati homeopatska zdravila in ayurvedske dodatke, da sem si vsaj malo okrepila imunski sistem. Podivjani hormoni so le še bolj pokazali zobe in moje telo je dobilo oklep v obliki odvečnih kilogramov. Padla je samozavest in nekako sem se umaknila iz zunanjega sveta. Odpadli so tudi nekateri »prijatelji«, ki niso razumeli moje jeze in razočaranja, ki sem ga začela izražati tudi navzven. Prej so se vsa moja nezadovoljstva kuhala le v meni. Ostalo mi je moje delo. In ravno tu sem spoznala izjemno veliko ljudi, ki so postali moji prijatelji, ki mi še danes stojijo ob strani in me imajo radi tudi kadar sem ranljiva, žalostna in jezna.

Okrevali ste torej s pomočjo močne volje in kraniosakralne terapije, ki je vaše telo postavila nazaj na mirnejše tirnice. Vaši koraki potrpežljivo sledijo drug drugemu, veste namreč, da pot okrevanja še ni povsem končana. Kako se počutite sedaj, ko je najhujše za vami?

Kraniosakralna terapija je nežna oblika manualne terapije, s katero se sprošča vse vrste psihofizičnih napetosti in tenzij v telesu. Na ta način se uravnava primarni respiratorni sistem, kar spodbudi telo k samozdravljenju. Uči me slišati predvsem svoje telo in svoje želje. Hvaležna sem Urški za vso podporo in spodbudo, ki mi jo je nudila v tistem težkem obdobju. Predvsem pa sem hvaležna, da me je navdušila za študij, ki se je kot nalašč pričel ravno naslednji mesec in spremenil moje življenje za sto obratov, tako da danes tudi sama lahko pomagam drugim. Ko prebiram članke o izgorelosti, sem jo odnesla res poceni. Okrevanje naj bi trajalo 10 let. Počasi in potrpežljivo vem, da se bom sestavila. Fizično in psihično. Smešno je, da je danes moje telo bolj močno in bolj gibčno kot kadarkoli prej, pa sem že celo življenje športnica. Kot ženska se počutim bolj ženstveno in seksi, kot kdajkoli prej, kljub odvečni teži, ki se je nabrala zaradi stresa. Duša pa je veliko lažja. Notranje in socialne konflikte rešujem hitreje in se skušam ne zapletati v njih. Postalo mi je jasno, da se je treba naučiti izražati vsa svoja čustva. Sicer te razžrejo odznotraj.

Bilo je težko, a ste iz svoje bitke prišli modrejši in bogatejši za prav poseben dar. No, pravzaprav ste ga že ves čas skrivali v sebi. Spoznali ste namreč, da lahko tudi sami pomagate mnogim ljudem. Zdi se, da je bila boleča izkušnja priložnost za začetek nečesa novega, globljega?

Že na pilates so se ljudje vračali, ker jim je gibanje izboljšalo fizične sposobnosti in odpravilo bolečine v križu in sklepih. To mi predstavljalo neizmerno zadovoljstvo. Moj »burnout« in srečanje s kraniosakralno terapijo pa sta vsekakor usmerila moje življenje na pravi tir. Vedno sem si želela delati s svojimi rokami in pomagati ljudem. Tukaj lahko oboje združim, krepim svojo intuicijo, empatijo in sočutje do ljudi. Brez svoje izkušnje bi težko ljudi navdušila za tovrstno terapijo, ker smo tako zelo oddaljeni od sebe in lastnega telesa. Brez lastne volje, da pozdravim svoje telo niti ne vem, če bi danes še lahko učila vadbe. Ker nam je vse, kar ni »oprijemljivo« tako zelo nerazumljivo. Ker so nam lastni občutki postali tuji. Namesto, da bi jih sami analizirali in jim prisluhnili, raje vprašamo strica googla, ki nas velikokrat še dodatno prestraši ali pa ima nasvetov preveč, da bi izluščili tistega, ki bi pomagal nam ... V čem je potem smisel? Kraniosakralna terapija je pomoč, da spet začutimo svoje telo in ga zaslišimo preden zakriči, hkrati pa zelo prijetna sprostitev, ki jo dandanes potrebuje vsak človek. Trenutno sem še študentka, ampak sem zaradi obvezne prakse že pričela s terapijami. Se še učim in mislim, da se bom celo življenje učila. Res je lepo, ko lahko sočloveku pomagaš zaživeti lepše in bolj čutno življenje ali jim vsaj v tisti eni uri terapije pomagaš omiliti bolečine ali stres.

Preberite si še: Resnična zgodba: Talentka Ajda v boju za življenje