"Vedno ko pomislim na to, da nama s partnerjem gre dobro, da delujeva kot tim, da vse klapa, se še isti dan (ali v parih dneh) noro skregava. To je pri naju redko, a je vseeno vedno isti vzorec. Kaj sem spregledala? Kje je slepa pega, ki je ne najdem? Vem, da je malo informacij, pa vseeno bi bila vesela kakšne usmeritve..."

Odgovor:
Spoštovani, hvala za vaše vprašanje.
Prepiri v partnerstvu so za oba vpletena vedno boleči in poleg napora zbujajo še kup tesnobe, krivde, sramu, strahu in dodatnih vprašanj. Kater občutek je najbolj vaš? Prepiri so del partnerstva in temu se povsem ne moremo izogniti, v resnici pa tudi ne bi bilo dobro, če bi se. Prepiri so dragoceni zato, ker preko njih razrešujemo svoje lastne rane, pretekle stiske, ki še niso bile naslovljene. Če so prepiri usmerjeni na rešitev, pripeljejo do pozitivne spremembe in izboljšanja. Predstavljam pa si, da v vašem primeru zgolj obremenijo odnos in ne olajšajo situacije…?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Katarina Čas ceni, da ima dobre prijateljice

Slovenska igralka Katarina Čas je še vedno obdana s prijateljicami, ki jih je spoznala v srednji šoli!

S parom, ki se sooča s pogostimi prepiri, ni nič narobe. Torej: z vami ni nič narobe in nikakor ne morete nositi odgovornosti za to, kar se vama dogaja. V sočutnem partnerstvu rečemo, da si pari nezavedno, s projekcijami, pritiskamo na slepe pege, z namenom, da si pozdravimo stare rane in to vidimo kot del pozitivnega procesa. Vsak par ima torej možnost, da se nauči, kako popraviti odnos, kako se prepirati manj stresno in lažje izražati svoje občutke. Komunikacija je v partnerstvu otežena takrat, kadar par s sabo prinese prtljago iz primarne družine. Prtljago seveda prinesemo vsi, vsak posameznik pa je soočen s tem, ali jo sploh opazi, sprejme kot svojo, prečuti in predela, razmeji in v odnosu tudi odloži. Velikokrat lahko na pomoč priskoči zakonska družinska terapevtka ali terapevt.

Če bi čustveno prtljago para opisali bolj slikovito, bi rekli, da v prostoru nikoli nista sama. Čeprav so njuni starši lahko morda daleč, so v vsakem trenutku čustveno navzoči v njima. Z njima pa so tudi vzorci, ki so se prenesli medgeneracijsko (še posebej je tu pomemben termin medgeneracijski prenos travme), kar pomeni, da poleg staršev nosita s sabo še stare starše in ostale prednike. Več čustvenih vzorcev, ki so jih predhodniki zmogli procesirati, manjša je prtljaga. Več hudega je bilo ubesedeno, manjša je prtljaga. Manj kot je bilo čustvenih, fizičnih ali spolnih zlorab, ločitev, psihopatologije, zanemarjanja, manjša je prtljaga.

Kakšna pa je bila vaša osebna prtljaga? Kakšno vzdušje ste imeli doma? Ali je bilo mirno, živahno, kako bi opisali...? Kjer so prisotne tudi travme ali zasvojenosti, se možgani prek hormonov kar navadijo na to, da mora nekaj "iti narobe" in če ne gre, dostikrat nezavedno ustvarijo situacijo, ko gre vse narobe - vse samo zato da ponovno preigravajo stare vzorce, z upanjem, da bo nekoč drugače. Kot da bi šlo še za eno hormonsko nekemično zasvojenost. Zato je možno, da vas trenutni mir zveze tako preseneti, da si kar z mislimi že prikličete en nemir. Ce ste odraščali v vzdušju, kjer je bilo veliko nepredvidljivosti, si mislim, da se tudi zdaj težko zares sprostite. Ce ni tako iz vaše strani, pa je lahko to domače pri partnerju. Ne vem, malo razmislita, kak vzorec sta morda prispevala iz doma.

Nezavedno pričakovanje nevihte je zelo pogosto pri parih, ki so odraščali v vzdušju zasvojenosti in tabujev. V primarnih družinah so morali pozabiti na svoje težave, postati nevidni, neopazni in vedno pripravljeni na najhujše. Tudi kasneje se pogosto znajdejo v stanju nenehne preže, ki se je ne zavedajo. Stanje preže, pričakovanja najhujšega je lahko izredno naporno. Otroci alkoholikov navadno razvijejo posebno senzitivnost za svet in občutke drugih in so lahko celo odlični psihologi. Težava nastane, ko ta prednost postane breme in jih obremeni do te mere, da postanejo hipersenzitivni. V partnerstvu se to kaže kot izredno zaznavanje partnerjevih občutkov. Še preden partner zazna, da mu nekaj ni v redu, so odrasli otroci alkoholikov kot partnerji že vidno vznemirjeni, saj je njihovo telo že v stanju alarma. Če tudi partner nima ozaveščene svoje ranjenosti, ki jo prinaša od doma in ga vse skupaj tudi močno vrže v preteklo vzdušje, vse skupaj navadno eskalira v prepir. Je takšna tudi vaša zgodba? V takšnih primerih za začetek pomaga to, da se zavedata, da tole ni vajina zgodba, ampak da kričita dva otroka, ki nikoli nista bila slišana in sprejeta v polnosti doma.

Težke prepire je mogoče pomiriti le na en način. Eden od partnerjev (tisti, ki je manj ranjen ali tisti, ki se hitreje zmore pomiriti) se čustveno približa in s svojim soočenjem pomiri drugega. Ko se eden od partnerjev izpostavi in pokaže svojo ranljivost, lahko sledi tudi drugi in se skupaj naučita pomiriti prepir. V vašem primeru bi to pomenilo, da partnerju poveste, da vam je hudo, da se toliko prepirata. Da čutite, da se povsem spregledata. Določita besedo, s katero bosta ustavila prepir, ali pa se vsaj za trenutek odstranila iz prostora in prišla nazaj čez 5 minut bolj umirjena. Vsak naj opazuje svoje telo, kaj se z njim dogaja in potem ubesedi ves nemir, vso kontrolo in vse občutke, ki še niso bili ubesedeni. Predvsem pa začnita redno komunicirati občutke in iskati nove načine povezovanja. Sprejmita prepire in svojo preteklost. Zagotovo ste se našla skupaj tudi zato, da si kljub močnem prebujanju starih ran te iste rane tudi vzajemno zacelita. Srečno!


Celoten odgovor lahko preberete tukaj. 

***
Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, ustanoviteljica Inštituta Vita bona.
Več o njej si lahko preberete na spletnih straneh inštituta www.druzinska-terapija.com,
Za vas pa je dosegljiva tudi na telefonu 041 609 888.

Anonimna vprašanja ji lahko pošljete na: info@druzinska-terapija.com, s pripisom: anonimno vprašanje