»Kaj pa tisti tamle?« je z glavo namignila Sara.

»Ah, tisti se mi zdi preveč vzvišen. No, zdaj poglej, ko je vstal od mize. Saj se nosi kot pav,« je dejala Ana.

»U, poglej tistega blondinca, ki prihaja. Kakšen se ti zdi pa ta?« Sara ni odnehala.

»Veš, kaj. Zdaj sem jaz na vrsti, da vprašam. Sploh pa ni samo blondinec, je že tudi sivolasec,« se je glasil Anin odgovor.

»Kdo to pravi! Saj sva midve tudi že v letih, ko so sivi lasje že počasi na pohodu. No, ti imaš srečo, ker se pri tebi ni pojavil še niti en sam siv las,« se je Sara pogladila po laseh, postriženih na paža.

Ženski sta bili sodelavki in hkrati tudi prijateljici. Občasno sta si privoščili skupno kavico takoj po malici in takole prijetno »opravljali« moške, ki so se ob istem času pojavili v kavarni.

»Zakaj si ne poiščeš kakega tipa? Ne moreš vendar ostati 'stara teta' in tako vreči življenja skozi okno,« je iznenada priletelo iz Sarinih ust. Resda je bila nekaj let starejša od kolegice Ane, vendar je bila poročena »od praveka« in imela dva otroka.

Ana pa je bila pri petintridesetih že vrsto let samska.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

»Ah, saj niti ne vem, kje naj ga iščem,« je povedala po resnici.

»V hribe pojdi,« je imela Sara takoj odgovor na dlani. Potem ji je začela pripovedovati o različnih ljudeh, ki jih je poznala in ki so se vsi po vrsti spoznali nekje v višjih gorskih predelih.

»Pa res!« si je Ana v avtu na poti domov glasno priznala. Še vedno je namreč tuhtala o Sarinem predlogu. Hribi. Tudi njena mati je spoznala njenega očima v hribih.

»Zakaj sem se šele zdaj spomnila tega?« se je vprašala.

Pa se ji je potrdil pravi odgovor. Ker se je to zgodilo pred skoraj petindvajsetimi leti, leto dni po smrti Aninega očeta.

»Bom poskusila še jaz tam gor najti svojo srečo,« se je odločila.

Počakala je na prvi sončni konec tedna, čeprav je bilo kljub lepemu vremenu že precej hladno. Jesen se je namreč že pokazala v vsej svoji pisani mavrici toplih barv. Pravzaprav je bilo že tako daleč, da je tista pisna mavrica že ležala po tleh.

Ko je Ana sredi dopoldneva lezla v hrib, si je v domišljiji še uspela narisati svojega sanjskega moškega. Ko pa ji je končno le uspelo prisopihati do gorske koče, je bilo že pozno popoldne, ona pa je bila neznansko lačna. Vstopila je v kočo in še na misel ji ni prišlo, da bi si ogledala, ali za kakšno mizo sedi princ, ki čaka prav nanjo. Razgledala se je le toliko, da je videla, kje je še prosto zanjo. Ko se je dodobra okrepčala in že hotela razmišljati o tem, s katerim tipom iz koče bi se utegnila poročiti, pa je opazila, da se zunaj že malce temni.

Seveda, dnevi so bili vsak dan krajši! Zato s sanjsko domišljijsko poroko ni bilo nič. Hitro je pobrala šila in kopita ter se odpravila proti dolini.

»Pohiteti bom morala, če ne, me bo ujela tema,« se je prestrašila in si priznala, da nima kaj dosti kondicije.

No, ampak presenetila je samo sebe in bila dokaj hitro v dolini.

»Izguba časa, če hodiš v hribe zato, da spoznaš pravega tipa,« je glasno pomislila. In v daljavi že zagledala svoj avto, parkiran ob gozdni poti.

Tedaj se je zgodilo. Nerodno je stopila čez korenino in se spotaknila ter še bolj narodno padla. Močno jo je zapeklo v levem gležnju. Ko je poskusila vstati, se je od bolečine sesedla nazaj na tla. Lotila se je je panika. Saj niti do avta ne bo zmogla!

»No, mogoče je pa to trenutek, ko me bo rešil moj sanjski princ,« je paniko poskusila obrniti na šalo.

Toda našlo in rešilo jo je mlado dekle, ki je presodilo, da ne spada v svoj avto, temveč na urgenco.

»Kaj ne vidite, da imate gleženj že zdaj tak kot slon,« jo je punca odpeljala k dežurnemu zdravniku.

»Mogoče se bo pa tam pojavil kak princ, saj dneva še ni konec,« je bila Ana optimistična in hkrati zaradi gležnja tudi zaskrbljena.

Prišel je princ v beli halji in belih ortopedskih natikačih, ki očitno ni čakal nanjo, saj je imel na levici tako ogromen poročni prstan, da je, po Aninem mnenju, težko dvigoval roko. Omenjeni princ je ugotovil nenavadno zvit gleženj, ji predpisal bolniški dopust in jo napotil na fizioterapijo.

Lepa reč! Ana se je komaj zadržala, da ni zajokala. Ampak pred princem, čeprav ni bil njen, ni hotela točiti solz.

V ponedeljek zjutraj je Sara dobila sporočilo: Ti si kriva, he, he, da sem na bolniški. P. S.: Pa tudi spoznala nisem nikogar. Hribom ne bom več zaupala, tebe pa tudi ne bom več poslušala, he, he. Pozdravček!

Čez nekaj časa, ko je oteklina popustila in bolečina pošla, je Ana začela hoditi na fizioterapijo. Še vedno se je tolkla po glavi, ker je resno mislila, da bi se med skalami v resnici lahko skrival njen bodoči fant. Prvi dan fizioterapije je minil brez vznemirjenja in zapletov. No, saj drugega dne tudi ni bilo zapletov in težav, se je pa pojavilo vznemirjenje. Silno prijetno jo je namreč spreletelo, ko je nasproti nje sedel postavni mladenič in držal roko pod rumeno lučko. Borut. Zelo zabavno in zanimivo je bilo klepetati z njim. Nekaj mesecev je bil mlajši do nje. Kar pa se ji je zdelo še najbolje, je bilo dejstvo, da je fant še povsem prost. Nikoli poročen ali vezan za dalj časa, brez otrok. Pika na i pa je bila Anina ugotovitev (upala je, da je prava), da mu je vsaj malce všeč. On je bil namreč njej zelo. Z Borutom sta se srečevala in klepetala še nadaljnjih nekaj dni, ob večerih pa je sanjarila o njem. Še v sanjah se ji je prikazal in jo včasih celo poljubil. Ko pa je nekega večera končno zbrala pogum, da ga povabi na zmenek, in je pogum do jutra še ni zapustil, ga ni srečala. V prostoru, kjer sta bila vsako jutro oba, je tokrat samevala.

»No, pa je priložnost splavala po vodi. Ne bom ga več videla,« se ji je trgalo srce. In ostalo natrgano do naslednjega jutra. Boruta ni bilo na terapijo, se je pa zato zgodilo nekaj drugega. K Ani je pristopila fizioterapevtka in ji izročila listek.

»Izvolite, za vas. Telefonska številka gospoda Boruta, ki je zaradi službenih obveznosti moral prekiniti terapijo. Prosil me je, ali vam jo izročim in vam povem, da bi vas rad še videl. Pokličite ga, meni se zdi zelo srčen in prijeten,« se je smejala fizioterapevtka in ji celo pomežiknila. Ani je poskočilo srce. Srčna rana se je v trenutku zacelila. Takoj po končani terapiji je o dogodku najprej hitela obvestiti Saro. Ta jo je poslušala do konca, potem pa izjavila: »In ti še vedno trdiš, da je bil vzpon v hribe zaman?!«

Šele tedaj je Ana seštela ena in ena. Če ne bi rinila v hribe, si ne bi zvila gležnja. Brez zvitega gležnja ne bi bilo poznanstva z Borutom. Upala je, seveda, da ne bo ostalo samo pri znanstvu. Želela si je več. Mnogo več. Borut pa najbrž tudi, sicer se ne bi odzval tako zelo iznajdljivo.