Ljubezenska zgodba: Vonjave, takšne in drugačne

Potrudila sem se torej zaradi otrok. Prvo leto po njegovi smrti je bilo res težko. Potem je bilo vse bolje. Kljub temu pa sem bila čez pet let, za mojega abrahama, še vedno samska ženska.

Pred dvema mesecema pa sem spoznala Jošta in iskrica je preskočila. Novico sem najprej zaupala svojim trem najboljšim prijateljem, ki so v mojem primeru bili moji otroci. Vsi trije so se novice silno razveselili. Ko mi je Jošt predlagal, da bi skupaj odšla za nekaj dni v toplice, sem bila srečna kot zaljubljena najstnica. Termin sva rezervirala za ves teden.

Na dan odhoda sem ga že predčasno čakala na dvorišču in nestrpno pogledovala na cesto, kdaj se bo pripeljal. Končno! Z navdušenjem sem odprla avtomobilska vrata in se začela glasno dušiti. V nosnice se mi je naselil težek vonj po nekem izredno močnem moškem parfumu. Ker se pravzaprav na takšne vonjave ne spoznam prav dobro, niti nisem vedela, ali gre za dezodorant, ali za pravi parfum, ali pa nemara le za kakšne vonjave tekočega mila za telo. Vsekakor so bile vonjave ogabne in mojemu nosu, sapniku in tudi pljučem silno nadležne. Obhajati me je začela tudi slabost in za trenutek sem pomislila, da bi ostala kar doma. Potem pa sem se spomnila, da sem odštela za »bodoče razkošje« v hotelu kar precejšnjo vsoto denarja. Pa tudi Joštov avto mi bo med vožnjo morda uspelo očistiti meni že skoraj škodljivih vonjav. Lahko bom odprla okensko steklo ali prižgala klimatsko napravo ali …

Tako sem pomislila in z narejenim nasmeškom prisedla. Sprva sem poskusila z najbolj osnovno zvijačo – dihanjem skozi usta. To je bilo izvedljivo samo zato, ker je Jošt ves čas govoril. To in ono iz vsakdanjika mi je razlagal, jaz pa nisem kaj dosti poslušala. Sem ter tja sem prikimala z glavo ali rekla aha, da se je zdelo, kot da poslušam. Z mislimi pa sem bila čisto drugje. Spraševala sem se, zakaj se že prej ni kdaj takole odišavil, saj sva bila že nekajkrat na zmenku, tudi prespala sva že drug pri drugem. Pa nikoli ničesar podobnega ni prihajalo od njega. Nizala sem idejo za idejo, zakaj bi lahko tako bilo, pa sem se nazadnje zavedala, da so vse skupaj samo neproduktivna ugibanja.

Potem sem se z mislimi vrnila v preteklost. Že ko sem bila najstnica, se je mami zaradi mene nehala parfumirati. Dojela je namreč, da mi je ob skoraj vseh vonjavah, če jih moram vonjati dlje časa, resnično slabo. Včasih se me je zaradi tega lotil glavobol, v skrajnih primerih sem celo »straniščno školjko objemala«!

Pozneje v življenju načelno s tem nisem imela prevelikih težav, saj so me obdajali večinoma ljudje, ki dišavam za telo niso posvečali kaj dosti pozornosti. Mož je uporabljal neodišavljen dezodorant, prav tako moji otroci. Najstarejša hči je enkrat samkrat prinesla domov cenen parfum, in ko sem ga zavonjala na njej, sem postala bleda kot stena, tako zelo mi je postalo slabo. Pogovorili sva se, in ker je bila razumevajoča hči, je parfum kmalu izginil iz hiše. Tudi sodelavke mi niso mogle z dišavami uničiti kakega dneva, ker jih nisem imela. Že dolga leta sem namreč služila kruh kot samostojna podjetnica. Delala sem od doma.

Ne spreglejte

Vse kar morate vedeti o uporabi glicerina za lepoto in zdravje

Ste že slišali za glicerin? Gre za vsestransko in naravno sestavino, ki ima številne koristi za lepoto in zdravje.

Sem pa tja se je zgodilo, da sem jedla v kaki »odišavljeni« restavraciji, in lahko mi verjamete, da je v takih primerih moj krožnik kar precej poln, če ne celo nedotaknjen romal nazaj v kuhinjo.

In zdaj tole z Joštom. Lepa reč! Končno je doumel, da govori samo on, zato mi je začel zastavljati vprašanja. Jaz pa sem pri odgovorih vsaj delno morala uporabiti poleg ust tudi nos. In tako so se vonjave vrnile. Ker nisem zdržala, sem odprla okno. Vendar ga je začel panično zapirati. Da se ne misli prehladiti, je dejal in mi dal vedeti, da naj mi klimatska naprava niti na misel ne pride.

»Kako to, da se nisi že kdaj prej odišavil?« sem jezno ustrelila.

Pa očitno v mojem glasu ni zaznal jeznega tona niti ni povezal reči, da bi vedel, čemu to vprašanje. Namesto tega je dobrovoljno pojasnil: »Hvala bogu! Ko sva se spoznala, sem še imel težave z nosom in nisem ničesar vonjal. Zatorej se mi je zdelo škoda tako dragega parfuma. Veš, že skoraj trideset let ga uporabljam. Nekaterim se zdi, da pretiravam in da se z njim polivam. Ampak meni tako zelo diši. Nikoli se ga ne bom naveličal. Verjetno diši tudi tebi? Do smrti ga bom uporabljal.«

Iz srca se je zasmejal, meni pa je od vonjav in zaradi strahu pred povedanim kar grlo zategnilo.

»Ali ustaviš, prosim, na prvem počivališču? Na stranišče moram in potem skočiva še na kavo,« sem dejala in se že začela potiti.

Na parkirišču sem skočila iz avta tako hitro, kot bi v njem vse gorelo. Zdelo se mi je, da se je vonj parfuma zajedel prav v vsako celico v mojem telesu.

Nima smisla tajiti, sem se odločila in mu povedala celotno mojo zgodbo, imenovano »Ti nesrečni vonji«.

Niti pomislila nisem, da me ne bi razumel. Ampak zgodilo se je natančno to. Ni me razumel. Sprva me je gledal prav zabodeno, kot da sem padla z drugega planeta, nato pa je zamahnil z roko, češ, se boš že navadila.

Poskusila sem s kompromisom: »Kaj pa, če bi se parfumu odpovedal tedaj, ko boš z menoj na zmenku. Ali pri meni doma. Morda bi se malce manj odišavil, ko pridem jaz k tebi. Le to te prosim, ker je ta moja težava res velika!«

Pa me je še bolj debelo pogledal in osorno izustil: »Ali si zmešana ali kaj?! Da bom pri svojih petinpetdesetih letih hodil na zmenke! Če sva par, bova tudi živela skupaj! Predlagal bi, da se čim prej preseliš k meni. In kot pravim, vonja se boš gotovo navadila.«

Uf, vse to mi je vzelo sapo. Brez besed sem se napotila proti stranišču.

Zaljubljenost ali ljubezen, kar koli sem že do Jošta čutila, me je v trenutku minila. Ne le da ni mogel razumeti, da sem v resnici nekako alergična na tovrstne vonjave in da v njihovi bližini sploh ne morem živeti, celo ukazal mi je, da se »moram« preseliti k njemu. Postalo mi je jasno, zakaj se je trikrat poročil in tudi trikrat ločil.

Dolgo me ni bilo s stranišča. Ko pa sem prišla, sem se namenila naravnost do Joštovega avta in pogumno vzela svoje reči iz njega.

»Kaj delaš?!« je skoraj zavpil.

»Nič, čakam taksi, da me odpelje domov,« sem mirno odvrnila.

Taksi je bil moj najmlajši sin, ki sem ga poklicala na stranišču. Ko me je Luka peljal domov in ko sem mu pripovedovala o pravkar doživetem, se je od srca nasmejal. Še mene je spravil v dobro voljo.

Naslednji dan sem poklicala v hotel, pojasnila položaj in vprašala, ali je kakšna možnost, da dobim vsaj malo denarja nazaj. Povedali so mi, da je gospod Jošt poklical in odpovedal rezervacijo. Da je tista soba še vedno na voljo in da če želim, lahko pridem sama.

Zdaj sem na poti tja. Vem, da bom tam preživela prijeten oddih in da se bom malce ozrla tudi naokoli. Morda bo moje oko uzrlo kako simpatično, moško sorodno dušo. Ustvarjeno, da z njo preživim preostanek življenja. Umirjeno, srečno, spoštljivo in brez slabosti zaradi …

Saj veste, zaradi česa, kajne!