Nič nas ne pripravi na tako zahtevno nalogo, kot je starševstvo. Dinamika v družini se, še posebej po prvem otroku (in vsakem naslednjem), močno spremeni. Partnerja, ki sta prej delovala kot eno, zdaj nista več samo partnerja, ampak tudi in predvsem starša otroku, ki je povsem odvisen od njiju in potrebuje nenehno skrb in pozornost. Prav zato se odnos mnogih parov po porodu znajde na preizkušnji. Negovanje odnosa s partnerjem je zelo pomembno, tako zanj(o) kot za otroke, saj predstavlja otrokom steber, ki jim daje varnost.

Otrok spremeni vse

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Ko se partnerjema rodi (prvi) otrok, sta oba prevzeta od silnih čustev in pričakovanj. Otrok pa poleg veselja in radosti v življenje družine prinese tudi nove izzive in predvsem veliko odgovornosti, ki staršema jemljejo precej časa in energije. Treba se je navaditi na nov način življenja in nove naloge ter vse skupaj uskladiti še s službenimi in drugimi obveznostmi, kar je sprva videti kot misija nemogoče.

Še posebej v prvih mesecih po rojstvu otroka je partnerstvo postavljeno na stranski tir, v ospredju pa je starševska vloga, ki zahteva veliko napora tako od matere kot od očeta. Ko otrok zvečer zaspi, sta starša navadno že tako utrujena, da sanjata le še o svoji postelji in krepčilnem spancu, ki ju bo pripravil na nove podvige naslednjega dne. Časa za partnerja (kaj šele za prijatelje in hobije) jima zato pogosto primanjkuje; partnerja, ki sta bila še pred meseci eno, pa se vedno bolj oddaljujeta drug od drugega. Težave, neizrečene frustracije in občutki, ki si jih ne upamo, ne želimo ali pa ne zmoremo deliti s partnerjem, se le še poglabljajo in načenjajo partnerski odnos.

Starševstvo in partnerstvo z roko v roki

Če otrok odrašča v ljubečem okolju, v katerem starša skrbita v prvi vrsti zanj in njegove potrebe, obenem pa si znata vzeti čas vsak zase, za partnerski odnos ter za svoje prijatelje in hobije, ima odlične možnosti za zdrav psihosocialni in čustveni razvoj. Počuti se ljubljenega, spoštovanega in sprejetega takšnega, kot je, ter si po tem zgledu ustvarja svoj svet vrednot. To pa pozitivno vpliva tudi na njegovo samopodobo in samozavest.

Če sta mama in oče kljub starševski vlogi ohranila oziroma razvijala tudi svoje (poklicne) potenciale, sledila svojim potrebam po osebni rasti, sanjam in ambicijam, ki obstajajo in so obstajale že veliko pred rojstvom otroka, je to za otroka še dodatna prednost. Starša bosta namreč na ta način razvi(ja)la harmoničen partnerski odnos, v družini pa bo prostor tako za rast celotne družine kot partnerstva in vsakega posameznika v družini. To pa so odlični pogoji, da otrok odraste v samostojno in močno osebnost, ki bo gojila zdrave, ljubeče in uspešne medosebne odnose.

Starši smo zgled

Vsak izmed nas se je delovanja in interakcij v medosebnih odnosih (na)učil že v otroštvu, od svojih staršev. Če ste na primer odraščali v družini, kjer sta se starša znala pogovarjati in se poslušati, med njima pa je vladalo spoštovanje, je večja verjetnost, da ste tudi sami dobri poslušalci in sogovorniki. Velja pa tudi obratno; če ste odraščali v okolju, kjer je bila komunikacija otežena, nezrela, če sta starša manipulirala drug z drugim ali če pogovorov sploh ni bilo, verjetno v odnosih z ljudmi, še posebej s partnerjem, ravnate povsem enako.
Otroci se učijo na podlagi izkušenj. Mamo in očeta spoznavajo kot starša, pa tudi kot partnerja in iz tega nezavedno srkajo pomembne izkušnje za življenje. Starši smo tako njihov zgled in zato odgovorni zanje tudi v tem pogledu. Vsi pa si želimo, da bi naši otroci zrasli v samostojne, zrele in odgovorne osebe, ki se bodo znale spopadati z izzivi življenja.

Brez dobre komunikacije ni zdravega partnerstva
V vsakem partnerstvu oziroma v vseh odnosih se pojavljajo nesoglasja in napetosti, ki največkrat vodijo v nestrinjanje, če že ne prepire. V tem ni nič slabega, saj se na ta način vsaj »izkašljate«, kot rečemo, in s tem daste povod za pogovor, ki lahko reši težavo. Če pa po prepiru zadržujemo v sebi čustva, kot so žalost, jeza in celo bes, jih ne znamo pokazati partnerju oziroma mu sporočiti, da nas je prizadel, to ni dobro. Ne mislite, da vaš partner ve, kako se počutite, in ne pričakujte, da vas bo razumel, če ne boste izrazili svojih občutkov.

Ko boste povedali svojo stran zgodbe, bodite pripravljeni slišati tudi partnerjevo. Pri tem je pomembno, da ga znate poslušati, pa tudi slišati. To pa pogosto predstavlja težavo, zaradi katere je komunikacija med partnerjema otežena, partnerski odnos pa ogrožen.

Mnogi ljudje podcenjujejo moč komunikacije, zato se v partnerskem dialogu ne trudijo dovolj, s tem pa svojemu dragemu pravzaprav sporočajo, da je nepomemben. Si predstavljate, da bi svojemu partnerju rekli, da za vas ni pomemben? Ne? Potem se vprašajte, ali morda tega ne sporočate že s svojim načinom komunikacije. Vedite, da se težave in nesoglasja vedno rešujejo z dialogom, tega pa brez dobre komunikacije in iskrenega pogovora ne more biti.

Ponovno obudite čustva
Zaljubljenost, ki smo jo občutili v prvih letih zveze, zbledi, zamenja pa jo iskrena ljubezen do partnerja, ki traja (če znate negovati odnos) vse življenje. Ker pa ravno zaljubljenost oziroma močna pozitivna čustva dajejo krila odnosu, je prav, da poskušate ta čustva ponovno obuditi.
Partnerju vsak dan pokažite, da ga imate radi in da vam veliko pomeni. To lahko storite že z objemom in poljubom, pa tudi z dejanji, kot so pomoč pri vsakodnevnih opravilih in skrbi za otroke, ne nazadnje pa lahko veliko naredite tudi s šopkom rož ali romantično večerjo v dvoje. Vsaj enkrat tedensko si vzemite čas le za vaju, pa tudi če to pomeni samo crkljanje pred televizijo, in poskrbite za to, da se imata s partnerjem lepo. Ljudje smo namreč čutna bitja, zato drobne pozornosti, kot je dotik, lahko delajo čudeže.

Tega nikoli ne počnite, še posebej ne pred otroki:
- prerekanje s partnerjem,
- kričanje na partnerja,
- preklinjanje partnerja,
- nespoštovanje partnerja,
- postavljanje otroka med partnerja (ko starša med prepirom vlečeta otroka vsak na svojo stran),
- verbalna ali celo fizična agresija nad partnerjem.