Družinska dediščina
Tako kot velja za vse druge čustvene sposobnosti, je tudi postavljanje meja veščina, ki se je naučimo ali ne naučimo že v otroštvu. Če so starši pogosto prestopali naše meje (recimo bolje od nas vedeli, kaj hočemo in čutimo), smo jim kot otroci seveda sledili in odgovornost za svoje meje prepustili njim, pozneje pa drugim odraslim. Starši, ki ne spoštujejo otrokovih meja, pogosto ne spoštujejo niti lastnih, saj so jih prestopali tudi njihovi starši. In tako iz roda v rod nazaj oziroma naprej.
Če smo zrasli v družini, ki je imela težave s postavljanjem meja, se nam takšno prestopanje osebnih meja zdi nekako »normalno« oziroma dovoljeno vedenje. Pogosto se zato težave z mejami zavemo šele v partnerskem odnosu, ko nam partner nenehno sporoča, da »gremo predaleč«, ali ko se počutimo vse bolj »napadene« in nespoštovane.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za kaj vse lahko uporabite divji kostanj?

Divji kostanj sicer ni užiten, a je še kako koristen in uporaben v zdravilstvu. Ste vedeli, da so nekoč iz njega pripravljali celo pralni prašek?

Kje so moje meje?
Preden se lotimo zdravega postavljanja meja, moramo lastne meje najprej spoznati. Kdo sem? Kaj si želim in kaj hočem? Česa ne maram in kaj je tisto, česar nočem v svojem življenju? Kaj v odnosu me boli in prizadene? Bolje ko se bomo (s)poznali, bolje se bomo zavedali svojih meja. Pri tem seveda upoštevajte, da osebne meje niso nespremenljive in univerzalne. Kar nas v nekem odnosu boli, nam je v drugem morda všeč in obratno. Ali kar smo nekoč dopustili, nas morda danes moti.
Pomembno je, da ste v vsakem odnosu pozorni na svoje občutke – tako fizične kot psihične, ki vas bodo hitro opozorili, ko bo nekdo prestopil vaše meje. Z napetostjo, vznemirjenostjo, razdražljivostjo, jezo, tiščanjem v prsih ali le »čudnim« občutkom, za katerega ne poznate vzroka.

Vi ste odgovorni za svoje meje
Začutili ste oziroma zavedate se, da je oseba na drugi strani prestopila vaše meje – pa naj bo to partner, otrok, prijateljica ali šef. Kaj pa zdaj? Globoko vdihnite in se poskusite čim bolj umiriti, da se izognete očitkom in izbruhom jeze. V resnici oseba na drugi strani ne more vedeti, kje so vaše meje, in ni odgovorna za njih. Vi ste tisti, ki jih morate zaščititi tako, da druge opozorite, ko jih prestopijo.
To lahko storite z jezo in osebo na drugi strani najverjetneje pahnete v obrambni položaj ali pa kot oseba, ki je v celoti prevzela odgovornost zase in za svoje odnose, to sporočite umirjeno, a odločno. Na primer: »Ni mi všeč, ko se tako razburjaš name, saj se počutim nespoštovano. Če se ne zmoreš bolj umirjeno pogovarjati z menoj, bom morala pogovor za danes končati.« Ali: »Takšen tvoj odnos, kot ga imaš do mene, v tem trenutku doživljam kot žalitev in tako se ne želim več pogovarjati.«

Nikoli ni prepozno
Kaj pa storiti, če v trenutku, ko bi morali zaščititi svoje meje, preprosto otrpnemo? In šele doma ugotovimo, kaj nas je zmotilo in kaj bi lahko rekli oziroma storili. Nikoli ni prepozno, da drugi osebi povemo, da je prestopila naše meje. Tudi če gre za dogodek izpred nekaj let, ki ga enostavno ne moremo pozabiti in je bistveno vplival na naš odnos do te osebe.
Ko boste razkrili, kaj vas je v odnosu prizadelo in kako menite, da je druga oseba prestopila vaše meje, imejte v mislih, da se ta oseba tega morda ni niti zavedala oziroma je položaj doživela popolnoma drugače. Zato je pomembno, da ji ničesar ne očitate ali je krivite, temveč se postavite zase na način: »To me je prizadelo in tega ne maram, zato pričakujem, da v najinem odnosu tega ne boš več govoril oziroma počel.«

Jaz ali drugi?
Veliko ljudi, predvsem ženske, je tako zelo strah, da bodo s postavljanjem lastnih meja druge prizadeli in potencialno izgubili dragocen odnos, da se raje odločijo za druge kot lastne meje oziroma sebe. Kratkoročno je to lahko lažja rešitev, toda dolgoročno zagotovo težja in napornejša. Predvsem pa takšna, ki prinaša vse večje nezadovoljstvo in nesrečo.
Ko namreč odgovornost za lastne meje prepustimo drugim, drugim prepustimo tudi odgovornost za lastno počutje in srečo. Drugim, ki v resnici ne morejo vedeti, kaj si želimo, po čem hrepenimo, česa ne maramo in kaj nas boli. Tako smo kot veja v vetru prepuščeni milosti in nemilosti drugih, ki včasih uganejo, kaj si želimo, drugič popolnoma »usekajo mimo«, se kdaj spomnijo na nas, večinoma pa seveda skrbijo zase – za svoje meje in svojo srečo. Kot je tudi edino prav. Za lastne meje, lastno srečo in lastno življenje smo namreč stoodstotno odgovorni mi sami. Zato vzemite življenje v svoje roke in drugim pokažite svoje meje.