Kako povečati zaupanje v življenje?

Preverite, kako lahko povečamo to zaupanje, brez katerega je zares sproščeno življenje skoraj nemogoče.

Dajem vse od sebe

Pogosto se za strahom pred prihodnostjo in življenjem skriva nezaupanje vase in v lastne sposobnosti: »Če bi se bolj potrudil/-a, bi bil/-a v življenju srečnejša oziroma bi mi življenje prineslo to, kar si želim.« Ob takšnih občutkih nenehne krivde je seveda težko zaupati življenju, saj en del nas meni, da si prave sreče v resnici niti ne zaslužimo. In potem je seveda tudi ne dosežemo.

V resnici prav vsak človek v vsakem trenutku daje od sebe natančno toliko, kolikor v tistem trenutku zmore – torej »vse«. Pa četudi je morda videti, da bi se lahko bolj potrudil: bolj zdravo jedel, se več gibal, bolj pozitivno razmišljal … To seveda ne pomeni, da nam to lahko služi kot opravičilo za pasivnost in osebno stagnacijo, vendar pa se je na to dobro spomniti vsakič, ko se ujamemo v začaran krog občutkov krivde in samokaznovanja.

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Vse se spreminja

Vse v naravi se nenehno spreminja, zato je iskanje idealnih okoliščin, idealnega življenja, idealnih ljudi in odnosov vedno obsojeno na neuspeh. Vsakič ko se nam zdi, da smo končno dosegli to, po čemer smo hrepeneli, pridejo življenjske sile, ki nam to na neki način odvzamejo – dobesedno ali z zmanjšanjem vrednosti. Še posebej ko si nekaj (pre)močno želimo, se po načelu ravnovesja ali načela jin/jang vpletejo prav tako močne nasprotne sile.

Za sproščen odnos do življenja je zato nujno, da sprejmemo večno spremenljivost vsega, kar nas obdaja. Da se prepustimo temu naravnemu toku nihanja in valovanja, ki se mu nima smisla upirati. To ne pomeni, da se reki življenja prepustimo kot papirnati čolniček, temveč da tokove in vetrove življenja izkoriščamo, da nas odpeljejo tja, kamor smo v življenju namenjeni.

Naloga duše

Včasih se morebitnega črnega življenjskega scenarija tako zelo bojimo, da smo pripravljeni narediti vse, da bi se mu izognili, v resnici pa ga s takšnim paničnim vedenjem v svoje življenje prikličemo. Če vas je močno strah tako imenovane negativne prihodnosti, se večkrat na dan zavestno spomnite, da ste na svet prišli z nekaterimi dušnimi nalogami, ki jih morate opraviti, zato vam bo življenje tako dolgo streglo z nekaterimi življenjskimi lekcijami, dokler jih ne boste usvojili. Zato je nesmiselno bežati od bolečine in težav, ki so v vaše življenje prišle z razlogom – da vas nekaj naučijo.

»V redu, to me zelo boli. In kaj mi bolečina poskuša sporočiti oziroma kaj mi pove novega o meni?« je vprašanje, ki je veliko bolj konstruktivno kot občutki obupa, strahu in nezaupanja v življenje. Zato sprejmite tudi tisti »negativni« del sveta, življenja in samih sebe, saj vas prav tako kot »pozitivni« peljejo proti cilju vašega srca in duše.

Kaj je naloga moje duše?

Čeprav se nekateri ljudje ob omembi naloge duše le posmehljivo nasmihajo, gre za vprašanje bistva življenja, s katerim se vsak človek prej ali slej sreča. Če ne prej, pa na smrtni postelji. Toda ali ni bolje, da o tem raje razmišljamo prej, ko morda lahko še kaj spremenimo oziroma življenje obrnemo tako, da bomo nalogo duše lahko dosegli že v tem življenju? Četudi morda ne verjamete v reinkarnacijo, ne pozabite, da je občutek življenjskega zadovoljstva največji, ko sledimo notranjemu klicu srca in duše. Takrat s celim telesom vemo, da je »to to«.

Sprejmite pomoč

Četudi morda ne verjamete v angele ter druga nadzemeljska bitja in sile, ne pozabite, da smo vsa živa bitja ves čas obkrožena z nešteto viri ljubezni. Če se le znamo ustaviti, se odpreti in zaprositi za pomoč. Tudi ko gre za pomoč, velja stara modrost: Učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Ko se boste sprostili v odnosu do življenja in sveta, se ne čudite, če vam bodo na pot prišli ravno pravi ljudje ob ravno pravem času. Kot pravijo veliki modreci, v resnici ni naključij. Ko smo zares pripravljeni na spremembo, se nam »čudežno« odprejo vse poti.

To, da vemo, da nikoli nismo zares sami, je zavedanje, ki pomaga, ko se počutimo najbolj osamljene. Ko imamo občutek, da nihče ne razume naše stiske in bolečine. Ko nam je najtežje. Če se težko povežete in odprete ljudem, se lahko še vedno zatečete v naravo, meditacijo ali cerkev ter tam najdete pomočnika, ki ga potrebujete. V resnici ga prav vsi potrebujemo v takšni ali drugačni obliki, saj smo ljudje po naravi povezani z vsemi drugimi bitji in silami, ki nas obkrožajo.