Gotovo je njen mož Igor, tako je mislila Meta. In verjetno zdaj želi vedeti, v kaj naj v vrtcu obleče Julijo. Bila je namreč taka ura, da je bil čas odhodov otrok iz vrtca. Zdaj se ne bo oglasila, prenevarno je. Telefon pa je kar zvonil in pel in zvonil. Da mu ni to podobno, Vestni gospodinjec je pomislila. Njen Igor po navadi kmalu odneha. Po nekaj minutah, ko je že bila na voznem pasu, je telefon spet zapel. Spet se je oglašalo in oglašalo, ona pa je imela telefon »izgubljen« nekje v veliki torbi.

»Je pa vztrajen, tale moj možiček. Kaj se ne zna sam odločiti za nekatere malenkosti?« se je glasno nasmehnila. Tistega dne je imela v službi precej dela, še več pa skrbi in za seboj kup neprijetnosti, zato je bila precej utrujena. Ko je telefon že tretjič dal zvok od sebe, je zmanjšala hitrost in pobrskala po torbici. »Kaj želiš, dragi moj? Kot hočeš, tako jo lahko obuješ in oblečeš,« se je v smehu oglasila. »Hm, iz vrtca kličem. Julijina vzgojiteljica pri telefonu,« je Meta zaslišala in od strahu rahlo začela vijugati po cesti.

Avtomobili za njo pa so trobili, voznik tistega na levi, ki jo je ravno prehiteval, pa ji je kazal osla in se ji pačil. Meta je čutila, da postaja trda in da čuti omotico, zato je zapeljala na odstavni pas in počasi, s telefonom v roki, peljala dalje. Vzgojiteljica ji je sporočila, da je njena hči še v vrtcu in trdi in joče, da bi jo očka že zdavnaj moral priti iskat. Samo ona je še tam, poleg vzgojiteljice seveda, ki mora z njo potrpežljivo čakati. Meto je bilo zelo sram. Zares zelo. Res je bilo, da bi jo moral Igor odpeljati iz vrtca. Toda očitno je pozabil. Spet in spet! Ničkolikokrat že! Kdaj se bo to nehalo? Mora se!

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Vzgojiteljici je pač »naložila« prvo laž, ki ji je prišla na misel, zakaj ga ni bilo. Obljubila je, da bo prihitela v najkrajšem času. Med vožnjo pa se je odločila, da bo Igorju naredila pravo predavanje. Z malce grožnje. In tudi kazen mora biti. Mora biti!

Naslednjega večera »Dragi moj, res morava spregovoriti o včerajšnjem dogodku,« je začela. »O katerem dogodku?« je brezbrižno navrgel. Kako zelo jo je ta njegova malomarnost vrgla iz tira. Kljub temu se je potrudila, da je ostala mirna in zbrana. »O tem, da si pozabil iti po najino hči v vrtec,« je namerno počasi pristavila. »Ah, to! Pa saj ni bilo tako hudo. Saj si jo ti pripeljala domov,« je dejal. Nato se je zasmejal: »Še nikoli ni ostala čez noč v vrtcu.« Vse moči je morala zbrati, da ni glasno zarjovela. Od besa. »Poglej, Igor! Ti si tisti, ki si želiš imeti še enega otroka.«

»Kaj ga ne bova imela? Obljubila si mi,« je potožil kot majhen otrok. »Jaz že imam dva,« je odgovorila. »Od kdaj?« je glasno in vidno zazijal. »Odkar sem se poročila s tabo. Imam odraslega sina in eno majhno hčer. Še eden pa bo prišel na vrsto, ko se bo odrasli sin spremenil v vestnega in skrbnega očeta,« ga je pogledala izpod čela.

»In kaj predlagaš?« je izbuljil oči. »Da se prej spremeniš vsaj za nekaj časa v skrbnega in vestnega gospodinjca in tako dokažeš svojo zrelost. Pa tudi pripadnost tej družini. Če bi se to s tem pozabljanjem, da moraš iti po otroka, zgodilo prvič, drugič ali tretjič, bi še šlo. Tako pa je to čedalje bolj pogosto. Prav sram me je pred vzgojiteljico, da imam takega moža. Čeprav te sicer ljubim. To veš, kajne?«

Igor je prikimal, takoj nato pa vprašal: »Kaj vse pa naj bi delal kot novopečeni gospodinjec? Predvsem pa, koliko časa?« »U, kako zelo te vse to skrbi. A brez panike, po Julijo ti ne bo treba več hoditi. Tega bremena, kadar ti je naloženo, pač ne zmoreš. No, zmoreš že, a vsakič pozabiš. Sicer pa tudi to ne spada med gospodinjska dela. Torej, imel boš naslednje naloge: enkrat tedensko sesanje vseh prostorov v stanovanju, vsakodnevno zlaganje umazane posode v pomivalni stroj in nato pospravljanje čiste posode na prava mesta.«

»Stop!« je zavpil. »Saj ne umažemo toliko posode, da bi moral pomivalni stroj vsak dan ropotati.« »Naj ti bo,« je Meta hodila okoli njega. »A namesto tega boš praznil koše ter enkrat tedensko izvedel generalno čiščenje kopalnice in stranišča.« »Je to vse?« je Igor napeto vprašal. »Ne še. Naslednji teden mi boš pomagal presaditi vse rože. Pa nedeljska kosila nam boš pripravljal. To so od zdaj naprej tvoje naloge.«

»Saj se šališ, kajne? Saj veš, da ne znam kuhati!« je vzkliknil. »Ko sva se poročila, tudi jaz nisem imela pojma o kuhanju, pa sem se naučila. Kar sama sem se naučila. Ti imaš večjo srečo, ker imaš zdaj mene. Sprva ti bom malo pomagala, potem bo pa že šlo,« ga je tolažila.

»In še tole. Če bo kdaj čas moj nasprotnik, ti bom napisala seznam živil, ki jih boš lepo poiskal v trgovini med policami, naložil v voziček in jih pripeljal domov. Sva dogovorjena?« je dodala. »Ja, ampak …« je začel. »Nobenega ampak, prosim. Dva meseca opravljaj svoje naloge, kot je treba, pa se bova potem začela resno pomenkovati o še enem dojenčku. Če ne, tudi dojenčka ne bo. Želja po še enem otročičku je namreč tvoja, skrb zanj pa bo v prvih letih pretežno moja. Torej? Sprejmi ali zavrzi,« ga je izzvala.

Jasno, da je sprejel. In svoje naloge neverjetno dobro opravljal. Kopalnica je skoraj sijala od čistoče, prahu ni bilo nikjer nobenega. Presajanja rož se je lotil kar sam in v celoti mu je uspelo. Koši za smeti ne le da so bili prazni, tudi očistil jih je. Enega, ki je bil že v letih in malce polomljen, je celo zamenjal z novim. Nakupovanje mu tudi ni delalo preglavic. Kaj pa je bilo z nedeljskimi kosili? No, tu se je izkazalo, da je res prava mala neroda. Kadar mu je Meta pomagala, je še šlo. Kadar se je samostojno lotil priprave, pa je kosilo običajno romalo v smeti. »Nič hudega, če mu kuhanje ne gre, da le vse drugo izpelje, kot je treba,« si je zadovoljno govorila Meta sama pri sebi.

Pred kratkim Včeraj je minilo sedem tednov, odkar se je Igor prelevil v gospodinjca. Zelo vestnega gospodinjca. Zvečer mu je Meta ovila roke okoli vratu in ga poljubila. V uho mu je zašepetala: »Kaj če bi se midva že danes začela truditi za to, da bo Julija dobila bratca ali sestrico, dragi moj?« »Se šališ?« je poskočil. Ne, ni se šalila. Resno je mislila. Zelo se je izkazal, ta njen ljubljeni mož. »Sem bil pridna gospodinja?« se je pošalil in zaplesal okoli nje. Ko je dobil njeno potrditev, ji je razmršil lase in jo strastno poljubil.