»Ko sem pri 37 letih zbolela za rakom, se je v moji glavi nekaj premaknilo. Začela sem se zavedati, da sploh ne vem, kje živim. Da tisto, kar sem do takrat videla od sveta, ni dovolj,« začne pripovedovati o začetku svoje popotniške strasti Rebeka Dremelj. »Do takrat nisem nikoli zavestno varčevala za potovanja, potem pa sem začutila, da želim videti, kaj pomeni planet Zemlja, da želim nekoč reči, da sem živela s polnimi pljuči, da sem spoznala veliko različnih kultur, veliko potovala ter da sem tudi svoji dekleti in moža navadila na to, da so potovanja nekaj lepega. In ja, to je tisto, kar me je dejansko začelo izpolnjevati. Potovanja so lepa dediščina, ki jo dajem svojim otrokom in sebi. In vsakomur, ki pravi, da ga potovanja ne zanimajo, polagam na srce, naj vstanejo s kavča in odidejo v svet, saj ne vedo, kaj zamujajo, ko ždijo doma.«

Ah, ta Afrika!

A kot se za podjetnico, kakršna Rebeka je, spodobi, je hitro ugotovila, kako združiti prijetno s koristnim. »Pred dnevi sem se vrnila z Zanzibarja, kjer sem bila v roku slabega leta zdaj drugič. Vendar se je ta drugič zgodil popolnoma poslovno. Potovanje Zanzibar z Rebeko je organizirala turistična agencija Kompas, ki me je vzela pod svoje okrilje. Ljudje, ki so kupili potovanje v Zanzibar, so vedeli, da me bodo dobili v paketu. Bila sem neke vrste spremljevalka, animatorka. Skupaj s turisti nas je bilo 23 in imeli smo se vrhunsko. Potovanje je bilo čudovito, spletle so se nove prijateljske vezi, veliko smo videli, veliko obiskali, na koncu pa sva s Sebastianom, ki mi je delal družbo na potovanju, priredila še nepozaben koncert. Skratka, doživeli smo veliko lepega in to zgodbo bomo gotovo še nadaljevali.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

Afrika pa ima tudi sicer v Rebekinem srcu posebno mesto. »Prvo potovanje, na katerega sem šla čisto sama, je bilo prav na izbor za mis sveta leta 2001 v Južnoafriško republiko. Takrat sem se kar malo zaljubila v Afriko, ker sem se prvič v življenju srečala s to drugačnostjo. Na eni strani smo bile me punce spravljene v resorte s petimi zvezdicami, na drugi strani pa sem gledala ljudi, ki so živeli v kolibah in se borili z revščino, kakršne si mi sploh ne predstavljamo. Takrat sem doživela kulturni šok, ki me je po moje zaznamoval za vse življenje. Ko doživiš enkrat to drugačnost sveta, da ni vse čisto samoumevno, kot se morda večini zdi, postaneš drug človek in šele takrat znaš ceniti to, kar imaš. Jaz sem, recimo, nazadnje na Zanzibarju pol dneva iskala tablico čokolade, in ko sem jo končno našla, je imela pretečen rok. Da o tem, da si ne smeš umivati zob z vodo iz vodovoda, sploh ne govorim,« pravi pevka, ki je nad potovanji navdušila tudi svoje starše. »Ko sem bila majhna, nismo nikoli potovali. Hodili smo v Nerezine na Lošinj in to je bilo to. Starše sem prvič spravila na letalo, ko sem jih pred leti povabila v Dubrovnik. Potem sta šla z mano še v Bolgarijo. Ko pa smo jima za petdeseto obletnico poroke kupili potovanje v Dubaj, od takrat govorita samo še o tem, kako je bilo in kam bi še šla.«

Tradicija

Na seznamu držav, ki bi jih Rebeka v prihodnje rada obiskala, je še kar nekaj afriških držav, pa Kostarika, Barbados in Francoska Polinezija, pa seveda še kakšno križarjenje, čeprav je še vedno živ spomin na zadnje, ko je bila z družino maja v Ameriki na križarjenju. »Naša družinska tradicija je, da vsako leto ob koncu šole z družino nekam odpotujemo. Ko sta bili dekleti še v plenicah, smo si radi privoščili Maldive, ker tam nimaš kaj posebnega za doživeti, videti in te ne more gristi slaba vest, če vse dneve ležiš na plaži in se imaš fajn. Zdaj ko sta večji, pa je čas za prava potovanja. Na večino potovanj odhajamo v lastni režiji, saj uživam v tem, da vse načrtujem sama. Ob tem pa ljudem polagam na srce: če potujete sami, morate imeti potovalne izkušnje, ker drugače se lahko potovanje hitro spremeni v nočno moro, zato je za tiste, ki so malo manj vešči potovanj, še toliko bolj pomembno, da potujejo z agencijo,« pravi Rebeka, ki se ne odpove niti kratkim izletom, ki si jih rada privošči s prijateljicami. »Ne gremo velikokrat, vendar pa si vsake toliko rade privoščimo kak odklop. Sicer sem zelo rada doma in skrbim za družino, vendar pa sem takšne vrste mama, da kadar si lahko, si dejansko vzamem prost dan zase. Takrat skrb za hčerki prevzame Sandi in imajo se čisto fajn. Mi je pa všeč, da me pogrešajo, in ko se vrnem, se imamo vsi še rajši.«

Ne mara ljudi, ki stokajo

Še eno destinacijo moramo omeniti, in sicer Sicilijo, kjer je Rebeka snemala svoj zadnji videospot za najnovejšo pesem Živim za vsak dan. Se namerava tudi na Sicilijo še vrniti? »Mislim, da ne. Sicilija je čudovita in res imajo veliko za videti, ampak toliko drugih držav je še, ki bi jih rada videla, da bom denar raje prihranila za njih.« Si je pa Sicilijo za snemanje izbrala s prav posebnim razlogom. »Po 23 letih pevske kariere, v kateri sem videospote snemala v Sloveniji in na Hrvaškem, sem si zaželela nekaj novega. Saj ne, da bi se izplačalo, ampak bilo pa je lepo in nepozabno,« pojasni in doda, da jo glasba še vedno osrečuje, kot jo osrečujejo pozitivni in veseli ljudje. »Ob sebi nočem ljudi, ki kar naprej stokajo. Rada imam ljudi, ki iz problemov ne delajo še večjih problemov. Tudi svoji hčerki učim, da če se znajdeta v neprijetnem položaju, imata vedno pred seboj dve poti. Prva je, da iz slabega narediš še slabše. Druga pa, da iz slabega narediš boljše.«

Seveda pa ima tudi sama kdaj kakšen slab trenutek, ko se ujame v misli, da ima vsega dovolj. »Po vsem tem času medijskega pojavljanja sem se naveličala tega, da moram biti ves čas v vlogi animatorke. Saj vem, da sem po značaju zelo glasna in zgovorna in da to ljudje od mene pričakujejo, ampak včasih pridem domov tako prazna, da celo meni ni do smeha,« pravi Rebeka, ki je po poklicu ekonomistka in od tod verjetno tudi njena poslovna žilica. »Imam to srečo, da se znam lotiti stvari, ki se jih drugi ne upajo. Ves čas iščem različne kanale, kako moje ime nadgraditi in ne samo izkoriščati. Tako se vedno nekaj novega naučim in mislim, da ni poslovnega projekta, ki se ga ne bi lotila.«