Upanje, ki bo za vedno

Ni pravih besed, ki bi opisale moja čustva. V meni se rojeva maščevanje, sovraštvo, a hkrati se veča ljubezen do njega. Rok, on je bil tisti, ki mi je zmešal glavo. Ko mi je rekel, da me ni vreden, sem bila presenečena, saj sem sama mislila, da nisem vredna njega. Mislim pa, da se me je hotel znebiti. Rekel je, da sem mu veliko pomenila in da še vedno čuti nekaj do mene. Zbrala sem pogum, da mu povem, kako mi je všeč. A nič. Vprašala sem ga, kako mu gre ljubezen. Rekel je, da je našel eno lušno in da se meni z njo, da bi se srečala. V meni je izbruhnila misel na maščevanje. Všeč mi je. Hočem ga imeti zase, nočem, da bi pripadal drugi. A ko pomislim na to, se zjočem. Vem pa nekaj, kar mu bom morala nekoč povedati. Čeprav sva se dogovorila, da bova pozabila drug drugega in se delala, da se nikoli nisva videla. Rane, ki mi jih je naredil, se še niso zacelile. Nikoli se ne bodo. Vem, da se ne bodo nikoli zacelile, tako kot ne bo umrla ljubezen do njega. Vendar kaj, ko je le moja ljubezen, saj njegova pripada drugi. Naj tudi ve, da mi ni žal vseh solz, vsega trpljenja ter vseh upov, da bo moj. Dal mi je nekaj, česar mi drugi niso. Imela sem priložnost ljubiti, jokati zanj, delati napake ter žrtvovati nekaj, kar nikoli ne bo moje. A v notranjosti srca bo žarelo to upanje. Upanje, da bo nekoč moj. Samo zato, ker ga ljubim kljub njegovim napakam.

 X

Bilo je, kot da bi lovila veter

Zagledala sem ga med množico ljudi in zdel se mi je tako poseben in tako nedosegljiv. Po tihem sem upala, da me bo opazil. Res me je opazil in po nekaj srečanjih je prišel do mene in tako sva se spoznala. S prijatelji sva se sprehajala po plaži in se pogovarjala. Naslednji večer smo se spet srečali in vedela sem, da naslednji dan ne bo več vsega tega, ker moram domov. Odšla sva na samo, daleč stran od drugih, v temi, ob polni luni in mirnem morju sva sedla drug poleg drugega. Njegovi pogledi so bili polni sijaja in videla sem delček sramežljivosti na njegovem obrazu, ker ni vedel, kako in kaj. Še enkrat se je zazrl v moje oči ter me vprašal, če me lahko poljubi. To se mi je zgodilo prvič, da me je kdo vprašal, če me lahko poljubi, bila sem tako srečna in ko me je poljubljal, se je zdelo, kot da sem ujela veter in da ga držim v dlaneh. Nato sva objeta odšla nazaj, še prej pa sva se zadnjič poljubila. Še nekaj časa sva s sijočimi očmi zrla drug v drugega v upanju, da se naslednji dan zadnjikrat vidiva. Žal se to ni zgodilo in ne vem, če ga bom še kdaj videla, zagotovo pa vem, da je vse mogoče, če si le to želiš, namreč - lovila sem veter in ulovila sem ga.

J in T

Aleš!

Poznala sem te samo na videz. Nikoli nisem mislila, da se bom zaljubila vate. Vsak dan berem tvoji pismi in jokam. Nikoli ne bom pozabila ponedeljka, ko sva bila skupaj. Vprašal si me, če bi hodila s tabo. Nisem ti odgovorila, Takrat sem bila v devetih nebesih. Skoraj bi me zaneslo, da bi te poljubila. Ko bi mi vsaj govoril iz srca. Zelo me je prizadelo, ko si mi čez nekaj dni priznal, da nisi mislil resno. Najbolj me boli, da imaš punco, s katero se objemaš in poljubljaš. Za vedno si odšel s šole. Še v nobenega fanta nisem bila tako zaljubljena, kot sem vate. Ne bom pozabila, kako si me zafrkaval z lebdenjem. Včasih te sploh ne razumem. Zaradi tebe sem pustila fanta in začela hujšati. Nikoli te ne bom pozabila. Upam, da bova kdaj kaj imela, čeprav to ni mogoče. Ljubim te!!!

Lidija

Rada bi, da greš.

Rada bi, da se te ne bi več spominjala.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kmetija: Razlog, zakaj Žan z nasmehom gara

Marljivi Žan Hronek je že ob košnji požel veliko občudovanja, zlasti, ker je brez slabe volje nadaljeval z garanjem, tudi ko je večina brez slabe vesti gledala v zrak. Zaupal nam je, kakšne so njegove misli. Kaj pravite, je nad ljudmi kdaj razočaran?

Da bi te lahko izpraskala iz sebe

in ne bi ostal niti košček.

Nočem te izbrisati in ne želim, da

te nikoli ne bi bilo,

hočem pa, da greš iz mene z velikimi koraki,

dokler ne bom prazna,

Kajti šele prazni prostori se lahko

napolnijo s smehom in novimi ljudmi.

Zato pojdi, ne govori, da me boš

pogrešal, poslovi se v tišini,

ne razlagaj, da si me imel rad,

ko pa odhajaš z njo.

Nočem, da si prijazen in dober,

bodi nesramen, zaloputni z vrati,

prevrni vse moje,

da se bom lahko v samoti in jezi

postavljala nazaj.

In ne vračaj se, čeprav te kličem.

Odidi za vedno, kot da te nikoli ni bilo.

Petra

Sončni žarek, ki me zjutraj požgečka,

nosi tvoje ime in

vedenje, da danes prihajaš.

Odkar sva bila ločena,

sem čakala le nate,

do danes, ko boš pozvonil na vratih

in jaz bom v rožasti obleki

zaplesala do vrat,

kjer me čaka tvoj objem.

Poljubil me boš in dejal,

da nikoli več ne odideš.

Pekla bova palačinke,

nabirala kostanj in se smejala.

Pridi kmalu, tako te že čakam.

Pia