''Najraje bi si kaj naredila, saj brez prijateljev ni življenja. Nekatere prijateljice se pogovarjajo z mano, ampak to le prek interneta, v šoli pa se delajo, kot da me ne poznajo. Sovražijo me, ker naj bi jim bila neka glavna, kar sploh nisem hotela biti. Skrbi me, kaj bo.. Nočem ostati sama. Prosim, pomagaj mi in mi povej, kaj naj naredim, ker tako preprosto nočem, da bi šlo naprej.''

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poslovil se je legendarni slovenski glasbenik Rudi Poljanšek

Veseljak poroča o žalostni vesti in smrti slovenskega glasbenika, avtorja, harmonikarja in člana Ansambla bratov Poljanšek, Rudija Poljanška.

Verjetno bi bilo za začetek pametno razmisliti, zakaj se prijateljice do tebe vedejo, kot se. Z dobro mero objektivnosti in samokritičnosti poglej in premisli, ali resnično obstaja kaj, kar počneš, kar jih lahko upravičeno moti – na primer tožariš, ne posojaš reči, si vzvišena … Se preveč hvališ, si res dobra prijateljica, govoriš samo o sebi, morda ne znaš zadržati skrivnosti zase in jih raztrobiš, rada ukazuješ ali kaj podobnega? Premisli, ali se v čem od očitkov skriva vsaj zrno resnice, in če se, se potrudi omiliti ali spremeniti svoje obnašanje. Postavi se v njihovo kožo in se vprašaj, ali bi tebe prav tako zmotilo, če bi bil kdo takšen do tebe.

Če ne najdeš ničesar, kar bi bilo lahko narobe, in se ti godi krivica, imaš nekaj možnosti. Lahko jih ob naslednjem klepetanju vprašaš, kaj na svetu je narobe z njimi, da se zdaj lepo in dobro menite, v živo pa je vse drugače. To je namreč dvolično obnašanje. Pri tem seveda ne pokaži, da te je to popolnoma strlo, naj bo videti, kot da je to nekaj, kar si mimogrede omenila, ker se ti zdi čudno od njih (kot tudi je – z nekom pač si ali nisi prijatelj, nisi samo ob torkih in petkih, drugače pa ne). Poskusi se jim torej približati tudi v šoli, toda previdno, brez velikega cirkusa, samo včasih pridi zraven in kaj pripomni, drugače pa se obnašaj, kot da ti je precej vseeno, če so s teboj ali ne, saj se imaš ti popolnoma dobro sama ali s kom drugim (poišči svojo mrežo ljudi). Ne smeš kakor koli pokazati, da ti je to prišlo do živega, ampak da se ti precej žvižga zanje.

Po drugi strani – zakaj pa moraš biti prijateljica prav z njimi? Ni mar v razredu in na šoli prav nikogar drugega? Zakaj pa se ne bi družila s preostalimi dekleti iz razreda in ugotovila, da so tista tiha in mirnejša dekleta lahko prav zabavna in izvrstne prijateljice? Kaj pa fantje? Zakaj ne bi imela dobrega prijatelja, ne prijateljice? Ali pa ljudje iz drugih razredov, ki jih lahko bolje spoznaš na kakšnem krožku, potem pa se z njimi pogovarjaš tudi med odmori. In ne zanemari tudi prijateljic, ki jih imaš zunaj šole, torej iz glasbene šole, soseske ali od kod drugod. Morda ne bodo s teboj v šoli, ti bodo pa močna opora za premagovanje vsega drugega v življenju.

In naj ti povem še to, da so v tvojih letih prijateljstva nekaj, kar se nenehno spreminja. Vem, da se pri tebi vse vrti okoli njih, toda dejstvo je – in to boš spoznala, ko boš malce starejša –, da se bo ohranilo le malo odnosov, ki jih boš sklenila zdaj. Tiste prave vezi se spletejo pozneje, na srednji šoli in fakulteti, in to so tisti ljudje, ki gredo potem s teboj skozi življenje in nimajo takih čudnih popadkov kot tvoje sošolke. Zato vedi, da to ni nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi. Na srečo ima prijateljevanje v najstniškem obdobju tudi to lastnost, da kakor hitro koga izgubiš, tako zlahka najdeš tudi nove zanimive ljudi. Izkoristi to in razširi svojo družabno mrežo. Potrudi se, pa boš videla, da bo šlo.