Michael Ronda se je z igralskim poklicem prvič srečal že pri sedmih letih, ko je posnel svoj prvi oglas. Njegov nastop ni ostal neopažen, saj je kmalu postal obraz znamke mleka Lala, v razmeroma kratkem času pa je posnel še več kot 50 oglasov. Pri nas smo mladega igralca v preteklosti že lahko spremljali v vlogi Camila Galvána v telenoveli Moč usode (La fuerza del destino), danes pa ga lahko v vlogi Simóna Álvareza spremljamo v mladinski telenoveli Jaz sem Luna (Soy Luna).

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Radio 1: Ali člani ekipe med maratonom izklopijo čustva?

Denis Avdić, Miha Deželak, Lara Tošić in Anja Ramšak jutri ob 5. uri zjutraj začnejo z oddajanjem letošnjega dobrodelnega maratona. Kako pri tem izklopijo čustva?

 
Mehiški pevec in igralec ima torej za seboj dokaj kratko poklicno pot. Njegov oče je italijanskega rodu, njegova mama pa mehiškega. Je srednji otrok, ima starejšo sestro Alessandro in mlajšega brata Kevina. Že kot otrok je pokazal zanimanje za igralski poklic, vendar si je sprva želel postati nogometaš. Šele ko je prvič stopil v snemalni studio, je ugotovil, da želi življenje posvetiti igralskemu poklicu.

Želja po uspehu

Čeprav se je 21-letni igralec v rodni Mehiki že dokazal in si ustvaril ime v igralskem poklicu, več kot očitno ni dobil želenih priložnosti, zato se je odločil svojo srečo preizkusiti v tujini. Za to odločitev je bil lepo nagrajen, saj se je v manj kot dveh letih zaradi ene izmed glavnih vlog v mladinski telenoveli Jaz sem Luna prelevil v zvezdnika svetovnega kova. Na začetku pa vse ni bilo tako rožnato. S serijo Jaz sem Luna so želeli ustvarjalci nadomestiti zelo priljubljeno in uspešno mladinsko telenovelo Violetta, čeprav se jim niti sanjalo ni, ali bodo pri tem uspešni. S še večjim pritiskom pa so se spoprijemali igralci, ki so si seveda želeli uspeha. »Vodilni pri podjetju nam niso nikoli dajali občutka, da od nas zahtevajo nekaj, česar jim ne moremo zagotoviti, a smo bili vsi pod precejšnjim pritiskom. Ljudje vedno govorijo, da po uspešnem projektu težko dosežeš ali presežeš njegov uspeh z drugim. Toda z ogromno truda nam je uspelo,« je Michael ponosno povedal za argentinske medije.

Na slavo se ne ozira

Z uspehom pride tudi slava. Michael se je tega že navadil, je pa od blizu spoznal tako dobre kot slabe strani slave. »O slavi nikoli ne razmišljam. Na svoje delo se osredotočim enako, kot bi se v primeru, če bi nastopal v gledališki igri, ki bi si jo prišlo ogledat le 20 ljudi. Ne vem, kako bi lahko to drugače pojasnil. Seveda uživam, konec koncev je moja plača odvisna od zadovoljstva gledalcev in mojih oboževalcev. Tudi pozitivna sporočila, ki jih prejemam z vseh koncev in krajev, napisana v različnih jezikih, so zelo dobrodošla. A žal ljudje vidijo le to, lepo in pozitivno stran, nikoli pa se ne vprašajo, kaj vse se skriva za lepo zunanjostjo. Niti sanja se jim ne, koliko žrtvovanja, trdega dela, truda, vztrajnosti in moči sem moral vložiti v to, da mi je uspelo. Če se preveč oziraš na to, ti lahko slava hitro spodnese tla pod nogami in te popelje na kriva pota. Sam svojo odvečno energijo in adrenalin veliko raje 'pokurim' s športom,« je razkril mladenič.

Prihaja dobra zgodba

Michael v mladinski telenoveli Jaz sem Luna nastopa v vlogi enega najbolj priljubljenih likov, Simóna Álvareza. Simón je prijeten inprijazen fant, ki je vedno nasmejan. Je zelo nadarjen glasbenik, piše svoje pesmi, vse pa so namenjene njegovi veliki ljubezni Luni. Tudi v drugi sezoni se slednje ne spremeni. »Že iz prve sezone vemo, da je Simón do ušes zaljubljen v svojo najboljšo prijateljico Luno. Ko človek z neko osebo preživi ogromno časa, tvega, da se bo zaljubil tako v njene vrline kot napake. To se je zgodilo mojemu liku, ki je za svojo ljubljeno pripravljen storiti karkoli, da bi lahko izpolnila svoje sanje. To dejstvo se v drugi sezoni ne spremeni. Spremeni se le to, da se je naučil bolje skrivati svoja čustva. Pri sami upodobitvi tega lika nisem imel veliko težav, saj sva si s Simónom zelo podobna. Največji izziv mi je predstavljalo igranje kitare. Pred tem projektom kitare nikoli nisem držal v rokah, kaj šele da bi jo igral. Tako sem se moral poleg učnih ur plesa, petja, igre in kotalkanja udeležiti še tečaja igranja kitare. Kljub temu pa je bilo vso delo, ki sem ga vložil v to, vredno mojega truda,« je prepričan.