Sebastian, kako to, da si se pred dnevi na nek način vrnil na slovensko glasbeno sceno. Nenazadnje moderno različico pesmi Hočem to nazaj vsakodnevno slišimo na slovenskih radijskih postajah? 

Ideja, da ob obletnici nekaj naredimo, je tlela v meni že dlje časa, a ker imam sicer veliko dela, se nisem hotel obvezati in sem o tem samo razmišljal; prijateljem sem rekel, da bomo kaj naredili, če bom idejo v danem trenutku začutil in se bodo planeti pravilno postavili, da se je bom dejansko tudi lotil. S takim projektom pride ogromno novih obvez, za katere nisem vedel, kako jih bom uvrstil v moje sicer že tako ali tako polne urnike. Potem pa je prišel letošnji 23. september, ko je obletnica mojega premiernega nastopa na takratnem izboru Miss Slovenije in smo objavili tisti posnetek. Pod njim se je potem sprožil tak plaz spominov, pohval in voščil, da sem si rekel, da se nekaj mora zgoditi.

Zakaj ravno prvi hit Hočem to nazaj? 

Leto, ki ga skupaj prestajamo, je verjetno eno izmed najnapornejših v življenjih nas vseh, marsikdo se je znašel v hudih stiskah — finančnih, čustvenih, medosebnih. Pesem “Hočem to nazaj!” že ima čisto svoje življenje in karakter ter tako veliko bero lepih spominov, vezanih nase, da se mi je zdela izjemna ideja, da bi s pomočjo pesmi v novi preobleki ljudem vsaj preko glasbe priklicali nazaj neke lepe spomine, jih teleportirali v nek drug čas in jih vsaj za 3 minute in pol, kolikor pesem traja, odvrnili od vsega kaosa, ki nas obkroža. In glede na to, da je pesem najvišje uvrščena novost na SLO TOP 50, lestvici največkrat predvajanih skladb v državi, so poslušalci to očitno sprejeli z odprtimi rokami.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ljubezen na vasi: Valentina po zaroki divje jokala

Valentina Kodrić se je tretjič zaročila. Tokrat pred kamerami šova Ljubezen na vasi. Ker se zaroka ni odvila po pričakovanjih, so jo premagale solze.

Kako danes gledaš na tisto obdobje? Postavljal si trende, oboževalke so norele ...

Uh, tisto obdobje najverjetneje najbolj označuje beseda hektično. Dejansko sem bil preko noči vržen v neko popolnoma novo okolje, ki ga nisem poznal. Nastopanja sem bil vajen že iz raznih predstav v šoli — sicer ne na tako velikih odrih, ki so sledili pod “Hočem to nazaj!”, pa vendar sem bil domač s stanjem pred publiko in mi ni bilo tuje. Večji preobrat je bila vsa slava, ki je prišla z glasbo, zasledovanja pred mojo hišo in po ulicah ter na dopustih, moj obraz na vseh mogočih naslovnicah in člankih, pesmi v radijskih in TV programih, fotkanja, intervjuji in še in še. Sam sem se vedno smatral za enega zelo preprostega, normalnega fanta z glavo na pravem mestu, potem pa me je naenkrat cel svet začel nositi po rokah. Kljub temu, da se bo verjetno slišalo čudno, se zvezdniki sami sebi ne zdimo v resnici nič kaj posebnega. Meni samemu na nek način ni bilo najbolj razumljivo, kaj cela generacija mladih vidi na meni; sam sebi se nisem zdel nič posebnega in ni se mi zdelo, niti da kaj bolje pojem od večine, niti da kaj bolje plešem ali kaj bolje izgledam. Šele zdaj z nekaj časovne distance vidim, da sem v tistem trenutku takrat bil točno tisto, kar je slovensko glasbeno prizorišče potrebovalo: mlad lep fant, rahlo naiven in nedolžen, ki uživa v tem, kar dela in to projecira tudi navzven, je nasmejan, pozitiven in se ne ozira na negativce. Vedno sem bil garač in v tistem obdobju sem to potencirano dokazal, tudi v intervjujih sem se znašel … in ker se je vse tako lepo poklopilo, se je zgodila zgodba, ki je pustila tak pečat, da se lahko pogovarjava še 20 let kasneje. Vse skupaj je bila izjemno naporna, a nepozabno lepa izkušnja, ki me je za vedno preoblikovala v nekega drugega človeka. 

Si pričakoval tako pozitivne odzive in komentarje? Kaj te je najbolj presenetilo?

Uh, presenetilo me je prav vse. Resnično. Ta 23. september vsako leto praznujem kot moj drugi rojstni dan, ker tudi dejansko mislim, da sem se takrat na novo rodil. Prej sem bil tih, introvertiran, umirjen fant, potem pa sem bil vržen v odrasli svet, kjer moraš biti družaben, komunikativen, sproščen in pri vsem skupaj še avtentičen. Tako sem se vsega slednjega korak za korakom priučil oz. verjetno bolje rečeno navadil, ker je bilo po moje zakopano nekje v najglobljih sobanah moje osebnosti. Morda prav zato, ker vsako leto z ekipo ta 23. september obeležim s kratkim voščilom v smislu “vse najboljše ob naši obletnici”, nisem bil pripravljen na tako velik požar, ki se je zanetil, ko sem letos to obletnico delil tudi z mojimi sledilci na družbenih omrežjih in jo povrh vsega okronal še z objavo posnetka premiernega nastopa. Morda je ravno to naredilo razliko, da so se sprožili vsi odzivi, a so res bili popolnoma nepričakovani in izjemno lepo presenečenje. Res so pobožali moje srce, sploh v kaosu, skozi katerega se skupaj prebijamo, in morda sem se prav takrat še dodatno zavedel, kako močan pečat je moje ustvarjanje pustilo v slovenskem medijskem prostoru. 

Pesem je v resnici s svojim besedilo še vedno zelo aktualna ...

A ni to noro? Sicer ljubezenska pesem se da z lahkoto interpretirati tudi v kontektu današnjega časa: “V meni še živi goreč spomin, ko skupaj sva bila. Imela sva vse: ljubezen, raj! Zdaj hočem to nazaj!” In dejansko smo zdaj res v obdobju, ko obujamo te goreče spomine

Ti je kdaj žal, da si se iz glasbe načeloma popolnoma umaknil?

Verjetno bi bilo potrebnih le nekaj klicev, če bi se v preteklih letih želel ukvarjati z glasbo, a ni bilo potrebe. Moji urniki so med tednom polni z rednimi plesnimi treningi in skupinskimi vadbami v Sloveniji in tujini, med vikendi pa z gostovanji po tujini, kjer izobražujem druge inštruktorje ter učitelje plesa. A ker sem projekt “Hočem to nazaj! 2020 Remix” tako zelo začutil, sem ga tudi udejanil — kot darilo mojim poslušalcem, pa tudi sebi. Pri kakšnih 80 letih bi rad bil star, siv gospod, ki sedi v gugalnem stolu pred kaminom in obuja spomine na svoje polno, doživetij polno življenje. In tale remix ni nič drugega kot prav to: priložnost za nove spomine in nova doživetja — s poslušalci, z vami novinarji, nenazadnje tudi s kritiki. Vse to dela življenje zanimivo in teh spominov me ne bo mogel nihče nikdar oropati.

So se ljudje spremenili? Pred dvajsetimi leti ste imeli slovenski zvezdniki težave s klici, zvonjenjem na telefone. Misliš, da je danes lažje, ker imajo nek kontakt preko družbenih omrežij?

Ta družabna omrežja so odnose zagotovo močno zaznamovala in odnos med javnimi osebami in njihovimi sledilci tukaj ni nobena izjema. Že po sebi vidim, da je stik lažji in hitrejši kot je bil nekoč, se pa skozi to seveda nabere tudi precej več gradiva, na katerega je potrebno dokaj personalizirano odgovarjati — veliko bolj personalizirano kot pred 20 leti, ko so se članom mojega Fan Cluba nekajkrat letno pošiljala splošna pisma z odgovori na najpogostejša vprašanja, načrtih itd. To je seveda precej drugače kot danes, ko imaš preko sporočil lahko takojšen živ odnos z nekom. Morda tudi zato ni več toliko bivakiranj pred hišami estradnikov, ker si sledilci tovrstne lušte potešijo kar preko družbenih omrežij`. Bo pa zanimivo videti, kako bodo te stvari izgledale čez nadaljnjih 20 let. Ni dvakrat za reči, da bomo komunicirali na način, ki zdaj še niti ne obstaja.

##INSTAGRAM-CFrLNB9lBND##

##INSTAGRAM-CBiIiIkFJ4t##

Ni skrivnost, da si velik ljubitelj potovanj. Kam boš odpotoval, ko se bo korona situacija umirila?

Lani sem začel z raziskovanjem Azije. Obožujem sonce, morje in toplo vreme, zato se vsako zimo odpravim nekam dlje, kjer vse to dobim. Tako me letos noro vlečejo Filipini in vzhodna Tajska. Če bosta to vendarle preveč oddaljeni destinaciji glede na ves kaos, sta plan B Tanzanija, Kongo ali Južnoafriška republika. Sanjam tudi o Japonski, nujno moram doživeti tudi kaos Indije. Ah, s potovanji ni konca. Rad se hecam, da sem v enem od prejšnjih življenj zagotovo bil brezdomec ali potepuh, da sem v tem toliko naokoli. Prav zdaj sem — da si potešim lušte — zelo reden uporabnik aplikacije Google Earth, ogromno pregledam tudi live kamer na internetu z destinacij, ki bi jih rad obiskal ali sem jih že, pa sem jih zaklenil v srce, ter na splošno sanjam čez dni o času, ko se ne bomo več bali eden drugega, temveč ponovno živeli življenje, ki ga je vredno živeti.