foto: Profimedia
Pisalo se je leto 2016, ko sta Jana in Grega z grenkobo v glasu razpravljala, kakšno smolo imata, ker ne moreta praznovati obletnice njune poroke. Iz preprostega razloga, ker se nikoli nista poročila. Sta pa skupaj zbrala denar, vzela posojilo in kupila skupno stanovanje, v katerem sta živela že devet let. Sama, čeprav sta se za naraščaj še vedno trudila, kljub temu da bosta kmalu dopolnila štirideset let.
»Saj res, dobro idejo imam, midva bi lahko praznovala obletnico skupnega življenja!« je vzkliknila Jana. Po tistem, seveda, ko sta prišla do ugotovitve, da jima poroka res ni »usojena«. Da bi to stalo preveč denarja. Onadva pa ga nimata kaj veliko na zalogi, saj pridno odplačujeta posojilo za stanovanje. Pa tako ali tako imata smolo s sorodniki. Oba sta iz ločenih družin ter imata same zamerljive in med seboj sprte sorodnike.
»Zares, to je izvrstna ideja!« je potrdil Grega.
In tu se je razprava o obletnicah končala. No, končala se je samo navidezno. Vsak zase sta namreč premišljevala o tem in vsak posebej sklenila, da bosta naslednjo obletnico selitve v skupno stanovanje (datum sta si namreč dobro zapomnila) presenetila svojo drugo polovico. Oba sta namreč sklepala, da bo drugi pozabil na to krasno idejo o praznovanju. Joj, kakšno veliko presenečenje bo to!
Prišla je jesen. Leto 2017. Njunih okroglih deset let skupnega življenja. Obletnica se je zgodila v začetku tedna.
Tistega dne je Jana prišla vsa radostna domov. Pa prav nič je ni bolelo grlo, čeprav bi jo lahko upravičeno. Vso pot do doma je namreč glasno prepevala in pokala po šivih od veselega pričakovanja. S kuverto v roki je kar pri vhodnih vratih počakala Grega in se mu vrgla okoli vratu.
»Hej, ti moj bučko ljubi, presenečenje imam zate. Danes je preteklo deset let, odkar sva prvič prespala tu notri. Vidiš, nisem pozabila,« mu je molila kuverto pred nos.
Veselo jo je cmoknil na lice, njej pa se je zdelo čudno, da sploh ni nič presenečen. »Jaz tudi ne,« je dejal in že vlekel iz torbe za prenosni računalnik veliko kuverto. Zdaj sta oba v rokah držala kuverti. Vsak svojo. Njegova je bila namenjena njej, njena pa njemu. Obe sta bili za isto priložnost. Deset skupnih. Let, namreč. Kar tam na hodniku sta se objemala, smejala in cvilila kot majhna otroka. Končno sta odprla vsak svojo kuverto. Naključje ali ne, toda v obeh je bilo povabilo na večerjo. Za dve osebi. Rezervirano, zaradi ekskluzivnosti ponujenega že delno plačano. Vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi bili rezervaciji na obeh vabilih za isti dan. Konec tedna, sobota zvečer.
Kaj pa zdaj? No, vsekakor je njun smeh malce zamrl, ampak iskrice v očeh so pa ostale. In te so ju vodile v konstruktivno razmišljanje. Kako rešiti tako majceno neprijetnost? Ideja je dala novo idejo in tako naprej, zato sta hitro prišla do rešitve. Po njunem mnenju do idealne rešitve. Ki pa se je glasila: v eno restavracijo gresta onadva, drugo rezervacijo pa podarita dvema osebama. In spet sta morala napeti možgane. Kateri dve osebi naj bi to bili? Jana je bila edinka, vse njene prijateljice pa so bile poročene in so imele še majhne otroke. Torej to odpade. Kaj pa Grega? Ta je imel v družini primernega kandidata. Brata Luka, ki je prejšnje leto praznoval okroglih trideset in je bil zdaj spet samski. Ob koncih tedna ga je obiskoval nezakonski šestletni sinček Maj. Odločila sta se, da rezervacijo ponudita Luki.
»Že vem. Jaz bom pa omenila sodelavki Ajdi. Ona bo mogoče sprejela. Sicer je najinih let in v neki čudni zvezi. Njen tip namreč dela pol leta v Sloveniji, pol leta pa je na Novi Zelandiji. Še dobro, da nimata otrok. Ravno zdaj ga ni doma in Ajda vsak dan toži o osamljenosti,« je povedala Jana.
»Ta bo prava. Oba, tako Luka kot tudi Ajda, potrebujeta malce družbe, in to je to in nič več,« je povzel Grega. Nato pa je poljubil svojo drago.
Sobota zvečer, prva lokacija
Grega in Jana sedita v restavraciji, kjer je ozračje prijetno naelektreno. Njuna miza je v ravno prav temačnem kotičku, ki ponuja skoraj intimno vzdušje. Prižgane svečke ustvarjajo še dodaten čar. Ura je osem zvečer in natakar jima je pravkar prinesel aperitiv.
»Menstruacija mi zamuja,« pove Jana.
»Ah, ne veseli se prehitro, saj veš,« reče Grega.
»Ampak tokrat ne gre za dan ali dva, gre za devet dni,« ga Jana pozorno opazuje.
Grega uspešno prikrije hitro bitje srca in kar se da ravnodušno reče: »Boš pa v ponedeljek kupila test in bova videla.«
»Sem ga že. S seboj ga imam,« reče Jana z velikimi očmi in čaka na njegov odziv. On pa skoraj ne upa dihati. Oba pomislita na isto stvar, zato pogledata proti vratom stranišča.
»Bom sama. Tukaj ne moreš iti zraven,« reče Jana. O vsem se domenita le s pogledi.
Gregu se sekunde za mizo vlečejo kot stoletja. Končno le vidi prihajati Jano. Tako je razburjen, da se mu kar megli pred očmi, zato ne more ničesar odčitati iz njenega pogleda ali kretenj. Jana ga objame okoli vratu, njena roka je topla. Oba se zazreta v predmet in ne moreta verjeti, da vidita dve mali modri črtici. Ko pa končno dojameta nastali položaj, se obema usujejo debele solze. Gre za solze sreče seveda.
Sobota zvečer, druga lokacija
Ura je pol polnoči, Ajda in Luka pa sta že pojedla več kot okusno večerjo. Oba sta dobre volje. Še več kot to, odlične volje sta. Oba vesta, da ti njuni občutki niso toliko povezani s hrano kot z njima. Ajda si končno prizna, da ji je Luka zelo všeč. Čisto druga pesem od njenega Sebastjana je. Zdaj ve, da Sebastjan res ni zanjo. Da je z njim vztrajala, ker je bila navadna strahopetka. Bala se je osamljenosti, še bolj pa dejstva, da se ni sposobna več zaljubiti v nekoga. To dejstvo, ki je bilo pravzaprav le njen strah, je zdaj z lahkoto odvrgla. Zaljubila se je namreč v Luka. Ne glede na to, ali bosta z Luko postala par ali ne, se odloči, da bo Sebastjanu povedala, kar mu gre. Povedala tisto, česar nihče ne ve, ker si je tudi sama zatiskala oči pred resnico. Tudi Luka zdaj že ve, da bi utegnila biti Ajda tista prava. Pove ji, da ima nezakonskega sina, in ona mu da vedeti, da je to niti najmanj ne moti. Potem ko ji da vedeti, da mu je »malce« všeč, pa v njenih očeh opazi žar. Kdo ve, mogoče sta pa kljub starostni razliki res za skupaj? V današnjih časih to ni več tabu, je že kar »običajno stanje« v družbi. Ja, mogoče se bosta ujela več kot odlično!
Vsekakor bo to pokazal čas.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
