Ima nizko energijsko vrednost, saj 250 gramov kuhane artičoke dá le 20 kilokalorij. Vsebuje še približno 50 mikrogramov folne kisline, pol miligrama železa, miligram niacina, 330 miligramov kalija in pol miligrama cinka.

Listi artičoke vsebujejo veliko organskih in fenolnih kislin, zlasti grenki aromatični cinarin. Poleg njega pa seskviterpenske laktone (grenčine, ki spodbujajo izločanje prebavnih sokov), flavonoide, kalijeve soli, provitamin A in številne encime.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mojster Jure: Žena in otroci so moje življenje

Mojster Delovne akcije Jure Podjavoršek piše novo poglavje. S soprogo in otroki se vrača k svojim koreninam, kjer bodo pognali kolesje turistične kmetije.

Artičokini pripravki varujejo in spodbujajo delovanje jeter, žolča in prebavil. Tako kot vse trpke vrste zelenjave tudi artičoka povečuje izločanje žolča, raziskave pa so pokazale, da olajša z jetri povezane bolečine v trebuhu. Nemški znanstveniki so namreč leta 2001 ugotovili, da flavonoidi v njenih listih spodbujajo pretok žolča in pospešujejo obnavljanje jetrnih celic.

Artičoka pomaga zniževati holesterol v krvi. Leta 2002 so japonski raziskovalci potrdili starejše izsledke nemških raziskovalcev, da izvlečki iz listov - seskviterpenski laktoni pomagajo zniževati vrednost holesterola v krvi. Tradicionalno jo uporabljajo kot diuretik. Flavonoidi ob pomoči kislin in kalijevih soli delujejo kot diuretiki in blažijo težave z ledvicami. Koristna je za sladkorne bolnike. Že v preteklosti so artičoke priporočali sladkornim bolnikom. Vsebujejo namreč inulin, neprebavljivo obliko škroba, ki omeji dvig krvnega sladkorja po obroku.

Sveže artičoke uživamo večinoma kuhane, z raznimi omakami, v katere pomakamo liste. Cvetove lahko tudi polnimo ali pečemo. Mesnato dno mladih artičok vlagamo v kis ali pa jih ocvremo.