V novi knjigi Kuhinja z razgledom - eseji iz antropologije hrane pišete o posameznih vrstah hrane z vidika izvora, uporabe, simbolike, različnih verovanj. Kaj vse je hrana, poleg sredstva za preživetje?

Vse to, kar ste omenili, je nekakšen zaslon, na katerem se projicirajo verovanja določenega obdobja, družbenega razreda, kulture. Vanj se vpisuje ogromno različnih tekstov, denimo običaji, tabuji, cenzure, način življenja in tudi tisto, kar potem zelo pogosto označi spremembo v načinu življenja. Evropa je tu zelo izrazita, ker je s tem, ko je iz kolonij prinesla veliko nove hrane, v zelo kratkem času doživela spremembo telesa. Zaradi krompirja, sladkorja in podobnega smo postali večji, večje telo pa zahteva več hrane, kar je tudi socialni problem. Kolonialna hrana je tako povzročila zelo dinamične spremembe, in verjetno tudi tragične, kot je primer Irske, kjer je tretjina prebivalstva umrla ali se izselila zaradi bolezni, ki jo je dobil krompir sredi 19. stoletja. Da niti ne omenjamo "daril", ki so jih Evropejci pusti - sifilis, gripa, alkoholizem, nasilna kristjanizacija...

Lahko greste v podrobnosti?

Situacije, povezane s hrano, so zelo zanimive. Neka hrana lahko postane ideološko nespodobna, denimo kislo zelje (nemškega porekla) v Ameriki med prvo svetovno vojno, ki so mu celo spremenili ime, potem imamo nacionalne opredelitve, ki so seveda komične, ampak so funkcionirale v določenem času, recimo klobase. Zelo zanimiv je tudi primer margarine, ki je simbol neke državne skrbi za prebivalstvo, ampak skrbi, ki označuje prisilo. In to je veliki dosežek nacistične Nemčije - poceni hrana, ki jo bodo vsi jedli. Potem se okrog nekaterih vrst hrane razvijejo urbane legende, ki so domišljijsko nadaljevanje določene uporabe hrane: tukaj so verovanja, ki se nanašajo na stare rituale, pa nova verovanja, recimo o afrodizični hrani. Da niti ne govorimo o modi. Obstaja izrazita razlika med modno hrano 70., 80. 20. stoletja in današnjo modno hrano.

Če pogledamo popularnost hrane v resničnostnih šovih in reklamah, pa vidimo, kako je pomembna tudi za nekakšno pacifikacijo prebivalstva, da nam da vtis, da živimo v boljšem svetu, kot je. Ti nasveti so občasno koristi, občasno pa čisto mamilo za reveže in ljudi, da se ukvarjajo s hrano in ne s čim pametnejšim. Navajajo jih tudi na to, da svoj prosti čas izkoristijo za tek od ene do druge trgovine v iskanju cenejše hrane, namesto da bi premišljevali o njeni kvaliteti. Tu pa je še ogromna in zelo neprijetna družbena razlika med t.i. zdravo hrano, ki je draga in nihče ne ve, zakaj, ter hrano, ki je namenjena revežem. Tu bi država lahko kaj storila za ublažitev razrednih razlik, namesto da jih povečuje. Tako da ko govorimo o hrani, govorimo o družbi kot celoti in tudi o revoluciji oziroma možnostih sprememb, ki so nujne. In vsaka temeljna sprememba se bo takoj opazila pri hrani.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blake Lively vložila tožbo zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja

Blake Lively je vložila tožbo proti soigralcu iz filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. V času promocije filma so se pojavljale številne govorice o težavah na snemanju.

Ampak v enem od intervjujev ste dejali, da je hrana neresna, da je polna seksa, drog in rock and rolla.

Točno to. Je eden od užitkov, ki so dovoljeni, ampak v širšem razponu kot drugi užitki. Ko jemo, se prepuščamo določenemu užitku in to je lahko popolnoma nezavedno do družbenih sprememb in situacij. Hrana je bila vedno povezana z obredi, z njimi pa so tudi spolno življenje, nenavadni običaji in droge. Na en obredni vidik pa smo popolnoma pozabili, to je obred žrtvovanja. Njegov osnovni smisel je razdelitev hrane med prisotnimi. To, da se hrana deli vsem, je zelo stara ideja in bi jo bilo smiselno obnoviti. Predlagala bi, da se na vsakem sprejemu na državni ravni ali v javnem sektorju, pa tudi v zasebnem sektorju, hrana razdeli med vse, ki so slučajno blizu, ne samo povabljene.

Hrana je torej vse prej kot neresna, če pomislimo na številne dejavnike, povezane z njo, od različnih bolezni, diet, ki največkrat ne delujejo, do dobičkov, ki se kujejo na njen račun.

Hrana je danes stvar velikega dobička, ko se prevaža tisoče kilometrov, da bi ekskluzivno prišla do nekoga, ki jo lahko plačuje. Po drugi strani pa za dober del, posebej visoko procesirane hrane, ne vemo, kakšne so sestavine. Zato bi bilo hvalevredno, če bi razkrili, ali ravno te morda ne povzročajo sodobnih bolezni.

Aristotel pravi, da je hrana nujna, seks pa ni. To je ogromna razlika, ampak v tej ogromni razliki je začetek užitka, ki ga ni mogoče zanikati. Uživanje hrane ni samo potešitev lakote, je tudi nekakšna socializacija užitka, ki je zelo pomembna, razen če niste globoko prepričan budist, pravkar v nirvani. Hrana je nujna tudi za komuniciranje in v tem kontekstu je ogromno manipulacij, ki se izvajajo zahvaljujoč hrani, od nepravičnega dobička do prepričevanja ljudi, na kakšen način se morajo prehranjevati. Tu pa je še nekaj hujšega - pravila o tem, kako mora izgledati telo, kar je katastrofalno zlasti za ženske, ker jim odvzema čas in pamet.

V knjigi pravite, da lahko hrana dobro pojasni kulturne in družbene spremembe. Na kakšen način?

To je denimo kompleks urbanih legend v zahodni Evropi, povezan s svatbo Katarine Medičejske s francoskim kraljem. Celo serijo nekih inovacij - visoke pete, spodnje perilo, rokavice, šparglje, artičoke, jajčevce, način pripravljanja sladic - naj bi prinesla s seboj v Francijo, kjer postanejo vseevropska moda. Ali jih je res, je malo verjetno. Po drugi strani pa je vprašanje, kako so določene kulture spreminjale evropski način prehranjevanja z določeno politiko. Ludvik XIV., recimo, je bil tako nor na šparglje, da so vaščani okrog Pariza uredili farme s to rastlino zanj in za aristokracijo, ki ga je posnemala.

Tudi francoski intelektualec in raziskovalec iz 18. stoletja Antoine-Augustin Parmentier, ki je hotel razširiti krompir v Franciji, je bil zelo izviren: ker so bili kmetje nezainteresirani, je uredil nekaj polj, ki so bila odprta in dostopna, da so lahko kradli. Za urbano prebivalstvo pa je uvedel različne mode, dame so denimo v pričeskah nosile krompirjeve cvetove. V nemških krajih je namreč videl, da kmetje izkoriščajo krompir, kar se mu je zdel dober način, da se prepreči lakota, ki je bila ena od velikih nevarnosti evropskih kultur vse do 19. in 20. stoletja.

Je lahko hrana tudi generator družbenih sprememb?

Jasno je, da se je pri družbeni napetosti, ki je v Franciji v 18. stoletju zelo hitro naraščala, kristaliziralo vprašanje hrane. Lakota je izzvala ljudi, da napadejo Bastiljo in da se začne revolucija. V drugih primerih je bila način, da se izčrpa nasprotnike, bila je ena glavnih sredstev genocida med drugo svetovno vojno, tudi v sovjetskih gulagih. Pri kaznovanju je lakota vedno ena najbolj krutih sredstev, tudi danes.

Pa je, glede na naraščajočo obolevnostjo za depresijo, za katero obstaja domneva, da bi lahko bila tudi posledica današnje prehrane, mogoče pričakovati kakšen upor?

Še kako! Po eni strani obstaja politika, ki je ne vidimo na prvi pogled, a očitno pelje k temu, da se človeško življenje skrajša. Po drugi svetovni vojni in zlasti konec 20. stoletja se je, posebej v razvitih krajih in kulturah, človeško življenje zelo podaljšalo, današnja socialna politika, neoliberalna, pa gre očitno v nasprotno smer. Med starci, ki imajo spomin, lahko pričakujete kakšno seme upora, da o mladih niti ne govorimo. Imamo takšne, ki so izobraženi in si ne morejo ustvariti družin in karier, ki so pripravljeni na kolektivno pripravljanje hrane in se zavedajo družbenih razlik, nepravičnosti in neenakosti. To je žarišče, v katerem lahko nastane družbeni upor.

Zelo simptomatična se mi zdi populacija Roga, ki je razvila medsebojno solidarnost, skupno pripravljanje in deljenje hrane, skrb za posameznika, možnost, da vsak razvije svoj talent, in obenem občutek, da morajo delovati kot kolektiv. Zanimivo pri tem je, da so večinoma stari med 30 in 40 let. To je neverjeten družbeni potencial ljudi, ki točno vedo, da v tem sistemu ne bodo imeli pokojnin, prave prihodnosti, kot smo si jo zamišljali samo generacijo prej. To je brez dvoma velik intelektualni kapital za refleksijo revolucije. Če bo več lakote, bo samo še močnejši.

Če se v tem kontekstu pomudiva še pri humanistiki in njenem razvoju. Iz občega se je premaknila k zasebni sferi, intimi...

Orientacija evropske, posebej francoske humanistike od 20. let 20. stoletja dalje je, da zgodovina niso samo papeži, kralji in bitke, ampak tudi vsakdanjik. V neverjetno bogati evropski arhivistiki, predvsem mestni, so podatki o vsakdanjem življenju, ki govorijo o zgodovini na popolnoma nov način, uradno zgodovino pa temeljno spreminjajo. Na ta način je v humanistiko prišla tudi hrana.