Velika noč je vsekakor najpomembnejši krščanski praznik, saj praznuje Jezusovo zadnjo pot, vse od izdaje in trpljenja pa do njegove smrti in vstajenja od mrtvih. Tako se mu precej težko izognete. A ni vse tako enostransko. Praznik kot tak ima namreč korenine v judovstvu in tudi starih poganskih običajih - praznovanje prihoda pomladi. V vseh primerih je to čas veselja in prihoda nečesa dobrega, kar pa morda niti ni tako napačno, mar ne?

Če ste kristjani ali ne, ste gotovo tudi sami kdaj barvali (ali barvate) velikonočna jajca. Poleg povsem preprostih, v barvo namočenih v trdo kuhanih jajc lahko nastanejo tudi prave umetnine. Tokrat smo se odločili preveriti, kako jajca barvajo v različnih delih Slovenije. Dotaknili se bomo slovenske tradicije in kdo ve, morda boste ravno iz tega članka dobili nov navdih.

Pirhi so tradicionalni velikonočni okras, ki ne sme manjkati na nobeni mizi. Nekoč so jih barvali na primer s čebulo, danes pa pravzaprav ni meja pri ustvarjalnosti. A imajo tudi drug, nekoliko bolj skrit in tudi romantičen pomen. Nekdaj so jih namreč fantom v dar poklanjala dekleta, ker jim niso z besedami smela povedati, da jih imajo rada. Prav tako so njihove lupine trosili okoli hiš, da bi jih varovale pred kačami, mravljami in mrčesom.

Kako so torej ljudje nekoč barvali in okraševali jajca? 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Belokranjske pisanice in drsanke

Belokranjci so se na veliko noč začeli pripravljati že pozimi in so se tako poleg tkanja ukvarjali tudi s poslikavo jajc. Potrebovali so kar nekaj stvari, na primer čebelji vosek, pisač (posebno pisalo), svečo (nad katero so topili barvo), rdečo barvo, črno barvo in ne nazadnje ročno spretnost. Pod njihovimi prsti so nastajali čudoviti ornamenti, ki se ohranjajo še danes. Pisanice so izdelovala predvsem dekleta, pri čemer so svoje umetnine večkrat dopolnile z napisanim verzom in jih dajale simpatijam, botram, prijateljem in drugim.

Uporabljena tehnika se imenuje batik in od izurjene roke zahteva okoli 45 minut. Kako poteka? Sprva je bilo treba določiti, katere dele jajc bodo pobarvali in katere ne. Tiste površine, ki naj bi ostale nepobarvane, so zaščitili z voskom, pri čemer so si pomagali s pisačem, ki jim je omogočal večjo natančnost. Pred tem so v hladno vodo namočili rdeč krep papir, ki je vodo obarval Ko so surova jajca popisali, so jih skuhali v naravnih barvilih, pri čemer je bila tradicija prvo kuhanje v rdeči barvi (prej omenjeni krep papir), nato popravek voska in ponovno kuhanje v črni tekstilni barvi. Če so želeli uporabiti več barv, so morali postopek seveda temu primerno ponoviti večkrat, pri čemer je šlo barvanje od svetlejših do najtemnejših odtenkov. Ko se je vosek v vreli vodi stalil in odstopil, so jajca nežno obrisali in jih suha zloščili s slanino ali oljem. Jajca so nato spihali in skozi luknjici vdeli volneno nit.

V Metliki in njeni okolici so med prvo svetovno vojno, ko ljudje iz različnih razlogov niso mogli dobiti ustreznih barvil za izdelavo tradicionalnih pisanic, razvili svojo tehniko barvanja, ki je bila veliko cenejša, a časovno potratnejša. Nove umetnine so poimenovali drsanke, saj nastanejo ravno s praskanjem obarvanih jajc. Za barvanje so uporabili liste rdeče čebule, v katerih so jajca kuhali skoraj dve uri, da so bila čim bolj obstojna. V tem času so se jajca po večini obarvala temno rjavo. Po osušenih jajcih so nato s kovinsko konico odstranili barvo oz. »nadrsali« (spraskali) različne motive. Ti so bili različni, največkrat verski ali iz narave, predvsem cvetje. Drsanka ima na obeh straneh osrednji del, ki je namenjen glavnemu motivu.

Prekmurske remenke

Remenice ali remenke najdemo v Prekmurju, kjer beseda remen pomeni rdeč. Gre za podkategorijo prvotnih belokranjskih pisanic, saj so tudi te narejene z voskom in premorejo tri osnovne barve: rdečo, črno in belo. Za pisanje uporabljajo podoben pripomoček, le da ga tu imenujejo trajtar ali klükec. Njihovi motivi so predvsem abstraktni okraski z geometričnimi liki in cvetličnimi motivi.

Za izdelavo remenke se ne potrebuje veliko: le barve za les, šelak, špirit in krpice. Jajca najprej pobarvajo, nato pa vanje vpraskajo različne motive in napise. Najboljše je uporabiti še topla, saj se takrat najlepše obarvajo. Šelak se uporablja kot končni premaz, ki ohranja njihovo obstojnost. Največ je poslikanih kurjih jajc, pogosta pa so tudi gosja, nojeva in račja. Slednja so po svetu izjemno popularna, za njihovo kreacijo pa že več kot 50 let skrbi Herman Rajsar, ki se mu pridružuje še Bernardka Merklin.

Zgoraj opisani pirhi so v resnici tisti pravi tradicionalni, a poznamo še vsaj dve drugi različici. Gre za brkinske in vrhniške pirhe.

Brkinski pirh

Omenjeni pirhi so v resnici belokranjske pisanice, a z drugačnimi motivi. Brkinski namreč upodabljajo nageljne, srčke, golobe ali lastovke z vejico v kljunu ali druge živali, občasno tudi nabožne motive (IHS, velikonočno jagnje, goreče srce).

Vrhniški pirh

Ti so časovno med sodobnejšimi, a sam postopek izdelave verjetno presega vse prej omenjene. Gre namreč za prebadanje jajčne lupine, kar je, kot si lahko predstavljate, izjemno zahtevno, verjetno veliko jajc tudi roma v koš. Vsak pirh ima od 700 do 17.000 luknjic. Na njih so po večini upodobljeni nageljni in klekljane čipke.

Slovenci smo več kot očitno bili že od nekdaj pravi mojstri v poslikavanju velikonočnih jajc. Delo smo vzeli več kot resno, na srečo pa tehnike tudi zaščitili. Vsekakor bi bilo zanimivo omenjene tradicije obuditi v pravem pomenu besede in tako tudi v resnici razumeti, koliko truda je bilo potrebnega za ustvarjanje pristnih pirhov. Tokrat morda poskusite eno od omenjenih tehnik.