Kanček dišave se najbolj prileže zapestjem, kotičku za koleni, notranji strani komolcev, vratu in dekolteju. Imate težave z izbiranjem prave? Isti parfumi na različnih ljudeh dišijo drugače. Vzrok je različna struktura kože. Bolj ko je koža suha, manj intenzivna je aroma. Pomembno vlogo ima tudi prehrana; pogosto uživanje pekoče hrane povzroči, da dišava na koži razvije intenzivnejšo noto. Ko se boste podali v lov za tisto pravo, imejte v mislih naslednje nasvete. 

1. Dišavo vedno preizkusite na čisti koži, kapljico kanite na zapestje in zapestij nikar ne drgnite.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

2. Dišave nikoli ne nanašajte na kožo, ki je izpostavljena soncu, saj jo to lahko razdraži in povzroči obarvane madeže.

3. Nikoli naenkrat ne vonjajte več kot treh različnih dišav.

Zgornje, srednje in spodnje note

Dišave so sestavljene iz eteričnih olj, ki jih lahko razvrstimo v tri osnovne note. Zgornje note sestavljajo hlapne spojine, ki sprožijo prvi vtis določene dišave in delujejo le nekaj minut. Srednje ali srčne note oddajajo vonj več ur. Običajno so to cvetlične sestavine. Te sestavine se zadržijo dalj časa in dajo dišavi izrazitost in pomen. Po približno 15 minutah začnejo delovati osnovne oziroma spodnje note, ki združujejo vonjave lesa in začimb. Te v kombinaciji s srednjimi notami dajo značilen vonj dišave. Ravno zaradi srednjih in osnovnih not je treba počakati nekaj časa, da se razvijejo na koži in da nato ugotovite, ali vam vonj ustreza ali ne.

Zanimivosti o dišavah

Približno pet tisočletij pred našim štetjem so Egipčani, da bi zadovoljili bogove in skozi dim prejemali vizije, prižigali aromatične snovi in smole. Na podlagi tega je nastal izraz per fumum (skozi dim), iz tega pa pozneje izraz parfum.

Rim je približno sto let pred našim štetjem postal znan po dekadentni uporabi dišav. Njegovi prebivalci so uporabljali veliko parfumov in so dišave dodajali skoraj vsemu. Med praznovanji so obroke obdajale raznovrstne vonjave, odišavljena pa je bila celo voda v zdraviliščih – uporaba parfuma je bila resnično pretirana.

V srednjem veku, v času krščanstva, so vse dišave in vonje prepovedali ter jih pripisali hudiču, češ da so umazani in slabo vplivajo na človeško dušo. Parfum je bil dolgo pozabljen – zanimanje za dišave se je spet prebudilo šele v času križarskih vojn, ko so se ljudje iz tujih dežel vračali z različnimi začimbami in deli rastlin. To področje je bilo sicer še vedno v rokah duhovnikov in farmacevtov; duhovniki so uporabljali kadila, da so z njimi vodili ljudi k božanskemu, farmacevti pa so iz aromatičnih delov rastlin pripravljali kreme in druge medicinske pripravke za zdravljenje in preprečevanje bolezni.

V 17. stoletju so bili parfumi narejeni večinoma iz intenzivnih cvetličnih kombinacij in z namenom, da bi prekrili telesni vonj. Ludvik XIV. je bil njihov velik uporabnik. Vendar pa je bil parfum cenovno še vedno dostopen samo bogatim.