Čas, v katerem živimo, daje veliko poudarka na človekov jaz, predvsem na zunanji videz. Tako lahko opazimo napore številnih, ki energijo za izgradnjo samozavesti vlagajo najprej v telo, v videz in v zunanje kazalnike tistega, kar bi drugi ocenili kot dobro. Pot do prave samozavesti pa se začne drugje – v nas samih.

Odraščanje v okolju, ki je polno svetlih trenutkov in jasnih pravil igre, ni težko. Temelji za izgradnjo samozavesti so jasni: z delom in vlaganjem energije v spretnosti in znanje dosežemo pozitivno samopodobo, ki se zazna na daleč. Okolje, ki je polno ran in nejasnosti, ustvari pozicije nizkih vrednosti, nizkih pričakovanj in negativnih vedenjskih vzorcev, ki jih ni tako preprosto spremeniti. Na trgu je mnogo tehnik in nasvetov, kako izgraditi konstruktivno notranjo držo, ki bi nas podpirala in nam pomagala biti samozavesten na vsakem koraku, a tržni izdelki, ki bi nam za denar ponudili višjo samozavest, se ne obnesejo.

Nizko inteligenco ljudje večkrat kompenzirajo s podlostjo in primitivno zvijačnostjo.

Vrednote in samopodoba

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Klemen Bunderla se vrača na gledališke odre

Spektakularni muzikal Veronika Deseniška se po štirih letih premora 28. junija 2024 vrača na oder Celjskega gradu. S predstavo pa se vračajo tudi Eva Černe Avbelj, Klemen Bunderla, Tjaša Hrovat Steklasa, Željka Predojević Korošec, Srđan Milovanović in Marjan Bunič.

Okolja, v katerih živimo, imajo lastne obrazce presoje o tem, kakšen mora nekdo biti, da se lahko nosi v samozavedanju sebstva in lastne vrednosti. Samozavest navsezadnje govori o tem, kako se vrednotimo. To se pokaže po načinu, kako živimo, kakšen življenjski slog si izberemo ter kaj je za nas primerno in kaj ne. Človek, ki ima uravnoteženo samozavest, ve, kdaj reči ne, in se zaveda, da svet in okolica nimata zadnje besede pri oceni, kolikšna je njegova vrednost. V času izgub zaposlitve, čemur smo priča zadnjih nekaj let, veliko ljudi pade na preizkušnji določanja lastne vrednosti. Če je nekdo brez izobrazbe, brez denarja, brez znanja, motivacije in delovnih navad, začne propadati. In z vsakim negativnim izidom v socialnih igrah lestvica samovrednotenja drastično pada. Po drugi strani pa je marsikomu izguba zaposlitve odprla vrata v podjetništvo, kjer je jasno, da brez trdega dela ni rezultatov. Bližnjice, ki so jih ubrali premnogi, kažejo pot kriminala in prej ali slej razvrednotenja okolice in družbe.

Vrednote, kot so delavnost, optimizem, dobronamernost, vedrina, jasnost, trdnost, zanesljivost in empatija, so smer, ki jo je treba ubrati do stabilne notranje podobe. Brez pravih vrednot se človek izgubi. Vzemimo za primer denar. Ljudje radi rečejo, da denar pokvari; sama se s tem nikakor ne strinjam. Denar je velik učitelj človeštva in iz nas potegne vse tisto, kar zares smo. Z denarjem ni nič narobe, problem je v človeku. V njegovi naravi, ki jo sicer skriva, a številni učitelji, kot so denar, ugled in spolnost, razkrinkajo in pokažejo človeka takšnega, kot je. Zgodovina kaže, da je bila poglavitna vloga krščanstva vzgoja ljudi. Za dobro samopodobo je nujno, da poznamo lastno zgodovino. Hecno je, ko ljudje rečejo, da ne marajo cerkve. Seveda ne, saj nimajo osnovnih informacij in interesa, da bi vedeli, kaj sploh pomeni cerkev in kaj Cerkev. Da pa bi poznali zgodovino, moramo vložiti čas in nekaj napora. To pa v svetu hitrih rešitev marsikomu ne diši.

Kompenzacija

Zrel in dorasel človek ne potrebuje drugih ljudi za doseganje lastnih ciljev, niti ne praks in potrditev, ki bi mu dale zadoščenje. Mnogo ljudi, ki se ne poglabljajo v lastne globine in ki ne raziščejo vzrokov znotraj lastne psihe, deluje po načelu kompenzacije. Nizko rast je mogoče kompenzirati z egom in ambicijami, telesnimi treningi in fitnes programi, nizko inteligenco ljudje večkrat kompenzirajo s podlostjo in primitivno zvijačnostjo, lenobo s prevaro, škodoželjnost s hipokrizijo in podobno. Vsaka kompenzacija (torej zamenjava pravega čustva za tisto, kar je lažje dosegljivo) je obsojena na to, da je razkrinkana. Ponovno trčimo ob vrednote: če ima človek jasne vrednote, po katerih živi, zgradi značaj in osebnost, in ne uporablja nizkih udarcev. Takšen človek nima zgolj samozavesti, pač pa karizmo.

Karizma

Karizma je žar človeka, ki je opazen in občuten, ko se o človeku razpravlja, ko se ga sreča in ko stopi v prostor. Karizme ne moremo kupiti na trgu in ljudje je ne prodajajo. Mnogi jo želijo doseči, a le redkim uspe. O karizmi so veliko pisali antropologi, psihologi in psihoterapevti, in če povzamemo razmišljanja o tej temi, karizma pomeni presežek, visoko nadpovprečje. Karizmatični se nam zdijo ljudje, ki imajo na primer moč (denarno, politično, statusno), lepoto (fizično, telesno, umsko), inteligenco (vseznalstvo) in so numinozni (sveto, Jezus Kristus). Ljudem s karizmo se tradicionalno pripisujejo božanske lastnosti, kar lahko beremo v zgodovinskih besedilih velikih zavojevalcev in osvajalcev ozemelj in ženskih src. Vzhodne tradicije, od koder izvira na primer duhovnost tipa budizem (duhovnost kot način življenja), karizmo postavljajo v drugačno polje. Če smo malo prej govorili o karizmi kot posledici dosežkov in potrditev v materialnem svetu, duhovna karizma govori o preseganju materije, o premagovanju ovir in človeškega trpljenja. Takšna karizma se ne vrednoti po materialnih, pač pa emocionalnih, duhovnih presežkih. Krščanska tradicija s svojimi mistiki in misleci ne govori pretirano drugače o karizmi, a jo razume kot sposobnost čudodelstva.

Širjenje duhovnega trga v Sloveniji

Z vidika karizme je v Sloveniji zanimivo povečanje izdelkov duhovnega trga, kjer so številni terapevti, ki so se izobraževali v tujini, z diplomami sumljivega porekla. Več kot jasno je, da je na primer šport odličen izhod v krizi, ko človeku ne uspe, in enako velja za duhovnost. Številni ljudje lastne neuspehe kompenzirajo skozi preobleko nekoga, ki je presvetljen, uspešen zdravilec in čudodelnik. Karizma (nadnaravna moč), kot nas uči biblija, pa ni dana kar tako in se težko kupi na tečaju na lepih otokih v enem tednu. Tisti, ki takšno storitev kupi, išče bližnjice, in krog je sklenjen. Vsakdo živi po vrednotah, ki zgradijo njegov značaj, osebnost in s tem polje možnosti, ki jih lahko izbira. Brez delovnih navad ni veščin, brez branja ni jezikovne kompetence, brez znanja ni napredka, brez mojstrenja jaza ni velikih osebnosti in ni karizme itd.

Vloga discipline pri izgradnji samopodobe

Odločitvi za spremembo sledi disciplina, torej redno izvajanje na primer vaj ali pa redno držanje obljub, ki smo si jih zadali. Brez prave discipline ne moremo zgraditi značaja, ki bi nas na daljši rok popeljal do stabilne samopodobe in dobrih odnosov s svetom in ljudmi. Problem ljudi z nizko samopodobo je problem nediscipline, izmikanj in prelaganj odgovornosti na druge. Pretirano visoka samozavest je prav tako nevarna, saj nas preslepi, in pretiran ego vedno doživi zlom. Stabilnost, ki jo lahko dosežemo z zdravim odnosom do sebe in sveta, je vrlina, ki je ne dosežemo čez noč. Za stabilnost samopodobe potrebujemo čas in potrpežljivost; najprej da se odločimo za spremembo, nato pa da pri njej vztrajamo.