Verjetnost, da se bomo nekoč znašli v vlogi, ko bi to morali storiti, je namreč zelo velika, saj smo vsi udeleženci v prometu. A kaj ko smo obvezne tečaje prve pomoči za vozniški izpit naredili že pred leti kot najstniki in žal tudi večino pozabili! Kako se daje umetno dihanje in kdaj sploh je treba ponesrečenca oživljati? Kdaj moramo nezavestnega potegniti iz avta, da mu s tem ne škodimo? Kako ustavimo hudo krvavitev? Je treba najprej poklicati na 112 ali najprej začnemo oživljati? Ali lahko ukleščenemu človeku, ki toži, da je žejen, ponudimo vodo? Osnovno znanje prve pomoči nam je pomagala obnoviti strokovna sodelavka za prvo pomoč RKS – Območno združenje Ljubljana, Tanja Kužnik.

Katere poškodbe najpogosteje dobimo v prometnih nesrečah?
Najpogosteje so poškodovani obrazni del, glava in prsni koš.

Kaj najpogosteje počnemo narobe očividci prometnih nesreč?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

V avtomobilu se peljemo mimo nesreče in ne pristopimo k ponesrečencem, pokličemo pa na številko 112 in ne vemo, za kakšno vrsto nesreče gre, koliko ljudi je vpletenih, kakšne poškodbe imajo ter ali so sploh pri zavesti. Pri nudenju prve pomoči pa veliko ljudi pri oživljanju premalo pritiska na prsni koš, saj se bojijo, da bi ponesrečenca z močnimi stiski poškodovali. A strah je odveč, pomembno je, da osebo oživimo.

Kako pravilno ravnamo, ko naletimo na prometno nesrečo?
Vozilo ustavimo na varnem kraju (avtobusno postajališče, odstavni pas), ga zavarujemo s štirimi smerniki, v avtomobilu oblečemo odsevni brezrokavnik, namestimo varnostni trikotnik, ki ga najdemo v prtljažniku vozila, nato preverimo, ali je pristop za nas varen. Če tik ob nesreči ni varnega prostora za ustavljanje, peljemo mimo in ustavimo na prvem varnem kraju. Nikoli ne pristopamo k nesreči, če preti nevarnost in je lahko ogroženo naše življenje (eksplozija, požar, električni udar, nalet vozila …).

Kakšen je pravilni vrstni red ukrepov prve pomoči?
Pri tem upoštevamo shemo VODDO, ki je sestavljena iz začetnic posameznih ukrepov.
V – varnost nas samih
O – ali se oseba odziva na naš glas, dražljaj
D – sprostitev dihalne poti (če je oseba nezavestna)
D – preverjanje dihanja (poslušaš, gledaš, čutiš – pri nezavestni osebi), medtem ko pri zavestni osebi s poslušanjem ugotavljamo frekvenco in ritem dihanja
O – obveščanje na št. 112 in pregled obtoka (toplota in barva kože, požiranje sline, reakcija zenic), na 112 sporočimo, kdo smo, kaj in kje se je zgodilo, koliko oseb je poškodovanih in kakšno je njihovo stanje. Na telefonski zvezi ostanemo, dokler dispečer ne konča pogovora.

Kako pravilno ravnamo, če je več poškodovanih in smo sami? Na primer: eden je nezavesten, drugi krvavi. kateremu se najprej posvetimo?

Od laikov, torej od ljudi brez zdravstvene izobrazbe, ne moremo pričakovati, da bi se lotili tako imenovane triaže, vsekakor imajo prednost pri vseh poškodbah otroci in osebe z življenjsko ogrožajočimi stanji, ki pa naj bi jih morali laiki znati prepoznati. Odločitev, kateremu prej pomagati – nezavestnemu ali krvavečemu, je odvisna od mnogih dejavnikov. Na primer, če nezavestna oseba diha, jo obrnemo v bočni položaj in se nato posvetimo ustavljanju krvavitve.

Po katerih znakih vemo, da poškodovanega ne smemo premikati, oziroma kdaj poškodovanega premaknemo iz avtomobila?
Osebo premaknemo s kraja nesreče, le če je ogroženo naše ali njegovo življenje. Neposredna ogroženost pa je v naslednjih primerih: požar, nevarne snovi, eksplozije in neposredna življenjska ogroženost poškodovanca: zastoj dihanja, delovanja srca, hude krvavitve in nezmožnost ustrezne ustavitve krvavitve.

Po katerih znakih vemo, da je nekoga treba oživljati?
Kadar je oseba nezavestna (ne reagira na zvok ali dražljaj) in ne diha ali ne diha normalno (tako imenovano agonalno dihanje).

Kako se pravilno oživlja odraslega?

Oživljanje izvedemo le takrat, ko je oseba nezavestna in ne diha ali ne diha normalno. Pri odrasli osebi pride do srčnega zastoja zaradi vzroka v srcu (akutni srčni infarkt, motnje ritma, popuščanje srca) ali vzroka zunaj srca (možganska kap, zadušitev, utopitev, zastrupitev). Oživljanje začnemo tako, da ponesrečenca položimo na hrbet, sprostimo dihalne poti (z roko na čelu potisnemo glavo nazaj, istočasno z roko dvignemo brado) in začnemo s stisi prsnega koša, in sicer 30 stisov prsnega koža in 2 vpiha na usta (30 : 2; 30 : 2; 30 : 2). Pri stisu se mora prsni koš ugrezniti za od 5 do 6 cm, hitrost stisov je okoli sto na minuto. Pri vpihih stisnemo nosnici in vpihnemo toliko zraka, da se prsni koš opazno dvigne. Oživljanje mora potekati neprekinjeno, vse do prihoda nujne medicinske pomoči oziroma dokler oseba ne zadiha ali naše moči pojenjajo.

Kako se pravilno oživlja otroka?
Pri otroku oživljanje začnemo s 5 zaporednimi vpihi usta na usta, s katerimi v otroško telo pošljemo kisik, ki ga s 30 stisi prsnega koša po krvnem obtoku pošljemo v možgane. Po 30 stisih globine 1/3 otrokovega prsnega koša oziroma od 4 do 5 cm nadaljujemo z 2 zaporednima vpihoma (5 : 30 : 2; 30 : 2; 30 : 2). Oživljanje mora potekati neprekinjeno, vse do prihoda nujne medicinske pomoči oziroma dokler oseba ne zadiha. Tudi pri otrocih naj bodo stisi dovolj močni.

Kako vemo, da gre morda za notranjo krvavitev oziroma da je ponesrečenec v šoku?
Notranje krvavitve in stanje šoka lahko prepoznamo po simptomih, s katerimi nam telo sporoča, da gre za neko dogajanje v njem. Pojavijo se slabost, bledica, ustnice in prsti pomodrijo, koža je hladna, bleda in potna, pokrita z lepljivim znojem, utrip je hiter in slabo tipen, dihanje je plitvo in pospešeno, oseba je lahko pri zavesti, vendar je okolica ne zanima in manj občutljivo odreagira na bolečino. Poškodovanca položimo vodoravno na podlago, mu razrahljamo gumbe, ovratnik in pas, dvignemo noge in ga pokrijemo. Ves čas se z njim pogovarjamo in tako ugotavljamo, ali je pri zavesti ali se izgublja. Ob šoku poškodovanemu ne dajemo nič piti ali jesti.

Kako ravnamo ob opeklinah?

Če je ponesrečenec opečen, varno dostopimo do njega in najprej odstranimo vir toplote. Preden ga prenesemo na varno, moramo pomisliti na pridružene poškodbe (oteženost dihanja, zlomi, krvavitve) in jih oskrbeti. Nato odstranimo le tisti del oblačila, ki ni prilepljen na kožo, opečeni del pa hladimo s hladno tekočo vodo do prenehanja bolečin, pri otrocih pa največ deset minut. Hlajenje ponavljamo v kratkih presledkih, da preprečimo podhladitev.

Poškodovani prosi za vodo. Kdaj mu jo lahko damo in kdaj ne?
Poškodovanemu nikoli ne ponudimo vode, saj ne vemo, kakšen je njegov požiralni refleks, morda ima notranje poškodbe. Žejo mu lahko omilimo le z vlaženjem ustnic.

Ali za poškodovane otroke veljajo kakšna posebna priporočila?
Poškodovanega otroka je treba čim prej po oskrbi prepustiti v objem staršev, saj se v njihovem objemu počuti najbolj varnega in pomirjenega.

Ali Slovenke in Slovenci znamo dobro nuditi prvo pomoč?
Tečaj prve pomoči (PP) je obvezen le za pridobitev vozniškega dovoljenja in tega znanja niti ni treba zakonsko obnavljati. Dejstvo pa je, da znanje PP po treh letih popolnoma zbledi. Zaradi tega veliko ljudi nima dovolj razvite zavesti za nudenje potrebne pomoči sočloveku.