robert golob bobo6 Svet24.si

Robert Golob: "Začnimo delovati za skupnost, ...

london, ljudje Svet24.si

Prvi v Evropi ukinjajo covidno potrdilo, maske ne ...

koronavirus, danska Svet24.si

Pri omikronu je tveganje za hospitalizacijo za 36 ...

tonin novak pl Reporter.si

Razkrivamo: skrivni posvet NSi, na katerem so ...

635640890416521334_damjan_zugelj Necenzurirano

Izbrancu SDS bi dali v roke največjo bazo ...

Teja Jugovic Odkrito.si

Teja Jugovic - To si je dolgo želela

peking olimpijske Ekipa24.si

Ne bom SE CEPIL, to nam je VSILJENO - še en ...

Za dobro fotko me kdaj kakšen dojenček tudi polula
| Urška Krišelj Grubar/Zarja

Za dobro fotko me kdaj kakšen dojenček tudi polula

Marja Bizjak Ažman o fotografiranju in sanjah.

Kako se danes uveljaviti v svetu fotografov in maskerjev, smo vprašali Marjo Bizjak Ažman, ki je svoj poklic organizatorke turizma zamenjala za službo, o kateri je sanjarila že kot deklica. A jo je uresničila šele tedaj, ko kot organizatorka turizma ni dobila službe. Kot študentka si je nabirala izkušnje na ministrstvu za zunanje zadeve, na oddelku za protokol, vendar ni bilo prav veliko možnosti, da bi jo vzeli v ta »za resno« službo. Z bratom Domnom, fotografom, sta ustvarila svojo zgodbo. Poimenovala sta jo Ustvarjalnica spominov. 

Na fotografijah, ki jih ustvarjate, je veliko dojenčkov, starih le nekaj dni. Po navadi odetih v mehke, nežne, izvirno krojene materiale.
Ja, odejice, oblekice iz naravnih materialov najdem pri slovenskih oblikovalcih. Kakšne vidim že narejene, kakšne naročim, je pa res, da morajo biti za dojenčke to najnežnejši materiali. Zadnje čase pa veliko ustvarja, kvačka ali plete kar moja mami, rada pa ustvarjam tudi sama, če imam le čas.

Urnik najbrž ni klasičen od ponedeljka do petka od sedmih do treh?
Ne, saj to je jasno, da tako delo ne more imeti vnaprej načrtovanega urnika. Kadar z bratom fotografirava nekaj dni stare dojenčke, lahko eno fotografiranje traja ure in ure, da dišeča štručka zaspi, se mogoče polula, pokaka ... In ja, za dobro fotografijo sem pogosto polulana.

Brat je umetniški fotograf z izostrenim okusom, ki najbrž ni vedno povšeči vsem mamicam in očkom, parom, posameznikom, ki vas najamejo, da beležita njihove spomine.
Ja, to je res. Sama imam bolj izostren ta čut, da vem, kaj je všeč ljudem, saj vsem ne moreš približati tistega, kar se tebi zdi dobro. Domen se težje prilagodi. Ampak midva nimava za sabo nobene podpore, živiva od svojega dela, torej sva tudi všečna, ampak za vsako ceno pa tudi ne popustiva. Slediva svoji intuiciji in estetskemu čutu, po katerem sva prepoznavna. Vsaj nekaj svobode si privoščiva.

Kako so vas sprejeli drugi fotografi, ko sta prišla na trg?
Na začetku je bilo nekaj nagajanja, celo ustrahovanja, vendar naju to ni prestrašilo. Ker sva vedela, kaj želiva, kaj znava in da je za dobre reči vedno dovolj prostora za vse.

No, ne le mimogrede, zelo dobro ste videti. Ste se kdaj znašli na drugi strani fotoaparata v vlogi manekenke, modela?
Ja, tudi nekaj tega sem dala skozi ... Ampak se bolje počutim v vlogi fotografinje in maskerke.

O čem sanjate?
Pozno spomladi ali zgodaj poleti bova z bratom v naravnem okolju, najraje v gozdu, kjer tudi nastaja veliko spominov, naredila razstavo najinih najbolj posrečenih fotografij, na katero bova povabila vse sledilce, ki naju spremljajo na družabnih omrežij, nama zaupajo in omogočajo, da lahko živiva ter preživiva od svojega dela.