Zaposlena sem v manjši zasebni firmi. Sem vodja marketinga, delo obožujem, šefa malo manj. Nekoliko nadut je, egocentričen in prepričan, da je najboljši. A ni. Zame ne. In to dobro ve. Na vse možne načine me je že poskušal spraviti v posteljo, a brez uspeha. Če ne začutim tiste prave kemije, ne bo nič. Je pa vztrajen, priznam.

Tistega dopoldneva me je poklical k sebi v pisarno. »Nina, nujno te potrebujem!«

Odprla sem vrata njegove velike pisarne z masivnim pohištvom in pogledom na lepo malo mesto. Ni bil sam, na usnjenem stolu je sedel moški. Ko sem pozdravila, se je zasukal z njim in me premeril od nog do glave. Mmmm, simpatičen …

Višje postave, napeta srajca je izdajala športno telo, pod njo so se najbrž skrivale čvrste trebušne mišice, oprijete hlače so razkrivale lepe noge ... in oči … prodorno zelene, lep obraz, ravno prav dolgi nekoliko skodrani črni lasje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Praznični sejmi po Evropi: vabljeni med stojnice in lučke!

Številna evropska mesta so že praznično okrašena, skupaj z lučkami, ki bodo zasijale, pa središča mest preplavijo tudi mamljivi vonji po kuhanem vinu, cimetu in pečenem kostanju.

»Nina, naj ti predstavim Tomaža Lesingerja. Svetoval nam bo pri novem projektu, ki ga vodiš. Verjamem, da bosta odlično sodelovala,« je pojasnil šef.

»V to ne dvomim,« se je oglasil z močnim glasom in se nasmehnil ter pokazal niz belih zob. Je lahko še bolj popoln? Priznam, zaščemelo me je v trebuhu, glavo so v hipu preplavile poredne misli. Oh, kaj bi mu delala …
»Najbolje, da ne izgubljava časa. Dobiva se lahko v moji pisarni čez dobro uro,« sem bleknila.

Tomaž se je privlačno nasmehnil in prikimal. Obrnila sem se in odhitela iz pisarne še preden bi opazila, kako je rdečica prekrila moj obraz. Na hrbtu sem čutila par dvojih oči. Žgoče sta se sprehajala po moji zadnjici, ki jo je lepo oblikovalo prekratko črno krilo in naduto kazalo dolge noge.

Ves čas sem pogledovala na uro, čakala, kdaj bom zaslišala korake. Prišel je. Potrkal je in vstopil. Nasmehnil se mi je in brez povabila sedel na prazen stol. Zazrl se mi je globoko v oči: »Imaš morda načrt, kaj bi midva lahko skupaj počela?«

Beseda se mi je zataknila v grlu, nekaj sekund sem potrebovala, da sem sploh lahko odprla usta. »Tukaj imam vse pripravljeno, najbolje, da se kar lotiva.«

Počasi mi je uspelo, da sem se predala delu in ne nenehno mislila na njegovo telo. Ni bilo enostavno. A Tomaž je bil očitno zares zelo predan svojemu poslu, vedel je, kaj govori in navdušeno sem ga poslušala. Skupaj sva izdelala zares uspešno strategijo in ko sem prvič pogledala na uro, je bila ta že krepko čez peto popoldan.

»Ne morem verjeti, kako beži čas,« sem vzkliknila. Tomaž je prikimal in nato vzkliknil: »Počakaj trenutek, takoj se vrnem!« In že ga ni bilo več.
Ta trenutek se je raztegnil v pol ure, a čakala sem. Vrnil se je z vrečko. »Mislil sem, da bi naredila kratek odmor. In opazil sem, da sva še edina v firmi,« je pojasnil, z vrečke pa potegnil kitajsko hrano ter buteljko vina.
Zakaj pa ne, sem si mislila, njegova družba je bila več kot dobrodošla. Zaklepetala sva se, izpraznila buteljko in se sprostila.

»Še tole ti želim pokazati,« je dejal se nagnil mimo mene do papirjev, ki so ležali na mizi. Njegovo mišičasto telo se je dotaknilo mojega in v hipu se je sprožil moj seksualni naboj. Čutila sem, kako mi otrdevajo bradavičke, v hipu sem bila mokra. Ni se premaknil, nagnil je glavo in se mi zazrl v oči. Moj izraz na obrazu je ocenil v nekaj sekundah in pritisnil svoje polne ustnice na moje. V hipu naju je streslo, oklenila sem se ga z rokami in nogami. Bilo mi je popolnoma vseeno, kje sem in kdo lahko vstopi v pisarno. Strgala sem srajco z njegovega telesa, nisem se motila, brezhibno telo. Odmaknil je papirje s pisalne mize in me posadil nanjo. Ves čas me je gledal v oči. Čakala sem, ga rotila z očmi, zarila nohte v njegov hrbet, da bi pohitel. Krilo je ubogalo sabo od sebe, hlačke pa mi je slekel z enim gibom. Prodrl je vame in zaječal: »Oh, kako si ozka …«

Zakričala sem in se še bolj oklenila njegovega telesa, nato pa naju je skupaj prevzel krč naslade. Zadihana sva počasi umirjala svoje misli. Tišina. Napetost. Nato pa bežen pogled. Nasmehnil se je, pokazal bele zobe, nato pa me poljubil na čelo. »Prava mačka si, Nina!« 

Odšla sva skupaj. Brez besed. Na izhodu se je ustavil, dal roke v žep, skomignil z rameni. »Avto imam na drugi strani …«

»Grem s tabo,« sem bleknila še preden sem se uspela ugrizniti v jezik.

»Ni potrebe,« je zmajal z glavo in se nasmehnil. Poslovil se je in mi obrnil hrbet.

Koza. Stala sem nekaj sekund in panično umirjala misli. Ni potrebe?!
»Prasec,« sem siknila skozi zobe in se odpravila proti domu. S strganimi spodnjimi hlačkami.

»Padla! Še hitreje kot sem mislil. Dolžan si mi pijačo,« je nekaj minut kasneje iz svojega športnega avtomobila klical Tomaž Nininega šefa. Svojega dobrega prijatelja. In skupaj sta se smejala, ko je Tomaž nazorno opisoval, kako mokra je bila …

Preberite še o sramežljivi sosedi in skrivnostnemu sosedu. Kliknite tukaj!