Takrat, na primer, ko se človek nesrečno zaljubi v osebo, ki mu ne vrača naklonjenosti, ali pa se zaljubi v nekoga, ki je že v kakovostnem ljubezenskem odnosu. Kako se 'otresti' zaljubljenosti?

Neuslišana zaljubljenost

Če želimo razumeti dolgotrajno zaljubljenost v nekoga, ki čustev ne vrača v isti meri, moramo vedeti, kakšni so psihološki mehanizmi zaljubljenosti. To nam bo pomagalo ločiti zaljubljenost od ljubezni. Ljubezen je čustvena navezanost na neko nam pomembno osebo, ki temelji na realnosti, zaljubljenost pa temelji na idealiziranju. Zaljubljena oseba idealizira osebo, v katero je zaljubljena, misli, da je ta najboljša zanjo, edina prava, popoln izbor, nekdo, s katerim bo doživela popolno srečo. Prav zaradi vtisa, da je drugi idealen, je zaljubljenost tako močan občutek, ki se kaže tako, da nam je v prisotnosti te osebe prijetno, kadar je odsotna, pa neprijetno.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Teden dni premora za MasterChef Slovenija

Prihodnji teden se ne bomo zabavali v družbi tekmovalcev šova MasterChef.

Danes sicer večina ljudi misli, da je zaljubljenost prva, obvezna faza ljubezni, a ni tako. Ko se odnos realizira, človek kmalu ugotovi, da njegov partner ni idealna oseba, da ima tudi lastnosti, ki mu niso všeč, ki ga motijo. Zato je nujno, da je oseba, ki idealizira, razočarana.

Ko nam zaljubljenost ni vrnjena, zaljubljenec vseeno še naprej idealizira osebo, v katero je zaljubljen, zato je to čustvo lahko zelo dolgotrajno. Zaljubljenec je na neki način 'fiksiran' na predmet svoje zaljubljenosti. Težko se loči od predmeta zaljubljenosti, saj je prepričan, da nikoli več ne bo srečal 'človeka svojega življenja'. Še kar upa, da bo po nekem čudežu 'ljubezen zmagala' in da se bo z ljubljeno osebo po nekih igrah usode le združil.

Ko tako stanje nevračane zaljubljenosti traja zelo dolgo, oseba le začne ugotavljati, da izgublja čas, da ni upanja, da bi se odnos uresničil, da izpušča življenjske priložnosti in da živi nekakovostno, nenehno čaka … in šele tedaj lahko poskusi prekiniti svojo neželeno zaljubljenost.

Tehnike odljubljanja

Zaljubljanje temelji na predstavi, da je druga oseba idealna, zato se odljubljanje začne tako, da osebi odvzamemo njeno vrednost. To dosežemo z različnimi mentalnimi vajami, v katerih si osebo, ki je predmet naše neželene zaljubljenosti, predstavljamo v položajih in na načine, ki nam sprožajo odbijajoča čustva in občutke. Dva glavna občutka poznamo, ki 'nevtralizirata' zaljubljenost, to sta prezir in gnus. Z ustvarjanjem emocionalnega 'minusa' skušamo vsaj do neke mere ali popolnoma uničiti tisti emocionalni 'plus', ki povzroča idealiziranje.

Prezir občutimo do človeka, za katerega menimo, da je pod slehernim minimumom človekove vrednosti. Ko smo zaljubljeni, človeku pripisujemo idealno vrednost, pri preziru pa mu jemljemo tudi vrednost, ki jo v resnici ima. Oseba, ki se želi otresti zaljubljenosti, si mora predstavljati predmet svoje zaljubljenosti v situaciji, ki ji vzbuja prezir. Tudi če si to le zamišlja, možgani ne ločijo dovolj med zamišljeno in resnično sliko, zato zamišljene podobe postanejo neke vrste psihološka stvarnost. Predvidevamo lahko, da tako izzvana negativna slika uniči delovanje zelo pozitivne, idealizirane predstave, ki jo imamo o neki osebi.

Podobno deluje tudi občutek gnusa. Kadar si človeka, v katerega smo zaljubljeni, zamišljamo v situaciji, ki nam vzbuja gnus, to močno pokvari pozitivno sliko, ki jo imamo o njem. Tako prezir kot gnus pomagata, da se emocionalne sile v zaljubljeni osebi malo 'prerazporedijo', da oseba lažje upravlja s svojim vedenjem.
Nekateri zaljubljenci pa naredijo napako in zasovražijo osebo, v katero so zaljubljeni. Njihova logika je: "Kaj misli tale, da si predstavlja, da je več vreden od mene? Da nisem dovolj dober zanj? Maščeval se mu bom, ker me je odrinil, odvrgel." Toda pozor, sovraštvo je občutek, ki ne osvobaja, pač pa čustvo, ki še močneje čustveno veže, tako da se obsedenost z zaljubljenostjo pretvori v obsedenost z občutkom maščevanja.
Tehnike odljubljanja so včasih dramatično učinkovite, jih je pa treba uporabljati kar nekaj časa. Veliko bolje je, da jih vadite zavestno in namerno ter se pri tem zavedate, da predmet vaše zaljubljenosti v resnici ni tako slab, vreden gnusa in prezira, kot si zamišljate. Slabo je, če jih uporabljate nezavedno in spontano.

Lahko pomagamo nekomu, ki je nesrečno zaljubljen?

Ko gledamo trpljenje osebe, ki nam je pomembna, si seveda želimo, da bi ji pomagali, da bi ji odprli oči, da bi sprejela stvarnost in se obrnila v prihodnost, k novim ljubeznim in življenju. A nikomur ni mogoče pomagati na silo. Da bi tehnike, ki smo jih omenili, pomagale, si mora človek želeti, da jih uporabi. Želeti si mora, da bi se osvobodil zaljubljenosti, da tudi sam zaljubljenost definira kot iracionalno in neželeno. Šele takrat si bo oseba želela uporabiti te tehnike.

Če pa se omenjene tehnike uporabljajo na silo, ko na primer starši skušajo tako pomagati hčerki, ki je nesrečno zaljubljena, govorimo o zastrupljanju zaljubljenosti. Starši takrat govorijo o osebi, ki je predmet hčerkine zaljubljenosti, tako, da pri hčerki izzivajo prezir in gnus do nje. Taka 'pomoč' lahko povzroči, da se hči obrne od staršev ali proti njim, zato velja biti previden.