Najprej iskrene čestitke za vztrajnost in zmago. Kako bi opisala te tri mesece, ki sta jih preživela na poligonih Exatlona? So bili dolgi, so hitro minili?

Franko: Na podlagi preteklih izkušenj sem že pričakoval, kako mi bo to minilo. Na začetku gre malo bolj počasi, na sredini vse skupaj leti, na koncu pa spet malo počasi, ker že pričakuješ, da greš domov. A če pomislim zdaj za nazaj, se mi zdi, kot da je bilo vsega konec v nekaj dneh. Če pa pomislim, kaj se je vse zgodilo, se mi zdi, da sem tu že več kot pol leta.

Marjanca: Sama izkušnja je bila zelo naporna, a zanimiva. Definitivno bi jo ponovila, vendar bi v drugo z vsemi dosedanjimi izkušnjami igrala nekoliko drugače. Poligoni in vse dogajanje okoli tekmovanja so zelo dobri. To bi priporočila vsem tistim, ki imajo adrenalin v srcu, ki potrebujejo nekaj novega v življenju, ki potrebujejo nekaj popestritve.

Te tri mesece sta bila praktično odrezana od preostalega sveta. Se je bilo težko navaditi na življenje brez telefona, računalnika, televizije …?

Marjanca: Biti tri mesece čisto odrezan od sveta ni tako lahko, a ko na koncu potegnem črto, mi je to obdobje brez telefona in vseh stikov res ustrezalo. Največjo krizo sem sicer imela po prvih treh tednih. Ravno se uvajaš v nov sistem življenja in veš, da te čakata še dva, trije meseci zelo napornih dni. A se je ves čas dogajalo toliko stvari, da hitro pozabiš na telefon. V resnici si konec dneva, ko greš spat, hvaležen, da ga nimaš ob sebi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Franko: Meni je največji problem predstavljala sprememba okolja. Imam sicer rad vročino, a ne toliko, da bi mi bilo nenehno vroče. Za preostalo pa moram reči, da sem že malo navajen. Nekako sem pričakoval, kaj me čaka, in sem se na to tudi psihično pripravil.

Kaj od teh treh mesecev vama bo ostalo v najlepšem spominu in kaj v najbolj neprijetnem?

Franko: Najtežji del je bila zame izkušnja z bolnišnico. Ko sem se zbudil po narkozi in nisem dobro vedel zase. Najbolj prijetno pa, ko sem na koncu vsega tega lahko dvignil pokal in rekel, da je to to, da je konec. Gremo domov kot zmagovalci.

Marjanca: Vsak dan je bil tako poseben, da se mi je posebej vtisnil v spomin. Glede slabih trenutkov bi morda izpostavila mojo poškodbo in na splošno poškodbe vseh tekmovalcev, vsi odhodi tekmovalcev so bili res čustveni. Ko sem se postavila na njihovo mesto, mi ni bilo prijetno. Ni dobro oditi domov, še posebno ne v zadnjih tednih. Drugače je bilo pa res več dobrih stvari kot slabih, in vse, kar se je pomembno spominjati zdaj, so dobre stvari.

Sta se v tem času naučila kaj novega o sebi? Kakšna človeka sta prišla v šov in kakšna odhajata iz njega? Bi lahko rekla, da sta opravila neke vrste poseben zrelostni izpit?

Franko: Kaj posebno me ta izkušnja ni spremenila, me je pa obogatila z novimi izkušnjami. V ta šov sem šel z nekimi pričakovanji, ki so se na koncu izkazala za takšna, kot sem si jih predstavljal.

Marjanca: Definitivno sem druga oseba. Močnejša, samozavestnejša. Zdaj vem, kaj hočem, kaj zmorem. Vem tudi, da če si zadam neki cilj, ga lahko uresničim, saj je veliko stvari v glavi. Vsi smo imeli slabe trenutke, tudi jaz sem jih imela, bili so prepiri … A se mi zdi, da sem bila skozi ves šov odkrita, neposredna. Če mi je šel kdo na živce, sem povedala, če mi kdo ni ustrezal, sem povedala. Drugače pa smo se zavedali, da smo bili tri mesece z istimi ljudmi v hiši, kjer je bilo potrebno veliko prilagajanj. Ljudi v takšni situaciji ne moreš spreminjati, lahko se le prilagodiš in prilagodiš torej tudi obnašanje.

Po vrnitvi domov vaju čaka ne le kulturni, temveč tudi temperaturni šok.

Franko: Najbrž sem že prevečkrat povedal, da imam rad vročino, a bi še vedno vsakič raje izbral mraz. Vedno mi je bolje, da me malo zebe, kot da mi je vedno malo vroče. Smučke so pripravljene in smučišča odprta, tako da bom, preden grem na Laponsko, obdelal tudi malo naše bele strmine.

Marjanca: Tega, da prihajamo po treh mesecih vročine v zimo, me je kar strah. Snega se ne veselim tako zelo, a bo vseeno lepo videti tudi sneg in začutiti pravo božično vzdušje. Priznati moram, da je zelo čudno gledati okraske in poslušati božične pesmi tu v Dominikanski republiki, ker nimam občutka, kateri letni čas sploh je.

Bosta kaj pogrešala palme in rajske plaže, na katerih sta tekmovala? In sotekmovalce? So se spletla kakšna tesnejša prijateljstva?

Franko: Ko pridem domov, bom zagotovo pogrešal plaže. Pogrešal bom tudi to, da nam ni treba o dosti drugem razmišljati kot misliti na igro in na to, da se imamo fajn. Če pomislim, koliko ljudi gre na neki detoks vikend in plačajo za to, da jim vzamejo telefone … Tako da že vem, da bom to pogrešal. S sotekmovalci smo spletli vezi, ki bodo trajale tudi po končanem šovu, in mislim, da je to najlepši del vsega.

Marjanca: Jaz nisem prišla v šov iskat prijateljev in sklepat prijateljstev, saj sem si že od vsega začetka zadala cilj zmagati. Vsekakor pa vse, ki so sodelovali, cenim do konca. Res so dobri ljudje, klobuk dol pred vsemi, ki so sploh upali priti v Exatlon, ki so zdržali tako dolgo, še posebno poškodovanim, ki so morali biti res močni. Mislim, da se bomo vsi dobro razumeli, saj ne vem, zakaj bi zaradi šova prišlo do osebnih zamer. Nekateri v ekipi so morda sklenili tesnejša prijateljstva, recimo Samo in Lara.

Kakšni so vajini prihodnji načrti? Kaj bosta naredila z lepo nagrado?

Franko: Načrtov za prihodnost je veliko, se mi zdi, da se pravo delo zdaj šele začne. Nagrada bo zagotovo prišla prav za več stvari, za projekte, ki me čakajo, za kakšno skrb manj v prihodnosti, zagotovo pa ne zato, da mi bo kar koli lažje, saj to da le še večji zagon in motivacijo za delo. Kaj natančno mislim s tem, bo pa kmalu znano.

Marjanca: Iskreno še ne vem, kaj bom z denarjem. Vsekakor ga ne bom zapravila, porabila ga bom za pametne stvari. Verjetno bom nekaj denarja porabila za potovanja oziroma za uresničitev svojih ciljev in sanj, glede na to, da sem zdaj spoznala veliko ljudi in lahko te stike tudi uporabim pri svojih nadaljnjih ciljih. Sicer sem pa trenutno še preveč pod vtisom Exatlona. Mislim, da bo za to še čas in da bom o tem še dobro razmislila