Blišč televizijskih kamer ni trajal dolgo. Medtem ko se je zdela Boštjanju Melanšku udeležba v šovu Ljubezen po domače lepa priložnost za iskanje ljubezni, se mu še sanjalo ni, da bi se mu lahko zaradi nastopa na televiziji življenje sesulo kot hišica iz kart. Ko so kamere ugasnile, se je namreč pričela odvijati kalvarija, ki traja še danes …

»Ker sem šel v oddajo, je to šlo v nos nekomu izmed zaposlenih, kjer sem opravljal službo. Tako sem ostal brez dela, posledično pa skoraj pristal na cesti pod milim nebom,« nam je zaupal Boštjan in pojasnil, da so sledili meseci, ko ni imel niti za hrano. Slednje ga je povsem dotolklo, saj zaradi lakote ni bil sposoben opravljati fizičnega dela.

Hrano iskal po smeteh

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

»V okolici Velenja sem dobil delo pri konjerejcu, tri dni sem delal v hlevu brez hrane, potem preprosto nisem več zmogel. Najbolj me boli, ker sem bil obsojen, da se mi ne ljubi delati, resnica pa je, da za fizično delo človek potrebuje energijo … To je stiska, ki je neempatični ljudje ne razumejo. In kot da ni bilo že dovolj hudo, za opravljeno delo nisem prejel plačila,« se spominja težkega obdobja Boštjan in grenko pripomni, da je bil v tistem času tako zelo lačen, da je iskal hrano po smeteh.

»Sedaj sem prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, medtem sem naredil tečaj za varnostnika, čaka me le še končni izpit. Upam, da se zadeve kmalu uredijo, ker si zelo želim delati kot varnostnik. Delal bi tudi kot varilec, to me zelo veseli. Rad bi, da mi končno posije sonce. Čeprav je bilo veliko hudega, ostajam pozitivna oseba in grem z dvignjeno glavo naprej,« nam še pove v klepetu in doda, da ga je minulo obdobje utrdilo do te mere, da mu ni več mar za mnenja drugih ljudi.

»Zavedam se, da tudi jaz nisem popoln, ampak nikoli pa ne sodim in obsojam drugih ljudi. Vedno priznam svoje napake, na prste pa lahko preštejem ljudi, ki mi lahko danes pogledajo v oči,« je zaključil Boštjan, ki trenutno nesebično pomaga pri velenjskih prostovoljcih, nasmeh na lica pa si skuša zvabiti z igranjem na diatonično harmoniko in trdno vero, da bo kmalu tudi zanj posijalo sonce.