Čeprav je širši, laični javnosti postala znana šele z oddajo MasterChef, je v svetovnem merilu cenjena že dolgo in je barve naše države na različnih tekmovanjih izjemno uspešno zastopala. Vprašanje, zakaj so v svetovnem merilu od nekdaj najbolj znani kuharji moški, jo vedno znova razjezi: »Še najuspešnejši kuhar je ob prihodu domov ženo vprašal: Kaj je za večerjo? Prav ta žena je izjemna mati, kuharica, ki obenem poskrbi za perilo, za pospravljeno stanovanje, vstaja pred zoro, da vse postori – pa četudi mora delati celo med prazniki. Ne rečem, da moški v službi ne dela veliko, ampak ženska je tista, ki zdrži še vse druge pritiske. To ženski daje vedeti, da je pomembna in da zmore. Moškega v trgovino pošlješ po štiri stvari in prinese največ tri, jaz pa lahko sočasno počnem tisoč stvari. Pravijo mi, da sem močna oseba, da dam, ko stopim v prostor, to vedeti. Imam pač tak nastop, ki pa ni zlonameren. In zakaj bi konec koncev imela ob prihodu v sobo spuščeno glavo in bila uboga? Si predstavljate, kakšna bi bila ob dveh hrustih v MasterChefu videti kot fina, hihitajoča se, ponižna damica? Družba preprosto ne mara uspešnih in močnih žensk. Ne morejo sprejeti ženske, ki pride, udari po mizi in reče: 'To boš naredil.' To je največje zlo, ki ga po mojem moški lahko doživi. Mene so življenjske izkušnje, sploh v gostinstvu, pripeljale do tega, da ne bi mogla preživeti, če ne bi bila taka, kot sem. Samo če vztrajaš in si ne pustiš blizu, uspeš. Ženska ne bi nikoli smela imeti občutka manjvrednosti.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Seveda se zlomim in jokam

Morda s tem preseneča tiste, ki ne morejo pozabiti njene izjave, da ne mara žensk, ki jokajo: »Obstajajo različne vrste joka. Ne maram žensk, ki skušajo z jokom dobiti vse. Taka jokica bo prej ali slej naletela na zid, ki ga ne bo mogla podreti. In zakaj bi se jaz kot sodnica v MasterChefu pustila taki ženski prepričati? Jaz sem tam zato, da strokovno ocenim, kaj je na krožniku, in če bo tekmovalka zraven spustila solzico, da bi me prepričala, da je hrana dobro pripravljena, me ne gane. Nekaj povsem drugega so solze bolečine, trpljenja. Tudi sama se zlomim in zajokam, seveda, ampak obenem vem, da sem steber družine, da sem v službi, sem dejavna, prepoznavna, spoštovana, imam reference, obvladam vse.«

Tudi menjavo službe, na primer. Pred štirimi meseci se je namreč po 16 letih poslovila od Bleda in zdaj dela kot namestnica direktorja gostinstva ljubljanskega hotela Union. »Stalnice so mi pri srcu, ampak prejšnje delo je res postalo že prevelika stalnica, taka rutina, da sem v uniformi hodila na delo, v šolo po sina Denisa, če sem imela sestanek, sem si čeznjo samo oblekla jakno.« In tako je Gorenjka po vseh teh letih prišla delat v prestolnico in šele zdaj začela hoditi v hribe, kamor se odpravi, včasih z očetom, tako zgodaj, da ujame sončni vzhod. Vožnja in delo samo sta sicer naporna, a energije ji, čeprav je v pogonu od jutra do noči, ne zmanjka: »Znana sem po tem, da grem s telefonom celo pod prho in se nanj tudi oglasim. Meni se mora ves čas kaj dogajati. Nikoli me ne zbudi budilka, dovolj imam že nekaj ur spanca.« V Unionu še vedno kdaj uide v kuhinjo ali slaščičarno, potem pa dela naprej. Njene zagnanost, predanost, vizija, ki ji sledi, so pred tremi leti sicer terjale davek v obliki srčnega infarkta, a se mu ni pustila zmesti. Zdaj ji veliko pomeni, če je prosta ob koncu tedna, ko se lahko posveti družini in prijateljem. Z njimi se – kakšno presenečenje – pogovarja o kuhanju: »Saj smo poskusili še kaj drugega, a smo ugotovili, da drugih tem razen vremena ne poznamo.« Zanje zelo rada kuha in »ob tem imam včasih občutek, da sem v prejšnjem življenju živela v veliki italijanski družini, kjer se je vse vrtelo okoli kuhinje in mame«.

Zadnji dve leti, se pohvali, ima doma tudi vrt. Še posebno obožuje zelišča, kot so majaron, bazilika, lovor, drobnjak in luštrek, ki je vonj njenega otroštva. Pri pripravi hrane ji rad pomaga Denis, ki ji je prvič šele med nastopom v MasterChefu pokazal, da vsrkava njene informacije o pripravi hrane, »s čimer me je resnično prijetno presenetil«, čeprav je obenem njen največji kritik. Kadar mu kakšna mamina jed ni všeč, ga Alma samo potreplja po licu in reče: »Ja, ja, ti razvajeno bitje. Ampak v resnici mu nič ne zamerim. Ima pravico do svojega mišljenja.« O šoli in uspehu pa ji je pred nekaj leti rekel: »'Mami, šola je moja služba in ni treba, da sem uslužbenec leta!' Kaj naj bi mu torej odvrnila na to?« Zaradi mamine večje prepoznavnosti v šoli nima težav, prav nasprotno, vsi mu govorijo, da je njegova mami res carica.

Materinski dan je pravi praznik!

Carica, ki ob osmem marcu ne pričakuje česa posebnega – kar ji je čisto prav: »Zakaj sploh potrebujem praznik žena? Vem, da sem uspešna na številnih področjih – in nič slabša od moških, temveč sem jim enakovredna. Veliko raje imam materinski dan, ko se zelo rada javno zahvalim svoji mami, da me je rodila, ker po mojem v življenju ne bi mogla narediti boljše stvari!« se zasmeji in doda: »To ji dam vedeti in ji vsakič na ta dan kakšno ušpičim, ji napišem kaj hudomušnega, da se vsi nasmejimo, zato ta dan komaj čaka.« Alma je zelo navezana tudi na očeta: »On – in ne mama – je vedel za mojega prvega fanta, včasih celo nisem šla na kakšen zmenek, da sva z očetom lahko posedala po kavarnah.« In ko se je po njegovem mnenju čisto preveč učila, je znal v njeni sobi celo ugasniti luč. Za kuharski poklic se torej ni odločila, ker bi imela slabše ocene, in zanjo to nikoli ni bil manjvrednosti poklic, kot se je morda nekoč zdelo: »Zame je kuhanje vse, pomeni mi življenje, ustvarjalnost, je izraz mene.« Zadnje čase se zdi, da skorajda vsak obvlada kuhanje. »Nekaj časa sem bila zato užaljena. Morda res mislijo, da obvladajo kuhanje – dokler krožnika ne pokažejo meni!«