Žiga Škvorc ni tekmovalec, ki bi samozavestno oral skozi izzive in lica ponosno nastavljal žarometom. Skromen, zadržan in negotov ljubiteljski kuhar se nam je prikupil s svojo sramežljivo naravo, trudom in voljo, ki ga je pripeljala vse do velikega polfinala.

27-letni Ljubljančan pa na tej nori pustolovščini ni bil le bitke za kuhalno postajo, pač pa tudi s samim seboj. Ker o svojih občutkih v izjavah ni tako sproščeno govoril in je o njegovem čustvovanju pripovedovala predvsem njegova neverbalna komunikacija, smo zadržanega polfinalista želeli spoznati še izza kamere. Vabljeni torej k branju klepeta, tekom katerega nam je zaupal, da si ni nikoli mislil, da bo pred kamero jokal, pa tudi, kako velik vpliv je imela živčnost na njegovo celotno izkušnjo.

Žiga, po izobrazbi si precej daleč od kuhinje. Dipl. multimedijski producent, 2D animator – kaj te je pripeljalo ne le za domači štedilnik, ampak celo v slavno MasterChef kuhinjo?

V kuhinjo sem zavil, ker sem enostavno bil preveč izbirčen in hotel sem bolje spoznati surovine, tehnike, praktično vse, kar je potrebno, da krožnik zasije. S tem, ko sem pričel kuhati, sem vedno bolj opažal, da z vsakim korakom bolj cenim sestavine in jedi. Največjo spremembo sem definitivno doživel v mojem odnosu z gobami, včasih jih namreč nisem mogel niti pogledati, zdaj pa so mi ene ljubših sestavin in jih enostavno obožujem.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Zagotovo ne sodiš med ljudi, ki prekipevajo od samozavesti, kaj je bilo ključno, da si zbral pogum in si rekel, pa dajmo, kar bo, pa bo …?

Do MasterChefa ne bi prišel, če ne bi bilo moje punce, saj me je ona prijavila, sam namreč najbrž ne bi niti v sanjah razmišljal o tem. Oddajo sem sicer redno spremljal, ampak nekako sem si vedno rekel, da bi želel biti zelo pripravljen pred vstopom, saj nikoli ne veš, kaj bo pod tisto rjavo škatlo. Na koncu sem si vzel to kot neke vrste izziv in sem si rekel, zakaj pa ne mogoče bo pa še bolj zanimivo, ker nisem toliko pripravljen.

Kaj pa, ko si bil enkrat za kuhalno postajo - iskreno, je bilo v šovu težje, kot si pričakoval?

V šovu je meni bilo kar težko, kar mislim, da se preko kamer lepo vidi. Načeloma sem jaz bil tisti ta živčen v greenroom-u pred snemanjem. Definitivno so bili izzivi, kjer je bila bolj sproščena atmosfera, na primer pred ekipnim, ampak sem bil redko te sreče, da sem že z ekipo prišel na balkon, tako da sem kar nekajkrat bil v situaciji, kjer je bila živčnost zelo visoka, predvsem pred izločitvenimi testi.

S kakšnim znanjem bi se še opremil, če bi vedel, kaj te čaka?

Če bi vedel, kaj me čaka, bi predvsem naredil kakšen 'mystery box' za kolege ter sorodnike. Toliko, da prideš v ta element, kako se lotiti in pa da dobiš "jajca" nekaj prvič preizkusiti in nesti pred kritike. Definitivno pa bi delal tudi na tem, koliko časa vzame priprava določene jedi.

Ob vstopu v TOP 4, je bilo zelo ganljivo spremljati tvoj tek na balkon. Med strašno utrujenostjo je bilo čutiti srečo, ki bi jo, če ne bi bilo kamer, najbrž poplaknile solze. Nam zaupaš, kakšna čustva so takrat divjala po tebi?

Uhhh ja. Borba za top 4 je bila najtežja preizkušnja v MasterChef kuhinji. Za mano je bil slab teden in izgubil sem neko zaupanje vase, tako da se že pred izzivom nisem počutil najbolje. Ko smo pričeli s kuhanjem, zopet nisem ravno blestel in bil sem bolj in bolj utrujen. Ko smo prišli do finalnega kroga, sem se vdal v usodo in popustil Sandri ter izbral mystery box, - ob tem sem se počutil, kot da sem se predal. Ko pa sem videl sestavino, pa sem se rahlo sprostil in si rekel, da ne želim oditi domov s slabim krožnikom, tako da sem zbral vse, kar se je dalo, ker sem vedel, da bo to moj najtežji izločitveni dvoboj. Na koncu mi je uspelo in imel sem čisto mešanico čustev - veselje zaradi balkona sta spremljala tudi žalost in nesigurnost, ki sem si jih nakopal s prejšnjimi krožniki. Po pravici povedano, sem bil v šoku in rabil sem kar nekaj časa, da sem dojel, da sem polfinalist. Tudi solze so bile. Moram priznati, da res nisem mislil, da bom kdaj na televiziji jokal in zdaj sem, kjer sem. (smeh)

Kako se na tvojo udeležbo v MasterChefu odzivajo domači in ostali bližnji?

Vsi bližnji so me res od samega začetka popolnoma podpiral. Z vsakim korakom, ki sem ga uspešno opravil pa še toliko bolj. Moram priznati, da me to ni presenetilo, ker sem te sreče, da sem v vsem vedno užival njihovo podporo in brez njih ne bi bilo marsičesa in ne samo MasterChefa.