Kako številni treningi zaradi šova Zvezde plešejo vplivajo na vaš vsakdan?

Že od nekdaj neskončno rada plešem. Glavni razlog, da sem šla v projekt Zvezde plešejo, kjer je treba vsak dan delati in vzame veliko časa, je ta, da lahko večino svojih obveznosti, povezanih z oddajo, opravim v času, ko je Karlo v vrtcu. Če bi bile obveznosti zvečer ali pozno popoldan, zagotovo ne bi šla v to, saj želim prosti čas preživljati z družino, ker je to zame najlepše na vsem svetu. Ne morem reči, da se je naš družinski urnik pretirano spremenil. Tu in tam imata sicer moja moška kak dan »moški dan«, a ga imata tudi drugače. Živimo tako, kot smo živeli, brez večjih sprememb. Moj urnik je zdaj bolj pester, ker me nekje do treh popoldan in ob nedeljah ni. Naredimo pa tako, da če je vmes po kosilu v nedeljo pol ure ali ura premora do ličenja, prideta Miki in Karlo do televizije, kaj pojemo in popijemo skupaj, se s Karlom malo poigram, gremo na kak sprehod. Vse je mogoče združiti. Ni težav, vse je mogoče, če si motiviran in si želiš.

Verjetno je veliko tudi v organizaciji?

Tako je. Sama sem že od nekdaj zelo dobra v organizaciji. Čas si znam dobro razporediti, da lahko v enem dnevu naredim ogromno stvari. Sem pa tudi zelo »za akcijo«, rada imam, da se mi veliko dogaja. Takrat se najbolj znajdem in največ naredim. Zaradi oddaje se svet nikakor ni ustavil, le še bolj se poganja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tanja Žagar: Naučila se je živeti z negativnimi komentarji

Slovenska pevka poudarka, da se je naučila predvsem razlikovati med konstruktivno kritiko in kritiko, kjer gre zgolj za iskanje pozornosti.

Karlo je že toliko star, da marsikaj razume. Mu pustite gledati oddajo, kakšen je njegov odziv?

Ravno po zadnji oddaji (intervju je bil narejen 6. maja, op. p.) mi je Miki povedal, da je šel Karlo zaradi dolgega popoldanskega spanca zvečer malo pozneje spat, jaz pa sem bila že četrta na vrsti in sta me tako lahko skupaj gledala. Mali takoj, ko me zagleda, začne: »Mamika, mamika, moja mamika!« In kaže s prstom na televizijo. Zadnjič sem ga tudi sama videla, ko smo ravno ujeli ponovitev oddaje. Malo je gledal televizijo, malo mene, pa spet na ekran in govoril: »Moja mamika.« Tako prisrčno je bilo!

Rekli ste, da si želite še enega otroka ...

Ne, nisem rekla, da si želim še enega. Morda dva, tri – rekla sem, da si jih še želim. Najprej moram odplesati svoje. (smeh) Jaz bi imela otrok za celo skupino, ampak za to sem zdaj že malo prepozna, haha. Ampak, ja, to je moja želja, kar sem že večkrat povedala. Vesela bi bila, če bi mi še kdaj trebušček zrastel. Upam, da mi bo. Napovedovati, kdaj natančno, pa je bolj težko. Nisem niti te vrste človek, ker ne vemo, kaj bo jutri. Vedno rečem – vse ob svojem času. Ko bo, bo.

Z Mikijem sta oba glasbenika. Imate podobne želje za Karla?

Da bi ga že prav uvajala, ne. Star je leto in pol, za to bo še dovolj časa. Ga pa opazujeva, za kaj kaže neko zanimanje, ob čem se zamoti in podobno. Nazadnje smo bili v Prekmurju na vajah z mojo skupino Avantura, Karlo je bil z nami in je poslušal, gledal, še večje očke je imel, kot jih ima že tako ali tako. Ko smo nehali, je prijel palice od bobnov in začel po bobnih lepo udarjati. Po desetih minutah je ugotovil, da to lahko počne z dvema palicama, in je nato udarjal s še večjim užitkom, ampak tudi občutkom, z nasmehom do ušes. Priznam, da mi ga je bilo lepo videti za bobni. Ko ga vprašam, ali bo bobnar, mi odločno pokima z glavo, koliko časa bo na to vprašanje prikimaval, pa bomo videli. Nikakor ga ne bi silila v glasbo, če bo pokazal zanimanje ali željo, pa ga bova zagotovo podprla. Ampak brez kakršnekoli prisile ali pretiranh starševskih želja.

Karla veliko in z velikim nasmeškom omenjate, z javnostjo pa ga ne želita deliti ...

Odločila sva se, da ga ne bova, in v tem sva z Mikijem enotna. Preprosto ne najdeva razloga za to, da bi bil Karlo že zdaj del medijskega sveta. To je otrok, star leto in pol, naj živi svoje življenje. Naj ima sproščeno, neobremenjeno, veselo otroštvo. Premajhen je še, da bi vedeli, kam ga bo pot peljala. Kamorkoli ga bo, ga bova podprla, tudi če ga bo vodila v medijski svet, mu tega ne bova branila. 

Z Mikijem v javnosti redko govorita o svojem odnosu. Pravzaprav sta oba o tem prvič spregovorila v oddaji Zvezde plešejo. Zanima me, kdaj vam je bilo v zadnjih letih najtežje. Morda zaradi komentarjev in pisanja o vajinem razmerju, morda pred desetimi leti, ko so jih motile druge stvari?

Ljudje smo si različni, zelo različno podajamo svoja mnenja, poglede, kritiko. Nekdo to počne kulturno, človeško, kdo drug pa žal pogosto s sovražnim govorom. Težko bo spremeniti svet, da bi se vsi spoštljivo pogovarjali in obnašali. Sama lahko poskušam za to poskrbeti pri sebi, svoji družini, svojem otroku. Da ga naučim spoštovanja do življenja, ljudi, sveta, vsega. Upam, da mi bo uspelo. Sama sem zelo zgodaj vstopila v medijski svet, stara sem bila 14 let. Mogoče je bilo najtežje v teh prvih letih, ko smo se srečavale z vsemi grdimi besedami in blatenjem. Bile smo kar zrele punce in smo hitro dojele, tudi s pomočjo Mikija, s katerim smo se o tem veliko pogovarjale, da je to pač del tega poklica, da je neizbežno in da bo vedno prisotno. Zelo hitro smo znale to predelati in se s tem sprijaznile. Pozneje pa sama kakšnih stresov in hudih trenutkov nisem doživljala. Najbrž zato, ker sem kot mlada to že doživela, in če sem to preživela takrat, sem pozneje še toliko lažje. Dojela pa sem še nekaj: da sem očitno človek, ki je res rojen za to delo. Ker se me stvari ne dotaknejo tako, da bi zato trpela, bila žalostna, padla v depresijo ali slabo voljo. Sem tiste vrste človek, ki se ukvarja predvsem z dobrimi in pozitivnimi stvarmi, kar je negativnega, pa se me nekako ne dotakne. Zato mi je še vedno lepo – ne glede na vse, je to zame najlepše delo.

Ste se naučili živeti z vsemi temi komentarji?

Ja. Za vsemi temi negativnimi komentarji, ki jih ljudje zapišejo, mora biti neki razlog. Zakaj se nekdo »vtakne« v drugega na grd način ... Ne pomeni, da je to slaba oseba, morda le ni imela prave vzgoje, nekoga, ki bi ji povedal, da se da kulturno povedati, da ti kdo ni všeč, da je tvoje mnenje drugačno. Sem se pa naučila razlikovati tudi med konstruktivno kritiko in kritiko, kjer gre zgolj za iskanje pozornosti. Žal je slednjih zelo veliko. 

Glede na to, da boste nastopili na Aktualovi Roštiljadi: kaj po vašem mnenju ne sme manjkati na dobrem »roštilju«?

Prebranac. To je zame nujno, vedno si ga naročim. »Roštilj« imam zelo rada, predvsem se ga glasbeniki nasitimo poleti, na veselicah. Tam prebranca sicer ni, ko gremo z družino sami jest, pa si ga vedno naročim. Pa seveda kajmak in pečene paprike. Mora biti vsega malo, da je tista prava kombinacija. 

Roštiljada je drugačne vrste koncert. Se veselite takšnega nastopa ali imate raje bolj izdelane nastope?

Rada imam čim bolj raznovrstne nastope. Težko je primerjati Roštiljado z mojimi samostojnimi koncerti, ki se dogajajo v kulturnih domovih in dvoranah. Gre za dva popolnoma različna dogodka, zato bi težko rekla, da mi je kaj ljubše. Moji koncerti so zelo intimni, čutni, s poslušalci vzpostavim prav posebno vez. Na Roštiljadi pa gre za sproščeno zabavo, ki dopušča veliko improvizacije, kar mi je tudi zelo blizu, saj sem človek trenutka. Veselim se razpoloženja, ki ga Roštiljada prinaša, in predvsem razgleda z odra, na množico sproščenih, žurersko razpoloženih ljudi vseh generacij, ki ga bodo z mano žagali »na polno«!