Na kuhinjski mizi kraljujejo kupi revij in časopisov. Nekoč jih je prebrala ob zajtrku in v službo že prišla z raznimi izrezki, da bi pokazala novinarkam, kaj se ji zdi zanimivo, danes pa se informira predvsem zato, ker brez tega ne bi znala živeti. Je živi dokaz za trditev, da novinarstvo ni poklic, temveč da se kot novinar rodiš.

Kako gledate na to, kar se dogaja z revijami?
Nikoli nisem mogla biti nepristranska do te zgodbe. Zaradi tega, kar se dogaja, se mi trga srce. S prihodom Raščana se je začela agonija teh časopisov, ki se žal še ni končala.

Danes mladi skoraj ne berejo več. Ali vidite rešitev za tiskane medije?
Ne verjamem v konec tiskanih medijev! Najprej se sprašujem, kakšna je generacija ljudi, ki prihaja. Mi smo imeli splošno izobrazbo, tako da so še najbolj neumni vedeli, kdo je Leonardo da Vinci, današnja generacija pa ne bo vedela nič oziroma bo to znanje zelo ozko usmerjeno. To potrjuje moje mnenje, da sem živela v idealnih časih. Prav nič mi ni do tega, da bi živela tako dolgo, kot je živela moja mama. Stara sem osemdeset let, možgani mi dobro delujejo, le sem in tja iščem ključe, vendar ne bi rada živela v časih, ki prihajajo.

Vas ni strah smrti?
Zakaj? Imela sem fazo, ko sem razmišljala o smrti in smislu življenja, sčasoma pa sem si ustvarila svojo predstavo o kozmosu, ki je energija. Ta se včasih skoncentrira in postane materija, vendar tudi ta materija odživi svoj vek, kot ga odživijo zvezde. Energija se spet razprši in nekje znova sestavi. To je vesoljsko valovanje – iz energije v snovni svet in nazaj v energijo. Tako si predstavljam in komaj čakam, da vidim, kaj bo. Dolgo sem iskala razlago, tavala sem tudi po Indiji in Kitajskem, na koncu pa me je prepričala knjiga Zdenka Domančića. Ne trdim, da je to res, to je zgolj moja predstava, ki zadošča mojim potrebam in pokriva vse dvome, saj je v njej zaobjeto vse.

Česa se potem sploh še bojite?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ste prepoznali drugačno igro Hrvoja in Dina?

Zasledili smo, da tudi gledalci opažajo drugačen slog igre, s katerim sta hrvaška igralca v serijo vnesla kontrast.

Bojim se hudobnih ljudi, med katere štejem vse mogoče, tudi Janeza Janšo. Hudobni ljudje delajo hudo in slabo, škodujejo drugim, povzročajo trpljenje. Mene človeško trpljenje zelo prizadene, še posebno če gre za človeško hudobijo. Ljudi, ki z negativno energijo zavestno delajo zlo zaradi svojih koristi, se neizmerno bojim, ker jim nisem kos.
Tako je bilo vedno, v vsej človeški zgodovini. Se vam zdi, da gre na bolje ali na slabše?
Stvari se dogajajo ciklično, enkrat je bolje, drugič slabše, večina pa je vedno prikrajšana in trpeča. Sužnji so bili vedno sužnji, tlačani pa tlačani. Res sem jezna na tlačane, ki so obdelovali njive, potem pa plačevali desetino – ne tri četrtine, kolikor za davke poberejo nam! Njihove žene so morale sem in tja v posteljo s fevdalci in so vsaj doživele dober seks, čeprav se tega morda niso zavedale ... Danes imamo kup trgovin, v katerih se vse blešči, povsod so popusti, kjer lahko kupiš kaj lepšega, kar ima sosed. Smo potrošniška družba, ki ustvarja privid blagostanja, vendar za tem ni nič.

Po navadi krivijo medije, da podpihujejo potrošništvo. Ste se kdaj vprašali, ali ste k temu tudi kaj sami pripomogli z revijami, ki ste jih urejali?
Gotovo. Smo del sveta, ki nas obdaja, zato smo tudi mi objavljali reklame. Vseeno pa smo imeli dolga leta občutek poklicanosti in odgovornosti, da naredimo nekaj pametnega. Če ne drugega, smo človeka razvedrili. Intelektualci so vedno podcenjevali naše delo, čeprav tudi razveseljevati ni preprosto. Ko sem prišla s Teleksa na revijo Jana, sem takoj padla iz kaste intelektualcev v kasto babjih novinarjev. Za seboj imam velik novinarski in uredniški opus, vendar name novinarski kolegi pogosto gledajo zviška, čeprav vem trikrat več od njih! Temu se smejim in si mislim svoje. Zakaj bi bilo čtivo nekoga, ki ni ravno študentski upornik, kaj manj vredno? Vsaj tako pomembno je. Prepričana sem, da bodo časopisi ostali, vendar bodo postal luksuz. Časopisom in revijam očitajo, da poneumljamo ljudi. Kaj potem šele rečemo za družbene medije?

Torej napovedujte, da bo nekoč statusni simbol, če boš imel v roki časopis, kot je danes to na primer najnovejši iPhone?
Statusni simbol bo za nekoga, ki ga to zanima. Nekateri ljudje bodo spoznali, da nas stiskajo v ozko lupino, iz katere ne vidimo nič. Morda bo imela bralna elita svoje klube, kjer si boš naročil kavo in v miru bral. Človeškega duha ne more nič utesniti, kar se je pokazalo skozi zgodovino. V srednjem veku sta bila nosilca izobrazbe plemstvo in duhovščina. Vračamo se k temu, da bodo ljudje spet neizobraženi, kot so bili tlačani in ljudje v času proletariata. Vedno je bila večina človeštva nepismena, zdaj pa se je človeštvo očitno utrudilo pismenosti in bi radi spet postali nevedni.

Zelo veliko potujete. Se trudite spoznati kulturo in način življenja v drugih državah?
Seveda me zanimata tudi drugačen način življenja in druga kultura, obenem pa si želim videti lepe palme. Zanima me stara arhitektura, pa tudi nekatere moderne gradnje. Nekaj časa je bila arhitektura zelo dolgočasna, zdaj pa se je začelo obdobje, ko so začeli delati zanimive stvari. Všeč mi je tudi druženje z ljudmi, zato se prehranjujem tam, kjer jedo domačini. Razen v muslimanskih državah, saj želim ob kosilu popiti pivo ali kozarec vina, ne glede na njihov pogled na alkohol. Sicer pa v lokalnih restavracijah opazujem ljudi, hrana je domača, boljša, cene pa so dostopnejše.

Vam je všeč, da potujete sami?

Prvič sem šla na potovanje sama pri 47 letih v Maroko. Sovražila sem, da sem se morala na potovanjih vedno vesti tako, kot so od mene pričakovali drugi. Vodniki so nam želeli kaj zanimivega povedati, po štirih minutah pa je vsa skupina govorila, samo štirje smo še poslušali vodnika. To se mi je zdelo grozno in me je utesnjevalo. Če si potoval z družbo iz domovine, se je dogajalo, da nikoli nisi zares izstopil iz domovine. Samo sam se res potopiš v tuj svet. Nikoli mi ni bilo težko, da sem potovala sama.

Žal ste se morali zaradi let nehati potapljati, čeprav ste začeli kar pozno, kajne?
Ja, pri 59 letih, potem pa sem zblaznela in se samo še potapljala. To je drugo vesolje in o tem nima smisla razlagati nekomu, ki tega ne pozna. To verjetno doživljajo astronavti, vendar v drugem kontekstu. Po smrti me bodo raztresli v ocean, saj nočem, da hodijo ljudje gledat moj grob, ali je oplet ali ne.

Potapljanje je še en dokaz, da ste v življenju resnično preizkusili marsikaj.
Vse je treba poskusiti! Največja napaka je, da si ljudje ne upajo poskusiti, vendar je to stvar značaja. Moja mama si ni upala niti v drugo državo, zato smo hodili na Dolenjsko. Oče pa je bil bolj podoben meni. Ko smo se peljali z vlakom, je vedno sedel pri oknu in me je spraševal, kam pelje ta in ta cesta. Do danes sem šla po kar nekaj cestah ... Namesto očeta ...

Kaj vam danes prinaša največ veselja?
V veliko veselje bi mi bilo, če se Slovenci vsaj en teden ne bi prepirali. Želim si spokojno in normalno življenje. Kar se dogaja okoli nas, je res grozno. Mislim, da je Janez Janša glavni krivec za to, da smo tako sprti med sabo, česar mu ne glede na njegove cilje ne morem odpustiti. Ustvarja negativno energijo, čeprav razumem, da je nekaterim ljudem všeč, saj je markanten, mogočen in avtoritativen tip. Veliko ljudi potrebuje močno roko. Tudi Rusi so Slovani, ki potrebujejo trdo roko, kot jo potrebujemo mi, toda ta roka bi morala usmerjati državo, ne pa, da država deluje na podlagi strahotnih konfliktov. Prav ti konflikti vodijo v vojne.

Kako to, da še vedno tako intenzivno spremljate politiko?

Mene politika noro zanima. Tudi ameriške volitve spremljam v živo. Ponoči grem na stranišče, kot vse gospe mojih let, potem pa se usedem pred televizijo in gledam do sedmih zjutraj.

Po eni strani ste torej bolj samotarski, vendar vas zanima družba.
Če bi še enkrat študirala, bi se odločila za študij antropologije kulture. Vesna Vuk Godina me navdušuje, saj je zabavna in ima vedno prav. Najbolj me zanima, kam gre ta svet, po sebi pa prav nič ne brkljam, ker sama sebe ne zanimam.

Torej se ne ravnate po modi, saj danes na eni strani prevladujejo družbena omrežja, kjer ljudje štejejo všečke, po drugi strani pa je velik porast duhovnih knjig, v katerih se ljudje ukvarjajo sami s sabo.
To je izravnavanje primanjkljajev – če imaš na enem koncu vsega preveč, na drugem čutiš potrebo po dodajanju. To je normalno. Zunanji svet me je vedno bolj očaral kot moje drobovje ali moja duša.

Kako pa to, da ste potem študirali psihologijo, saj vendar pravijo, da se na ta študij odpravijo tisti, ki bi radi rešili svojo osebnost?
Bila sem zelo nepsihološki tip in nisem imela veliko znanja. Na ta študij sem se vpisala izključno zato, ker nisem vedela, kaj naj sploh študiram. Psihologija mi je bila tuja in tudi naučila se nisem veliko. Bila sem razočarana, čeprav moram priznati, da se je psihologija do zdaj zelo razvila in je ne gre podcenjevati.

Kako to, da se zdaj, ko ste v pokoju, niste preselili kam ven iz mesta?
Preveč me zanima svet okoli mene. O selitvi iz Slovenije bi verjetno že zdavnaj razmišljala, če bi bila današnja generacija, ko pa sem odraščala, so na počitniško delo v tujino hodili le fantje. Takrat dekleta še niso hodila za varuške v Anglijo. Prej tudi nisem imela razlogov, da bi razmišljala o selitvi.

Kakšno je življenje pri osemdesetih?

Odlično. Pogoj je sicer, da si zdrav, in jaz imam le malo povišana sladkor in pritisk. Ni mi hudega, le sem in tja pozabim, kje so ključi.

Ali je bilo kakšno obdobje v vašem življenju, ko vam je bilo boljše kot danes?
Ne. Vsako obdobje je bilo po svoje dobro, le odhod v pokoj je bil stresen zaradi šoka. Bila sem zelo utrujena, zato sem si želela le mir, vendar nisem mogla kar tako preklopiti. Glava mora prestaviti na drug način življenja. Imam sicer zelo hvaležen značaj, da se nikoli ne predam, in taka sem tudi do sebe. Takoj poskrbim, da se uravnotežim. Nisem presrečna, sem pa zelo spokojna in imam občutek, da dobro živim. Še vedno se rada zjutraj zbudim, zvečer pa od mene ni nič, ker se mi nikamor ne da. Pogrešam več teatra in kulture, vendar se da to nadomestiti tudi s televizijo. Še vedno ves dan berem, tudi Zarjo, Zvezde ... To je postalo moj način življenja in brez tega ne znam. Raje ne jem kosila, kot da ne vem, kaj se po svetu dogaja.