Pod svoja umetniška dela se podpisuje s psevdonimom rokgre, ki je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz otroštva. Rok Vilčnik je pesnik in dramatik, ki je ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov. V gledališču pa ni dejaven le kot ustvarjalec gledaliških iger, ampak tudi kot režiser, scenograf in kostumograf. Širši javnosti je poznan kot izvrsten tekstopisec in idejni vodja glasbenega gibanja Nova popevka, pod okrilje katerega spadajo bendi, kot so Patetico, Papir in Pliš. Besedila pa piše tudi za Severo Gjurin, Bilbi, Neisho. Med mnogimi nagradami je dobil kar tri Grumove nagrade za dramska besedila. Trenutno v ljubljanski Drami zelo uspešno igrajo njegovega Tarzana, pred kratkim pa je pri založbi Litera izšel njegov novi roman Človek s pogledom. Z nekdanjim sošolcem iz Dramskega studia v Mariboru sem se pogovarjala o ustvarjanju in življenju.

Si že kot otrok kazal nagnjenje k zgodbam, pisanju?

Nikoli si nisem mislil, da bom pisal. Kot otrok sem imel rad šport – najbolj nogomet, najraje pa sem se likovno izražal. No, v drugem razredu osnovne šole sem pisal pesmi, za spise v šoli sem vedno dobival dobre ocene, če je to kaj povezano? Moje zanimanje je pritegnilo veliko različnih stvari. V bistvu me je zelo zanimalo delovanje sveta. Njegovo funkcioniranje, njegov mehanizem, ki sem ga zmeraj rad imitiral. Ta imitacija me je zmeraj znova navdihnila. Še zdaj se vsemu čudim, se mi zdi.

Si te prve pesmi komu pokazal? So šle na kakšen natečaj?

Ne, niso. Risbe se spomnim, da ja. Pesmi sem pokazal le domačim. Jih pa imam še zdaj shranjene. Prvo, ki sem jo napisal na zadnjo stran koledarja, sem si tudi zapomnil in jo takoj povedal mami, ko je prišla iz službe. Zanimivo je, da nobene svoje pesmi, poezije ne znam na pamet. Razen pesmi, ki so uglasbene in se pojejo. Svoje poezije pa ne znam na pamet, razen te res prve pesmi.

Mi jo zaupaš? Prve pesmi, napisane v otroštvu, so ponavadi najlepše ...

Ne vem, ali je to za objavo ... No, prav.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Po morju ladja plove,
eno dekle maha ji.
Kapitan v slovo ji lepo poje,
ti si moja ti.
Mornarji vsi na svojih mestih v slovo ji mahajo,
mornar ji lupčka pošlje, zapoje ji lepo.

V Mariboru sva bila sošolca v Dramskem studiu. Kaj te je spodbudilo k avdiciji in vpisu?

Takrat sem še študiral za profesorja likovne vzgoje na pedagoški akademiji. Študentje višjega letnika so priredili likovni bienale, na katerem sem tudi sam sodeloval. V amfiteatru na fakulteti sem postavil skulpture iz črnega kartona in jih osvetlil. Ta namerni poseg v prostor, ta lom svetlobe in novo življenje interierja so mi bili zelo všeč in začel sem razmišljati, kako bom za naslednji bienale dodal še gib in zvok. Tako me je naenkrat prešinilo – pa to je gledališče. In ravno v tem času sem v mestu naletel na plakat, ki je vabil v Dramski studio. V tistem trenutku sem se odločil, da bom režiser in bom urejal prostor in čas po svoje. Ampak še vedno nisem niti pomislil na kakršnokoli dramatiko.

Te je pritegnila imitacija sveta, v najširšem pomenu besede?

Izumljanje novega prostora, imitacija življenja in sveta na kreativni likovni, besedni, zvokovni način. Upoštevati pač vse znane parametre, ki tvorijo naš čas in prostor, in jih zamešati po svoje. Vedno pravim, da je gledališka igra le recept.

Pisati pa si začel šele po težki poškodbi leve roke. Spomnim se, da si nam povedal, da te je neke noči nosila luna in si z roko udaril skozi zaprto okno in se porezal.

To so bila stara okna, tista z dvojnim krhkim steklom. Ko sem roko v afektu potegnil proti sebi, sem zarezal v steklo, ki je še ostalo vpeto v okenski okvir, in so šli vsi živci. Poškodba me je prisilila, da sem postal desničar. Takrat sem nehal slikati in sem enostavno, kot nekaj najbolj naravnega, začel pisati, in do danes nisem nehal. Tudi zato, da bi se čim prej naučil pisati z desno roko. V prvem letu, se spomnim, sem napisal pet dramskih del. (smeh)

Kako si se pa usmerjal? Si šel na ure dramaturgije? Si se držal dramske zgradbe, ki smo se je učili v šoli?

Nič od tega. Pisal sem po občutku, kakor sem vedel in znal. Tudi gledaliških predstav nisem videl prav veliko v svojem življenju. Zelo me je strah dolgčasa.

V bistvu je to dobro, saj se nisi obremenjeval s formo in rdečo nitjo. Kaj se ti zgodi, preden začneš pisati? Ali zgodbo vidiš, slišiš?

Vedno imam osnovno idejo – imenujem jo globalna – in vedno znova me preseneti, kako se razmahne v tisoče nians. Ustvarjanje nove drame je kot cepitev atomov pri verižni reakciji. Eksplozija! Pomembna je tista osnovna ideja, ker je temelj, ki da neko epskost celotni zadevi. V ozadju so itak zmeraj ene in iste stvari, isti stari prežvečeni vzorci. O smislu, o življenju, o družbi. Važno je, kako vse skupaj zapakirati, da je ljudem zanimivo. Tudi občinstvo je naveličano, sito od vsega in se boji dolgčasa.

Kako pa je v tvoje življenje prišla televizija?

Na neki način je kriv Patetico. Po nekem snemanju reklame ali česa že je prišel v KUD France Prešeren režiser Vinci Vogue Anžlovar z ekipo na pivo ravno v trenutku, ko je bil njihov koncert. Prišli so pogledat in bilo jim je zelo všeč, kar so videli, predvsem slišali. Takrat sva se z Vincijem spoznala in povabil me je k sodelovanju pri ustvarjanju Naše male klinike. Seveda so me najprej preizkusili. Nato sem spoznal celotno ekipo, se kasneje spoprijateljil še z Đurom (Branko Đurić, op. p. ) in začel pridno pisati.

Kako pa nastajajo scenariji za nadaljevanke? Kdo določi rdečo nit, kako so v ekipi piscev porazdeljene naloge?

Pred Eno žlahtno štorijo sem sodeloval pri projektih Naša mala klinika, Lepo je biti sosed, Trdoglavci in tako naprej. Tu so avtorji serije ustvarili vsebinsko platformo, ustvarili like, določili odnose med njimi itd., mi scenaristi pa smo pisali svoje dele vsak zase.

Sedaj pri Štoriji pa je malo drugače, delo je bolj razdrobljeno, kar je bolje, saj gre za velik projekt, ki ima po šestdeset delov na sezono. Imamo scenaristični tim, ki obsega okoli dvanajst ljudi, in vsak deluje na svojem področju. Osnovna ideja je seveda še vedno stvar razvijalcev serije, a za njimi pride še tim, ki skrbi za zgodbo, potem so na vrsti ti, ki pišejo scenoslede, za njimi pa še dialogisti kot jaz. Potem je tu še nekdo, ki skrbi za koherentnost vse te ekipe itd. Šele nato gre scenarij v produkcijo, kjer pa je ekipa še mnogo večja. Gre za prvi in največji tovrstni projekt v Sloveniji, ki izhaja čisto iz domačega znanja. Seveda po preverjenem zgledu iz tujine. A zgodba in šarm Ene žlahtne štorije sta slovenska.

Kako potem delate? Po urniku ali imate samo roke za oddajo napisanega?

Seveda imamo roke za oddajo. Zato imam jaz svoj urnik. Dobivamo pa se tudi na skupnih sestankih, kjer se usklajujemo, dogovarjamo, dajemo ideje za prihodne dele itd. Vsi vpleteni smo hkrati veliki individualisti, vsak med nami ima v svojem življenju svojo umetniško pot in zraven dela še za Štorijo. Lepa izkušnja, ker je naš skupni cilj le dober končni izdelek. Ko bi naša politika tako delovala, bi bil zelo vesel.

Kaj pa kakšna anekdota iz ustvarjanja TV-nadaljevank?

Pri Štoriji je nit zgodbe že napletena, ti pišeš samo dialoge, čeprav se tudi tukaj lahko včasih prav fino izživiš kot avtor. Jaz še posebej pri liku Štajerca Smiljana, se mi zdi. (smeh) Pa tudi pri romantičnih trenutkih. Pri Kliniki recimo pa si je bilo treba izmisliti tri zgodbe, ki so se med seboj prepletle, zapletle in odpletle, pa še smešne so morale biti. To je včasih lahko tudi naporno. Zato moraš biti tudi zasebno ves veš čas na preži, da ti kaka dobra fora ne pobegne. Ker sam izbiraš ideje za zaplete, ki se bodo v tvojem delu zgodili. In moram priznati, da sem jih veliko vzel iz resničnega življenja.

Mi lahko poveš kakšen primer iz svojega življenja, ki je postal del scenarija?

V Mali kliniki je bila recimo ta zgodba. Sem zelo za krvodajalske akcije, ni mi problem dati kri, samo tja nikoli ne pridem. Ali nimam časa ali pa sem len. In tako sem pomislil, da bi, če bi nekdo prišel k meni domov, takoj dal kri. Tisto kranjsko si lahko tudi sam doma skuham. (smeh) No, in tako sem razmišljal, da bi bilo super, če bi bilo vse narejeno tako, da si kri vzameš sam in jo pridejo samo iskat na dom. No, in tako je lik Cveto v Naši mali kliniki dobil idejo, si izmislil način oziroma aparat, kako bo samemu sebi vzel kri, in celo dobil nagrado revije Življenje in tehnika za svoj izum.