Predvajali si jo bomo lahko šele septembra, še prej pa jo čakajo dogovori z založbami in najbrž tudi poroka. S švedskim glasbenikom Jonahom Nilssonom, s katerim sta srečna že štiri leta, se včasih spogledujeta tudi z življenjem na sončni strani Alp, a ju njuni poslušalci čakajo po vsem svetu. Za Majo smo že od nekdaj prepričani, da se ji bo zgodilo nekaj velikega – lahko bi se ji že, vendar ni želela prodati svoje duše.

Datum poroke še ni točno določen, a zgodilo se bo letos, in to v Sloveniji. Je to vaša želja?

Tudi Jonahu je tukaj zelo všeč, in čeprav je bil že povsod po svetu, se mu zdi Slovenija najlepša dežela na svetu. Pravi, da je pri nas, kot bi se znašel v filmu Gospodar prstanov, in ko se voziva proti Ljubljani ali na Primorsko, vedno z velikimi očmi gleda naokoli vse to hribovje in po njem posejane hiške – in pravi, da bi z lahkoto živel tukaj. Gotovo bova imela tu vsaj počitniško hišo na stara leta.

Tako sva sklenila, da se bova poročila tukaj, saj si želiva pravljično okolje. In želiva si poroko na prostem, jaz se cerkveno ne morem poročiti, saj sem brez zakramentov, medtem ko jih Jonah ima, njegova družina je zelo povezana s protestantsko cerkvijo. Oba njegova starša sta namreč zborovodji cerkvenih zborov in po tihem morda še vedno pričakujeta, da se bova poročila v cerkvi. Poročila se bova v ožjem krogu družine in prijateljev. Ta dan obema zelo veliko pomeni, saj ga dojemava kot praznovanje najine ljubezni. In bo romantika …

Pred kratkim ste s svojim diplomskim koncertom stockholmski Hard Rock Cafe obrnili na glavo. Ste na glavo obrnili tudi življenje svojemu bodočemu možu?

Drug drugemu sva ga. Ko sem ga spoznala, se mu je dogajal ogromen premik v življenju, njegova kariera se je ravno dobro začela, niti se ni dobro zavedal, kaj natančno se mu dogaja. Ob mojem prvem obisku pri njem v Stockholmu se spomnim njegove nervoze in nenehne napetosti. Razumljivo, saj so v tistem obdobju od njega vsi veliko pričakovali, ogromno se je dogajalo. Ugotovila sem tudi, da ni vedel, kako se sprostiti in za določen trenutek izključiti glasbeni svet. Je glasbeni genij, tudi malce asocialen, čisti umetnik. Ampak ko sem ga prvič videla, mi je bil zelo všeč, takoj sva se »poklopila« – takoj, po desetih minutah, joj, kar pokalo je!

Torej se to ne dogaja samo v knjigah?

Kaj takega se mi je zgodilo prvič – ljubezen na prvi pogled. Pozneje mi je povedal, da je on čutil enako. Sicer si takrat tega nisva povedala, mi je pa pozneje povedal, da je imel prvič v življenju občutek, da se lahko izključi iz glasbenega sveta – ko je z mano. Sicer se mu glasba vrti v mislih, ne da bi sedel za klavirjem.

Ko sva začenjala razmerje, sem prav takrat šla v Rotterdam na Nizozemskem študirat na oddelek za popularno glasbo, kjer sem zdaj tudi diplomirala. Me je pa nenehno vleklo na Švedsko, kjer se mi je tudi glasbena scena zdela fantastična. Med nekim obiskom Jonaha pri meni v Rotterdamu sva čisto po naključju gledala film o zvezi na daljavo. Ob tem se je v nama obrnilo neko stikalo in kar naenkrat sem izbruhnila: jaz tako ne morem več, jaz pridem gor! In njemu se je to zdelo logično: ja, to moraš narediti! Sicer sem ob tem videla celo kopico težav v zvezi s šolanjem, a je šlo, na fakulteti so bili zelo razumevajoči. Bila sem prvi študent, ki je preizkusil njihov študijski program na daljavo. Na Švedskem je čisto drugačen glasbeni svet in zdelo se mi je, da sem kar zadihala, da sem dejansko prišla domov. To je bilo najbolj čudno – kot da se mi je tam duša dejansko sestavila.

Kaj je bilo na začetku najtežje?

Sama sem bila, nikogar nisem poznala, Jonah je odšel na turnejo in nisem imela občutka, da se lahko na koga naslonim. Pristala sem v povsem neznanem okolju in spomnim se, da sem šla na sprehod k vodi, solze so mi tekle po licu in sem si mislila: Maja, joj, ti budalo! Vedno moraš z glavo skozi zid. A sem si nato rekla: to si si zakuhala, zdaj pa akcija, načrtuj korak za korakom. Bilo je težko, saj sem precej socialen tip in pogrešala sem družabno življenje, pa še ta udarec je bil, da je Švedska pol leta v temi. Če se ne počutiš dobro, tista tema in mraz res nista najboljša kombinacija. Potem sem bila na srečo sprejeta na švedsko kraljevo akademijo za džez, vendar sem bila edina sprejeta tujka, vsa predavanja in literatura pa so v švedščini.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zdravila niso v ordinaciji, ampak v hladilniku!

Je vzrok za diabetes in druge bolezni – vnetje?

Jonah vam je lahko odprl marsikatera vrata, saj je zelo uspešen in prepoznaven glasbenik?

Jonah je zelo poseben tip človeka in kot glasbenik živi malce v svojem svetu, tako da sem si morala poti največ utirati kar sama. Seveda mi je bilo morda malce lažje, saj sem ga večkrat spremljala na njegovih koncertih, na katerih sem spoznavala ljudi iz glasbenega sveta, in so se nato stvari spontano odvijale. Na fakulteti sem si pridobila svoj krog poznanstev, ustvarila svoja prijateljstva, socialna mreža se je začela plesti, spoznavati sem začela producente. Jonah je bil po drugi strani popolnoma zaseden z Dirty Loops (svetovno znana jazz-funk skupina, op. a.), poleg tega se najina glasbena stila razlikujeta in mi on niti ne more toliko pomagat, ker se ne giblje v takih krogih. Seveda pa tudi sodelujeva, vendar sva ugotovila, da še najbolje pri ustvarjanju filmske glasbe.

Ali sta kaj filmske glasbe že lahko prodala?

Za moj album sva naredila nekaj takega, Jonah pa trenutno dejansko piše glasbo za svoj prvi film, vendar moram o tem še strogo molčati. Menim, da je to njegova prihodnost, da je v tem najboljši in da v tem najbolj uživa. Sicer je njegova skupina Dirty Loops imela sanjsko turnejo, ljudje pridejo na njen koncert zato, ker jih hočejo slišat, reakcije so osupljive – po drugi strani pa ima še vedno lahko normalno življenje, saj ni preveč na udaru, ni se mu treba vsak dan ukvarjati z videzom – tako zdravo se mi zdi vse skupaj. Res je glasba tista, ki vodi vse.

Pri ustvarjanju nove plošče vam je pomagal Gustav Orphee Noah. Kje sta se našla?

Zanj sem slišala že prvič, ko sem prišla na Švedsko. Ko sem slišala njegovo glasbo, sem osupnila. Je genij in niti pomisliti si nisem upala, da bi sodeloval z mano. Potem pa sem lani prišla v studio snemat skladbo za korejsko žensko skupino Girls' Generation (prodala je več kot štiri milijone albumov, njen spot pa ima na portalu Youtube več kot 65 milijonov ogledov, op. a.) in je tam sedel on. Zdel se mi je nekam znan, vendar sem zagotovo vedela, kdo je, šele ko sem ga slišala peti. Poprej sem o njem slišala, da je samotar, ki nikoli ne snema vokalov pred drugimi, perfekcionist, težak za sodelovanje. Ko sem ga pozneje spoznala, sem ugotovila, da je popolno nasprotje: prijazen, umirjen, iz Francije je prišel na Švedsko, črnsko glasbo ima v genih … Sodelovanje med nama je takoj steklo, ujela sva se in od januarja sva preživljala v studiu cele dneve in noči. Rezultat sva zdaj predstavila na koncertu v Hard Rock Cafeju v Stockholmu.

Kako se je občinstvo odzvalo na vaše skladbe s prihajajočega albuma?

Odziv je bil topel in bila sem res zelo hvaležna. Najbolj me je skrbelo to, kako me bodo sprejeli kot tujo pevko, saj je odličnih švedskih pevcev malo morje in logično je, da daš prednost domačinom. Po enournem nastopu pa so nekateri glasbeniki prišli k meni in mi dejali: ti si moj navdih, tako sem hvaležen, da lahko igram s tabo. In bila sem povsem osupla: ali me hecate, hvala vam! Zelo čustveno je bilo in izjemno lep občutek.

Je že padla kakšna ponudba? Kaj vas čaka, kakšen je vaš veliki načrt?

Pojma nimam, kaj me čaka. V avgustu me čaka nekaj sestankov z založbami, oktobra grem v Korejo. Ne vem, kaj se bo iz teh pogovorov izcimilo, vsi bomo položili karte na mizo, pa bomo videli. Mi pa je na začetku tega leta veliko ime svetovne glasbene industrije že reklo, da bi radi, da delam pod njihovim okriljem. Pri tem pa ne bi imela nobene svobode pri odločanju. Jaz ti bom določal, katere pesmi boš pela, je dejal. Tako dejansko to deluje! Si kot lutka, ki jo premikajo po želji. Bilo je, kot bi mi v grlo potisnil cmok. Uuu, to pa ne bo šlo, sem si mislila. Nekateri bi naredili za uspeh vse, a se mi zdi, da če pesmi dejansko ne poješ rad, se ti bo nezadovoljstvo samo nabiralo in na koncu boš pristal na dnu. Na koncu sem se gospodu zahvalila za priložnost.

Niste rojeni za lutko, kajne?

On je pač navajen, da pridejo 18-letnice k njemu kimajoč, češ, naredile bomo vse – tudi Britney Spears je tako začela. Vse so. Tja so jih postavili, vse so jim dali – in poglejte, kje so zdaj?! Mislim, da je treba muziko delati tako, da se imaš zraven fajn, glasba mora biti izraz, ne pa samo orodje, da lahko stojiš na velikih odrih.

Res je, da bi imeli več denarja …

Ja. Duša bi pa izpuhtela!

So veliki svetovni odri sploh še vaš cilj?

Ko sem bila mlajša, je bil to moj cilj in bi bila dala vse za to. Zdaj sem malce odrasla, doživela nekaj stvari, vrednote se malce spremenijo, zato je bolj pomembno to, da od glasbe živim, da to rada delam in sem pri svojem delu svobodna.

Kako je Jonah sprejel štajerski smisel za humor – mu je blizu?

To je kot dan in noč! Vse to je tako smešno in kulturne razlike je zelo zanimivo opazovati. Pred kratkim so se moji starši prvič srečali Jonahovimi starši in mislila sem, da me bo konec od smeha, ko sem opazovala vse tisto kriljenje z rokami. Na Štajerskem so videti družinska srečanja in praznovanja eno samo veliko razkošje, na Švedskem se povabi na kavico, razreže se torta in druženje se po treh urah konča. Ne zdijo se mi tako povezani kot mi, so bolj individualisti. Najbolj nenavadno pa se mi zdi, da se za velike praznike, kot sta božič in velika noč, sicer zberejo in sedijo za isto mizo, vendar prinesejo vsak svojo hrano in vsak svojo hrano tudi jedo. Vsak svoj kotlet, vsak svoj krompir, vsak svojo hrenovko, sladico. Nisem vedela, kaj naj storim, če me kdo vpraša, ali lahko poskusi mojo ribo. Ali moram reči ne?

Kaj pa Jonah poreče na slovenske običaje pri mizi?

Prvi njegov komentar, ko je moja mama pripravila kosilo, je bil: ali pride še kdo? Bilo ga je tudi strah zavrniti hrano, ker je dobil občutek, da mu bodo zamerili. Pa sem mu rekla: točno tako – zato jej! Jonah tudi ne pije alkohola, mi smo pa doma v Svečini, v vinogradniškem srcu, in lahko si predstavljate osupel izraz mojega očeta. Obrnil se je k meni, češ, kaj si zdaj pripeljala domov! (smeh) In Slovenci smo tako zelo izrazni!

Štajerci morda še malo bolj …

Švedi so pa zelo vljudni, vedno prijazni, zelo občutljivi. Tako je lahko Šved, ki pride v Maribor, užaljen vsako deseto sekundo, ker ne razume tega našega sarkazma, cinizma ali pa robatih šal, ko se pošalimo na račun koga. Na Švedskem se lahko šališ na svoj račun, na račun koga drugega pa ne – to ni vljudno.

Ali vidva v odnosu tudi čutita kulturne razlike?

Midva imava še zdaj včasih težavo, saj se zgodi, da se sploh ne moreva sporazumeti – pa se v miru pogovarjava. A kot da sva z različnih planetov! Prav neverjetno je, saj ne veva, zakaj se to zgodi – kot da nekatere stvari dojemam popolnoma drugače kakor on. Kot bi se jaz pogovarjala o kozarcu, on pa o stolu. Potem pa se v smehu sprašujeva, kako je to mogoče.

Kako to presežeta?

Zelo težko, dolgo traja. In včasih se šele leto zatem prižge lučka. Še vedno se učiva drug od drugega. Včasih porabiva ogromno energije in morava imeti ogromno vere v tako zvezo.

Ali spremljate tudi družbenopolitično dogajanje na Švedskem?

Kolikor toliko da. To niso najboljši časi za tujce na Švedskem, torej tudi zame ne, ta država je v primerjavi z drugimi evropskimi državami sprejela največ beguncev na število prebivalcev. Švedski desni stranki, ki nasprotuje tujcem, je podpora zelo zrasla in to sem občutila že sama, saj sem težje pridobila osebno številko (emšo) in v prihodnje bo še težje. Čeprav je bila ta država vedno zelo odprta do tujcev, je opaziti naraščanje nestrpnosti. Ko sem pred tremi leti prišla na Švedsko, ni bilo na ulicah videti nobenega Romuna, zdaj jih je ogromno. Prosjačijo, so brez služb, nimajo kje živeti in dejansko nastajajo težave. Zdi se mi, da Švede vse to plaši.

Prej ste mi dejali, da o stopnji nezaposlenosti ne veste dovolj, je pa glasba velik posel na Švedskem, saj je po izvažanju glasbe tretja sila na svetu. Tudi vi ste že del tega posla.

Dvakrat na leto potujemo v Južno Korejo, v Seul, kjer se srečamo s tamkajšnjimi izvajalci in v njihovi založbi dobimo navodila, za koga ustvarjamo, kakšno skladbo iščejo. Na kraju samem torej dobiš vse informacije, delaš neposredno z izvajalci tvoje glasbe – pridejo v studio, kjer jim predvajamo naše izdelke, na njihovo željo pa jih nato prilagajamo. Delamo kot obsedeni – 19 ur na dan pišemo in snemamo. In ta proces traja dva tedna! Nekateri ljudje ne spijo po tri dni! Kako je to mogoče, jih sprašujem. Kako lahko sploh še mislite? Dejansko se spremeniš v stroj, ki poje na željo. Poleg tega, da sem avtorica skladbe, sem tam še demo pevka, ki odpojem vse glasove – ves zbor moram posneti. Bodoči izvajalci nato vse skopirajo, še vdihljaje! Res se spremeniš v stroj. Tako deluje njihova glasbena industrija.

Imate sploh kakšen prost dan?

Ne. Njihova vrednota je: čim več delaš, tem večja čast je. Nikoli ne bodo rekli, da so utrujeni, in doživela sem že, da je direktor založbe na sestanku zaspal. Pri večerji mu je glava padla v krožnik! Sem si mislila: pa ljubi bog, ljudje … to je res že preveč!
Plačilo za delo je odvisno od tega, kako pogosto se bo skladba vrtela in kdo jo bo izvajal. Vse naše delo je pravzaprav naložba.

Koliko vaših komadov se vrti tam?

Približno deset, medtem ko jih ima moj sodelavec že 160. Pol Švedov piše samo za azijski trg. Jaz sploh nisem vedela, da kaj takega obstaja. Azijska glasbena industrija je res neverjetna: že od malega jih trenirajo, da bodo zvezde – operirajo jim čeljusti, da so vsi videti enako. Pri njih je na vsakih deset metrov kakšna lepotna klinika in ljudje kar v prevezah hodijo naokoli. Najbolj pogosti lepotni posegi so dvig vek, popravila čeljusti in nosu, medtem ko velike prsi tam niso ideal. Obline niso seksi, temveč drobna postava, zato si vbrizgavajo neke hormone, ki zavirajo apetit. Moški so videti zelo poženščeni, spolirani, ličila so skoraj obvezna. Kot da si na drugem planetu.