V dneh, ko v naših kinodvoranah še enkrat podoživljamo prezgodnje ugašanje neponovljive Janis Joplin in se počasi pripravljamo na jesensko-zimsko proslavljanje štiridesete obletnice panka, naj še enkrat obudimo spomin na vse tiste slovenske rokerje, ki so nas polnili z neulovljivo rokovsko energijo in se prezgodaj povzpeli na najvišji oder nekega drugega sveta.

Ko gremo skozi seznam vseh tragično umrlih slovenskih rokerjev, med katerimi kajpada prednjačijo solisti, se moramo strinjati z Juretom Longyko, ki v svojem predgovoru knjige Legende rokenrola zapiše, da je roker nevaren poklic. Še posebej, kadar gre za posameznike, ki se bili predvsem odlični pisci besedil (pogosto tudi pravi pesniki) in frontmani, šele nato, pogojno rečeno, rokerji. Takšnih je bilo največ znotraj pank gibanja, ki je imelo v naših krajih zares močne korenine. A preden se jih dotaknemo, najprej izkažimo čast ostalim. V večno tišino, ki je ne morejo več prekiniti rafali rokovskih strojnic, so odšli velikani, kot so otožni lirik kitare Tomaž Pengov, pevec Hazarda Dominik Trobentar, pevec Frenk Centa, haiku mojster in kantavtor Ivan Volarič - Feo, nepozabni primorski roker Danilo Kocjančič in simbol mariborske glasbene scene Smiljan Kreže, če naj omenimo le nekatere, najbolj zveneče. Vsi našteti so bili izjemni interpreti in talenti ubesedovanja, kar jim je dajalo posebno avro, zaradi katere so se še posebej približali publiki. Rokerji so bili in ostali vez med dušami, ki iščejo drugačne izhode iz bledih preživetij vsakdana, zato imajo nalogo, ki daleč prerašča poklic rokerja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

TEŽA ROKERJEV

Tomaž Pengov (1949–2014) v V nasmehu nekega dneva pravi: »Prijatelji ti odpirajo okna in ne veš, koga si ranil. Tvoja roka nikoli ni prazna. Karkoli si storil v nasmehu nekega dneva, si prinesel, prinesel s seboj.« Pesnik govori o teži, ki jo prenaša roker prerok, torej tisti, ki nima nikdar praznih rok. Zakaj Pengov je najboljši primer bogastva, ki ga za seboj puščajo rokerji njegovega kova. Na tem mestu si bom drznil zapisati še nekaj njegovih verzov, ki so po mojem skromnem mnenju najboljše, kar je na papir kdajkoli spravil kateri od slovenskih glasbenikov: »Porasle so steze, klečijo kozolci. Neveste so sive, utrujeni krovci. Domovi molčijo v zrnu žitnega klasa, legende zvenijo na posteljah časa.« Predvsem končni stavek nas zaziba v brezčasno občutje minevanja, v katerem lahko obstanejo le najmočnejše besedne zveze, refreni in vzkliki, ki so prišli iz ust najbolj žlahtnih trubadurjev.

MELANHOLIJA

Melanholija je tista meglena sled, ki se je prenašala iz generacije v generacijo slovenskih rokerjev, zato ne čudi, da se je v njene strune ujel tudi nikdar izjokani pevec pank skupine Niet, Primož Habič (umrl leta 1991), za katerim je ostalo nekaj skladb, globoko zavrtanih v skupinsko rokovsko podzavest. Njegov krik je bil kratek in prodoren, tako kot še nekateri izjemni pisci besedil iz tistega obdobja, pa je tudi on zapustil nekaj epskih vrstic, ki so z leti le še pridobile sporočilnost. Tako nam je v skladbi Ritem človeštva razjasnil nekaj o revolucionarnih ciklih: »In vsako trpljenje se sprevrže v upor in vsak upor tiho preraste v revolucijo. In revolucija prinaša novo oblast.«

Pred Habičem, na prvih barikadah alternativne scene, je omahnil prav tako prvi pevec skupine Laibach Tomaž Hostnik (1961–1982), ki se mu ni uspelo skriti v uniformi svojih umetniških bratov železne discipline. V tistem času je Milan Košir, eden najbolj nadarjenih pesnikov pank scene, napisal preroške verze »upanje še mam, pa se poserjem nanj«, ki jih je zapel Mario Šelih, izjemni pevec skupine Lublanski psi. Ravno takrat, prav tako v šišenskih stolpnicah, je svojo prihodnost že napovedoval Brane Bitenc (1962–2014) v pesmi Možgani na asfaltu, ki se je zaletaval v stene in si predstavljal, kaj bi bilo, če bi se pognal skozi okno. Bil je glas otrok, ki so ostali na ulici, otrok, prepuščenih samim sebi, obsojenih na drugačnost, ki se je ne bodo mogli otresti do zadnjega diha. In res je bil pevec ljubljanske skupine Otroci socializma na samem koncu svoje življenjske poti soočen s stigmo, ki jo je tako iskreno in boleče opisal v naslednjih verzih: »Ljudje bi hodili mimo in se naslajali. Kreten, bi rekli in se naslajali.«

ROKERSKO PREKLETSTVO

Brane ni želel biti roker, tudi pesnik ne, zato je publiki obračal hrbet, tako kot je to počela Janis Joplin. Zaradi vsega tega je pri nas, posebej v kontekstu osemdesetih, težko govoriti o poklicu. Gotovo pa bi lahko ugotovili, da je bil rokenrol tisti, ki je močno prispeval k preranemu odhodu Bitenca in Habiča, pa še nekaterih drugih, ki so viseli z roba življenjske eksistence in bili enako neprizanesljivi do vseh. Najprej so zanetili spremembe v družbi, nato pa so sami postali žrtve te iste družbe. Držalo se jih je prekletstvo, ki ni obšlo še nekaterih junakov ljubljanskega asfalta, kot je bil Matjaž Šemrov Šemsa (umrl leta 2001), pevec šišenske skupine U'redu, vsem znan predvsem po izjemni izvedbi priredbe Na vrhu nebotičnika. Šemsa je žal izpolnil tisto, kar je nekaj stolpnic prej napovedal Bitenc, v Možganih na asfaltu. Ljudje so hodili mimo in se naslajali … Rokersko prekletstvo je nekaj let prej odneslo črnega princa Kristjana Cavazzo (1961–1991), izjemnega kitarista revolucionarne skupine Miladojka Youneed, ki se je ponesrečil med snemanjem videospota. Žalost za njim se ni nikdar polegla. Tako kot ne za Tomom Kutinom (1970–2014), pevcem novogoriških pankerjev Scuffy Dogs. Vsi so bili izraziti značaji, ki niso mogli nositi praznih rok, zato so raje prijeli za kitare in mikrofone, zadeti od življenja, nekateri žal tudi od drog, ki so jim pomagale stopiti na neskončni oder, rezerviran za vse nas. Čistokrven roker in predvsem človek odra je bil tudi Bruno Subiotto (1966–2016), pevec Borghesie, The Spoons in Hic et Nunc, ki nas je zapustil tako rekoč včeraj. Včasih težko razumemo, da takšnih ljudi, ki jih še vedno slišimo in čutimo skozi težo rifov, solaž in mogočnih vokalov, preprosto ni več med nami. Ravno njihova posthumna prisotnost pa je tista, ki nas utrjuje v prepričanju, da je rokenrol elektrika, ki ne neha tresti.