Komik, TV-voditelj in igralec Vid je že skoraj inventar oddaje Slovenija ima talent, saj jo je prvič vodil že leta 2010. S Petrom Polesom sta postala eden najbolj uigranih voditeljskih parov, preskočila v Vid in Pero šov, Peter pa je ob Vidovi TV-pavzi postal obraz Dneva najlepših sanj. In tako je letos Vid dobil novega sovoditelja, brata Domna, ki smo ga ob predstavah v MGL že spoznali tudi kot voditelja oddaje Parada na TVS. Da pa se mu je prestop zares izplačal, so k snubitvi navrgli še vlogo v Usodnem vinu.

Vid, ste eden redkih Valičev, ki je padel na sprejemcih za AGRFT. Dvakrat. Kje se je zalomilo? V družini res ni nikogar, ki bi vas lahko pripravil na to?
V: Človek bi res pričakoval, da se bo našel kdo primeren, pa se ni. Najin oče močno verjame, da otrokom ni dobro dajati potuhe z uporabo zvez. Tega v mlajših letih nisem razumel, kasneje pa sem spoznal, da ima prav, saj bi ljudje govorili, da sem se prebil zaradi njega. No, saj ljudje itak govorijo marsikaj, a sam zase vem, da nisem nikamor prišel z nepotizmom.
D: Ja, Vid je edini v družini, ki so mu zveze pomagale, da nekam ni prišel. (smeh) On je velik individualist.

A si sploh kaj delal z očetom in dedijem?
V: Drugič sem.
D: No, pa mu tudi to ni pomagalo. V bistvu lahko rečemo, da Vidu pri igranju ni pomoči ...

Pa ste morali že kdaj uporabiti aduta, na primer, da vas Wikipedija vseeno zazna, medtem ko je oče Iztok zgolj škrbina?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

D: Lepa!
V: A veste, da še ne. A hvala za to opozorilo.

Kdo je prvi predlagal, da v SIT pride Domen, in kakšna je bila vajina reakcija?
V: Domna sem za to vlogo predlagal že pred tremi ali štirimi leti, ko sva s Petrom dobila VIP šov in nisva mogla voditi še talentov, a se takrat zanj niso odločili. In ko so začeli govoriti, da Petra letos ne bo v SIT, sem se spet spomnil nanj. Ko ga je nekdo od vodij projekta predlagal, sem ga takoj podprl. A ko sem Domna poklical, da obstaja možnost, da bo vodil talente z mano, je bil najprej dolgo tiho, potem pa je rekel: 'Aha.' Kako to misliš: 'Aha?' A nisi vesel? Pričakoval sem navdušenje, a ga je to presenetilo, ker je malo zunaj njegovih glavnih ambicij.
D: Ni moja glavna želja, da bi bil TV-voditelj. Primarno me zanima igra, zato sem se moral najprej odločiti, ali sem sploh dovolj dober za to delo in ali bi lahko v oddajo vložil sto odstotkov sebe. Ob tem pa pretirano navdušenje pogosto povozi moje racionalno razmišljanje. Včasih se za kaj zelo hitro navdušim, kasneje pa ugotavljam, da bi moral bolj premisliti in se mogoče odločiti drugače. Ker je to tako velika zadeva in je tudi zelo fajn, sem se malo ustrašil, ker se je slišalo predobro.

Potem vsaj med brati Valič, da ne rečem Uvalič, nepotizem deluje?
D: Pa saj čeprav je Vid edini v družini, ki ni prišel na AGRFT, mu gre najbolje od vseh nas ... (smeh)

Predvidevam, da konzultacije s Petrom niso bile potrebne, Vid pozna format do potankosti, Domen je igralec in ima izkušnje tudi s televizijo.

D: Ko sem Petra klical sedmič, je začel vpiti: 'Bolan si! Nehaj me klicat! To je bolezen!' Ne. Nekaj izkušenj z vodenjem že imam, je pa res, da je bil format in način dela drugačen, ekipa manjša, manj je bilo sestankov in priprav. A toliko odrov imam za seboj, v igralskih, plesnih in voditeljskih čevljih, da mi je delo jasno, osvojiti moram le sistem dela na tem odru.
V: Za šaljenje med sabo nisva potrebovala uvajanja, a nisva še navajena, kako delujeva. Pri Petru približno vem, kam bo šel, ko nekaj reče, vem, koliko časa imam in kako se moram odzvati, zato sem bolj svoboden pri zafrkavanju in rušenju tistega, kar postavi. Pri Domnu pa še nisem vedel, kako samozavestno bo šel v to vlogo, in se mi je zdelo, da moram paziti, kako se odzovem, da ga z rušenjem njegovih nastavkov ne bi vrgel iz ravnotežja. Na srečo sva potrebovala le en dan, da sva se zares ujela.
D: Na ta način res še nisva delala skupaj, od pisanja scenarija do improvizacije.

Domen, po čem vas bodo Slovenci poznali čez tri leta: po vlogi v Usodnem vinu, SIT ali teatru? Mnoge dobre igralce širša javnost spozna šele, ko so na televiziji.
D: Bo kar držalo. V MGL imamo 6000 abonentov in toliko ljudi ter še vsi drugi, ki pridejo na moje predstave, vedo, da sem gledališki igralec. Večina drugih ne ve, kdo sem, ker ne hodijo v naše gledališče, saj morajo tja priti, medtem ko televizija pride sama do njih. Zdaj me bodo hkrati spoznali v seriji Usodno vino in v SIT in bo zanimivo videti, kako me bodo sprejeli, ker je občinstvo podobno. Upam pa si trditi, da me bodo poznali predvsem po vlogah na televiziji. Delo v gledališču se obrestuje šele, ko si starejši, ko dobivaš večje, bolj prepoznavne vloge in nagrade. Se pa dogaja tudi to, da zaradi prepoznavne vloge na televiziji pridejo ljudje igralce gledat v teater.

Kakšen je odnos teatra do filma in televizije?
D: Vodstvo, sploh direktorica Barbara Hieng Samobor in koordinatorka programa Branka Lepšina, me pri takih projektih zelo podpira. Strogi so le pri usklajevanju terminov, saj je MGL ogromen stroj z veliko predstavami, prehajamo iz projekta v projekt, imamo 6000 abonentov in to je treba oddelati brez napak. Direktorica mi je konkretno za ta projekt rekla, da smo še vedno vse izpeljali, pa bomo tudi to. Vedno, ko dobim tako priložnost, me malo stisne, ker vem, da bodo vsi v gledališču veseli zame, a jim hkrati malo zrušim sistem.

Kateremu večkrat rečejo, ali lahko »zrihta« bratovo telefonsko številko?
D: Jaz sem to že kar nekajkrat doživel. Pa ali lahko uredim avtogram in podobno. Zdaj me prosijo tudi, ali lahko 'zrihtam' avtograme od vseh žirantov SIT. Drugače pa ja, že več prijetnih punc me je prosilo za Vidovo telefonsko številko.
V: Jaz pa punce prosim, ali jim lahko dam bratovo telefonsko, ker mi ne verjamejo, da je res hud tip. (smeh)

Kaj vidita kot največji skriti talent drug pri drugem?

V: Ljudje Domna še niso videli zares plesati. To je že pokazal v nekaj predstavah, a ljudje ne vedo, kako dober plesalec je v resnici. Druga stvar pa je delo z lesom. Kako on to brusi, rezlja, barva ...
D: No, ne pretiravajmo. Imam pa voljo.
V: Jaz sem bolj tip Ikea: grem tja, kupim, sestavim, kot včasih lego kocke. On pa vidi dve deski in to je lahko mizica, klavir, polička za začimbe ...
D: Vida še niste slišali zares peti. On ima dober rockovski glas, ki bi ga bilo treba le še malo natrenirati, dosega pa lepe višine.
V: Vsa ta leta, ko delam na televiziji, se trudim ljudi prepričati, da fušam, ti pa takole ...

Najboljša vloga, ki sta jo videla drug pri drugem?
D: Ni se še zgodilo! (smeh) Ne, spomnim se Viktorjev z več voditelji, med njimi je bil kup igralcev, ki so delali napake, Vid pa je vse zvozil odlično, šel vmes še na nastop v Gorico in se vrnil. Takrat se je videlo, da je vajen nastopati pred velikimi avditoriji, tudi večjimi, kot je Gallusova dvorana.
V: Jaz sem se med predstavo Prevare, v kateri Domen nima glavne vloge, spraševal, zakaj mu ne dajo več prostora, ker je res dober in ga niso dovolj izkoristili. Pa tega ne govorim kot brat. Aja, pa nujno si poglejte video za skladbo Balada Katje Koren. Tam res dobro glumi.

Si bolj želi Domen televizije ali Vid teatra? Zadnji Vidov projekt je prva gledališka videoigra Ebola.
V: Mene oder zanima za stand up in igro, a jaz bi imel en mesec vaje, potem bi dva meseca igral in to zaključil. Rad imam minljivost projektov. Vržeš se v nekaj, se temu čisto predaš, oddelaš, se posloviš in greš naprej na nekaj novega. Da bi moral guliti nekaj dve, tri sezone, je prenaporno. Ne pri stand upu, tam ves čas iščem stik s publiko, pri predstavi pa ni toliko tega odzivanja.
D: Rad ima kampanjski način dela. Gre za zvestobo. Kot pri puncah: ne moreš biti osredotočen na več punc hkrati. Naprej greš šele, ko zaključiš s prejšnjo.

Kako pomembno je za vaju biti del avantgarde, orati ledino? Vid je to počel s stand upom, roasti, v teatru ...

V: Ni moja prioriteta biti prvi, pritegne me vsebina. Ničesar nisem delal zato, da bi bil prvi, bolj zato, ker imam v tem primeru bolj proste roke, da naredim stvari po svoje, ker sem pač prvi. Ebola me je pritegnila zaradi formata in zgodbe – da je to prva taka predstava pri nas, je bolj pomembno za promocijo.
D: Jaz sem v gledališču, ki ni žanrsko ozko usmerjeno, sprehajamo se od muzikala do standardov in predstav, ki so na meji eksperimenta. Moje delo doslej ni bilo pionirsko in to me ne moti. Ni treba, da je nekaj novo in da tega še ni bilo, veselje je drugje. V gledališču je bistveno, da poveš zgodbo, kar lahko narediš s starimi sredstvi ali z novo izraznostjo. Pred leti smo delali The 50s show, plesno predstavo s Katarino Venturini in Andrejem Škufco pa še nekaj pari, jaz sem pisal tekst. Super predstava, takrat take pri nas še ni bilo in desetkrat smo razprodali Gallusovo dvorano.

Kaj vama pomeni nastopanje?
V: Trdo delo, hkrati pa zabavo in zadoščenje, ki ga težko opišem z besedami.
D: To je najpopolnejša izpolnitev mojega ustvarjalnega jaza. Res se rad zafrkavam tudi z lesom, naredim kako mizico, rad imam ročna dela, a prava potešitev je igra. Ko se res dobro pripravim in izpopolnjujem vlogo do potankosti. Fino pa je tako takrat, ko mi uspe, kot kadar mi ne, ko vem, da sem zdrsnil in moram to še izboljšati. To je zame eden boljših orgazmov v življenju.

Poudarki se pišejo kar sami ...
V: Ja, jaz sem že zdavnaj nehal v intervjujih delati prispodobe o seksu, ker potem vedno to vzamejo za naslov, ne glede na vsebino.
D: Meni je vseeno, ker izgledam drugače kot sanjski zet, kot me radi zafrkavajo.

Če Vida zafrkavajo zaradi nosu, iz česa se delajo norca pri Domnu?
D: Največkrat kar iz tega, da sem brat Vida Valiča. Zdaj smo naredili preskok in me bodo ljudje spoznali tudi kot sovoditelja Vida Valiča. (smeh)