Klemen Bučan je radijec, televizijec, skejtar, voditelj, nekoč je celo prodajal čevlje. Kot voditelja na televiziji smo ga prvič spoznali v oddaji Bitka parov, to sezono pa se je znašel v novi vlogi voditelja oddaje Survivor: Na robu preživetja, kjer gosti izpadle tekmovalce in jih predstavlja v novi luči. Odpravlja se na njihove domove, se srečuje z njihovimi prijatelji in pripoveduje njihove življenjske zgodbe. Nekatere so tragične, druge samo žalostne, vse pa take, da ti zlezejo pod kožo.

Je kakšna razlika med vodenjem radijske in televizijske oddaje?
Uf, razlika je ogromna … Na radiu, ko enkrat obvladaš, je vseeno lažje, ker tam si sam, tukaj pa imaš kamere in cel kup ljudi za sabo. Na radiu si odpreš tekst na računalniku, na televiziji pa je cela vrsta dejavnikov, še posebej v pogovornem formatu, ker ne veš, kaj ti bo gost rekel in kam bo šlo vse skupaj. Nekdo ti govori iz režije v slušalko, nekaj imaš napisano, nekaj si moraš sam izmisliti, paziti moraš, v katero kamero gledaš … Dejansko je veliko bolj naporno. Če bi moral na televiziji delati štiri ure skupaj, tako kot na radiu, bi umrl!

Si ogledate svoje oddaje?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Ja, seveda, vedno več … Ko sem delal še Bitko parov, sem bil na primer zelo nezadovoljen s svojim obrazom, ker sem imel precej lesenega. Nisem pa vedel, ali sem lahko smešen ali pa bo izpadlo zanič …

Ko ste na odru, je pa ravno obratno, kajne?
Ja, na odru pa moraš biti bolj izrazen. Na televiziji imaš sceno in se moraš vanjo vklopiti, na odru si pa sam in moraš sceno narediti sam.

Prva stvar, ki jo naredite, ko je konec snemanja?
Ne vem … Danes bom šel na en pirček, in to je to.

Bi bili sami kos preizkušnji, kot je Survivor?

Ja, ja, bi, dva dni (smeh) … potem bi mi šlo pa na živce, da sem slan in umazan, da si ne morem umiti zob, da nisem jedel mesa pa čokolade, kruha ... Ne bi preživel, ni šans, zmešalo bi se mi.

Kaj od tistega, kar smo videli v oddaji, se vam je zdelo najtežje, česa ne bi zmogli?
Izzivi sami mi ne bi delali težav, ampak ne bi pa mogel delati tega lačen. Fizični izzivi mi niso težki, ker se ukvarjam s športom že vse življenje. Če lahko skejtaš, skačeš čez sedem stopnic, delaš flipe in podobno, potem lahko praktično narediš vse, kar se fizičnega tiče. Samo ne lačen.

Zanimivo, da prav vsi tekmovalci pravijo, da je dejansko najhujša lakota.
Meni je že izven šova najhujša lakota, sploh mi ni treba iti v šov. (smeh)

V oddaji Survivor: Na robu preživetja gostite izpadle tekmovalce: čigava zgodba se vas je najbolj dotaknila ali pa, če vprašam bolj direktno, za koga navijate?

Ravno to je zanimivo: dejansko sem videl zgodbe šele treh tekmovalcev, Klemena, Lidije in Alana. Vsaka zgodba je prikazana tako, da potem drugače gledaš nanj. Ko jih gledaš v šovu, ti gre dejansko nekdo lahko na živce, lačni so, tečni … Misliš si: »Pa kaj se ta Alan frajerja dela?« Potem pa vidiš, da ima neko zgodbo za sabo: babica mu je umrla, punca ga je zapustila, travo je nehal kaditi …

Čakajte, a to je problem?
Ja, ja, velik, malo težje spiš kakšna dva tedna. (smeh) Se pravi, vsak ima svojo zgodbo. Ravno zato je ta oddaja kul, ker tekmovalcev prej niso predstavili, gledalci so jih spoznali šele v oddaji, kjer živijo v ekstremnih pogojih, in logično, da niso taki, kot bi bili, če bi bili zdajle z nama na kavi. V bistvu so mi vsi po svoje zdaj kul.

Kot otrok ste menda veliko časa preživeli v naravi z dedkom, česa ste se naučili, kar vam še danes pride prav?
Predvsem to, da je narava lepa in da greš tja, da se malo pomiriš. Super je, če greš lahko vsak dan, ampak zdaj žal za to nimam več časa. Sem pa vedno vesel, ko grem. Ko se peljem čez Kanin ali dol v Bovec, kar vriskam, tako lepo mi je. Naučil sem se narediti mlinček na vodi, tudi žabice sva metala, nabirala lešnike in gobe ...

Nekje sem prebrala, da ste prodajalec čevljev …

Bil sem, ja, zelo dolgo. V skejt trgovini, kjer sem med drugim prodajal tudi čevlje. Takrat mi je bil všeč Al Bundy (iz serije Družina za umret, op. p.), ki je tudi prodajal čevlje, in sem se vedno hecal, da sem kot on. Drugače pa sem prodal čevlje tudi Miranu Stanovniku …

Kako?
Tako sem ga spoznal. Pred desetimi leti, ker je imela Slovenska vojska popust v trgovini in je pri nas kupoval vojaške čevlje. Tam sva se srečala prvič, naslednjič pa pri meni, v oddaji. (smeh)