Ko se pripeljeta na intervju, se za njima obračajo glave, čeprav nista v kostumih. Milanu Vodopivcu manjka le Bonifacijev talar, Maja Blagovič pa je v resničnem življenju daleč od Marije, ki jo igra v Eni žlahtni štoriji. »Neverjetno, kakšno popularnost doživljamo igralci iz Štorije,« pravita. »Pozna nas vsa Slovenija.« Sploh Marija in Boni sta v štirih sezonah postala ikonska lika serije. Prisrčna, navihana, iskrena in sočna sta zagotovo prav zaradi Maje in Milana, ki sta jima vdahnila življenje. In zaradi njunega odnosa. Med igralcema se res kar iskri, čeprav seveda zasebno nista skupaj, ampak imata vsak svojega partnerja. »Med nama je res posebna kemija, ki je ne doživiš pogosto,« priznata. Zaradi nje ju gledalci obožujejo, njima pa olajša naporna snemanja. Maja, ki dela v SSG Trst, in Milan, pred kratkim upokojen, prej pa zaposlen v SNG Nova Gorica, sta super par, ves čas se šalita in zbadata, pa tudi podpirata, med pogovorom pa ves čas skačeta v svoja lika in se med sabo neredko kličeta kar s televizijskima imenoma, Marija in Boni.

Rekla bi, da sta se Marija in Bonifacij v teh štirih sezonah najbolj razvila od vseh likov v Eni žlahtni štoriji. Začela sta kot stranska, ne preveč simpatična, morda celo malce negativna lika, zdaj pa sta med najbolj priljubljenimi, doživela sta celo »renesanso« in pristala v vodilni zgodbi. Se motim?
Maja: Štorija je tak fenomen zato, ker se scenariji pišejo sproti. Verjetno tudi ustvarjalci na začetku niso vedeli, kam naj stvar gre. Meni je bila Marija predstavljena kot zoprnjača, ki se v vse vtakne, na začetku je bilo celo rečeno, da je možno, da bi ona vrgla Tonko z lestve. Potem pa vsak igralec liku da svojo noto. Štorija je precej komična, zato sem si lik zamislila življenjski, simpatičen. Iz Maričke sem želela narediti tako 'narodno nošo', da bi bila prepoznavna povsod.
Milan: Kar se tiče razvoja mojega cankarjanskega duhovnika, sem se na začetku malo ustrašil, da režiserji želijo klišejskega župnika; vsaj besedišče osnutka je bilo tako. Ko sem bil izbran, sem se odločil, da bom raje govoril »orto« primorščino. Skozi to se je ponudila možnost oziroma smo narekovali avtorjem, da so naslednje epizode prilagodili najinima likoma, ker sta stvari tako sočno podajala. Gre za čustva, pravo kemijo. Še tik preden se prižgejo kamere, ostaja odprto, kaj bova z Majo naredila. Velikokrat po koncu scene kar pustijo, da še kaj 'sčarava'. Je pa odziv na župnika zelo presenetljiv, saj ga sprejemajo stari, mladi, verni, neverni … Celo s pravimi župniki imam izredno dobre odnose!
Maja: Naj povem, da smo se na začetku snemanja preoblačili v mrliški vežici. V Biljani, kjer se snema večina eksterierjev, so nas igralce, ker je bilo zunaj mrzlo kot hudič, dali tja nekam na pokopališče. Takšne so bile razmere na začetku snemanja. Po dveh sezonah pa nam je župnik ponudil župnišče, zdaj smo v »deluxe« prostorih.
Milan: No, to se je seveda Bonifacij zmenil! (smeh)

Maja: »Sem Štajerka in želela bi si nadaljevanko s štajerskim, prleškim dialektom. Čeprav tudi na Štajerskem radi gledajo Štorijo, kar v vrsti stojijo za avtogram. Njim so Brda in primorščina eksotika in lepota.« 

Snemanje takšne serije že tako ali tako ni mačji kašelj, kajne?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zmagovalca letošnjih talentov sta Edvard in Frida

Finale oddaje Slovenija ima talent je bil polen odličnih točk in presenečenj.

Maja: Snemanje takšne serije je hudičevo delo! Vstaja se ob abnormalnih urah. Če imam ob sedmih snemanje, moram vstati ob pol štirih. Ob petih, šestih moram s Krasa ali iz Trsta na snemanje v Ljubljano ali Brda, snemam do poznega popoldneva, se vrnem v Trst na vajo ali predstavo, ko pridem ponoči domov, pa se moram še naučiti tekst za naslednji dan. Če vidim, da imam prizore z Milanom, si oddahnem, ker samo preberem in vem, da bova naštrikala neko čisto drugo zgodbo. Nekateri igralci pa potrebujejo točne iztočnice.
Milan: Pri meni se je svet obrnil narobe: pravkar sem šel v penzijo, pa se je zgodil ta bum in mi spremenil bioritem življenja. Kar naenkrat si zaželen, ljudje te imajo radi, želijo se fotografirati, prosijo za avtograme … V teatru si lahko sto let, pa tega ne doživiš.

Je frustrirajoče, da ste se leta in leta razdajali v gledališču, pa vas je poznalo le malo ljudi, potem pa pride serija in čez noč za vami vpije cela Slovenija?
Maja: To je žalostno.
Milan: Treba se je zamisliti, zakaj je tako …
Maja: Serij je bilo veliko, pa niso bile vse prepoznavne. Mislim, da je Štorija tako uspešna ravno zato, ker se sproti pišejo scenariji in ker vsi živimo zanjo. Poglejte: ko sem dobila scenarij, v katerem naj bi Marija v Bertovi hiši ukradla uro, nisem mogla spati! Marija ne krade! Sploh ne v hiši, v kateri so ji dali dom. Poklicala sem režiserja Vojka Anzeljca in mu rekla, da je to treba spremeniti. Se je smejal in rekel, da bomo nekako uredili. In smo. On razume te naše stiske. Kaj vse bi že morali početi, pa smo se pogovorili in spremenili. Za svoj lik se moraš zavzemati.
Milan: Boj za lik je, da ga ohraniš verodostojnega. Tudi jaz sem imel problem, če se spomnite tiste zgodbe, ko so se vsi spraševali, ali je Bonifacij iztočil Bertovo vino ali ne. Mišljeno je bilo, da je bil on, ko smo snemali, sem ves čas govoril, da Bonifacij tega ne bi naredil. Tudi jaz nisem spal, klical sem Vojka Anzeljca. No, in potem so napisali, da je to naredil Italijan.
Maja: Ampak če se ne bi Milan zavzel, bi ostalo tako! In Štorija bi bila danes čisto drugačna.
Milan: Zanimivo, do kakšnih absurdov je prihajalo ob tisti zgodbi. Na primer: ob sedmih zjutraj me je nekdo klical, naj mu povem, ali je Bonifacij iztočil vino ali ne, ker so šli stavit za nekaj sto evrov. Mi je obljubil denarno nagrado, če mu povem. (smeh) Očitno so gledalci tako v Štoriji …
Maja: Smešno je, kako nas gledajo, se nas hočejo dotakniti, kot da smo stopili ven iz televizije.
Milan: Če gre Pahor mimo, ni nič nenavadnega, če pa gre Bonifacij … (smeh)
Maja: To te lahko tudi prizadene. Jaz imam 18-letna dvojčka, ki hodita v gimnazijo. Včasih nam kdo trka na vrata in me sprašujeta, kaj naj rečeta. Dobivam tudi kupe pisem, kaj gledalcem pomeni moj lik. Sploh ne morem verjeti, da sem nekaj premaknila v ljudeh. To so pa lepe stvari.
Milan: Seveda, jaz pravim, da zdravimo Slovence. Neverjetno, koliko pozitivne energije damo gledalcem. Konec koncev je Štorija edina slovenska serija – Usodno vino je slovaška licenca. Moramo biti ponosni na to, kar smo naredili! In to podpirati.

Koliko časa pa mislita, da lahko še zdržita v seriji?
Maja: Midva imava za peto sezono že tisoč idej!
Milan: No ja, peta sezona še ni potrjena, ampak glede na to, da Bonifacij in Marija postajata normalna družina, bi bilo vse možno. Jaz bi rad postal gangster, da vidijo, da znam igrati tudi kakšne konkretne, drugačne tipe ...
Maja: To si že mimo udaril! Če boš gangster, si pripeljem jaz Musevskega nazaj, da te 'pocuknem' na pravo stran!

Milan: »Vabijo me na razne prireditve, požegnam kak gasilski dom ali igrišče. Lani sem krstil vino v Šmartnem – ko je bil pravi župnik, je prišlo 50 ljudi, ko je bil Bonifacij, pa 250. Letos moram ponoviti, ker sem dobro krstil, je bila dobra letina, menda še ni bilo take.« 

Kako dolgo se že poznata?

Maja: Z Milanom sva bila skupaj že na Akademiji, potem pa se dolga leta nisva videla, zdaj pa na neki način nadaljujeva skupno pot, zato sta najini vlogi prerasli vse like. Midva se samo pogledava v oči in kakšno nakuhava. To je nekaj, kar z nekom imaš ali pa ne. Lahko z nekom napletaš ali ostajaš v mejah lika. Pri naju je šlo čez. Naredila sva tudi predstavo Iskrena spoved in upam, da jo bova igrala z uspehom. Primerna je tudi za tiste, ki ne gledajo Štorije, ker je 'svetopisemska' zgodba med kuharico in župnikom.
Milan: V njej razčiščujeva, kdo je v koga, kdaj in zakaj, kako sva delala Guštota … In zakaj sem se jaz odločil, da bom župnik …
Maja: Marička te prime za jajca, to je vsa resnica!
Milan: Ko sem začel dobivati toliko odzivov na Bonifacija, sem začel razmišljati, da je zagotovo veliko župnikov še vedno v dilemi. Ženske mi pravijo: 'Joj, če bi bili vi župnik, bi bila vsak dan v cerkvi!' Ker on je skromen in pošten, dušo bi dal za vse. V četrti sezoni so me scenaristi malo prizadeli, ker nič ne znam, ne žagati ne gospodinjiti. No ja, v tretji sezoni sem bil tudi klošar … Naj bo, samo da ne bodo s kakšnim seksom pretiravali. A ne, Marija?
Maja: Ne, ne, seks smo prepustili Eli in Ibrotu.
Milan: Ampak se je nekaj že začelo. So nama že pisali, da hvala bogu, da je Marija po tridesetih letih dobila svoje. (smeh)
Maja: Ko sem eno veliko oboževalko pred novo sezono vprašala, kaj bi si želela za Marijo, je rekla, da si želi, da se enkrat poroči z Bonifacijem in da imata normalno družino. In zakaj jo ima tako rada, je odgovorila, ker je tako iskrena, ker pove vse, kar misli. Točno za to sem se ves čas zavzemala!
Milan: Sem že delal z marsikom, a kar dela kolegica (pokaže na Majo, op. p.), je svetovno!
Maja: Ne poslušajte ga!
Milan: Ima tako energijo. Je igralka, ki se ji globoko klanjam!
Maja: Jezus Marija! Daj no!
Milan: Zdaj si niti ne predstavljam, da bi lahko s katero drugo igralko tako upodobil Bonija. Zagotovo ne bi bil tak.

Med vama je res neverjetna kemija!

Milan: Treba je ločiti profesionalno in zasebno. Midva imava specifičen odnos, to znava hvala bogu ločiti in s tem nimava težav.
Maja: Marsikdo ne ve, za kaj gre. Midva sva pa lumpasta. (navihan smeh)
Milan: Itak! Včasih sprovocirava okolico, pa naj si mislijo svoje.

Kako pa vajini družini gledata na to?
Maja: Njegov sin je na igralski akademiji. Ko sva se midva na odru poljubljala, je rekel, da tega ne more gledati. (smeh)
Milan: To me je presenetilo. No ja, mogoče sem se preveč nerodno obnašal, ampak Boni nima prakse …
Maja: Moj mož Vladimir Jurc, tudi igralec, je režiral najino predstavo Iskrena spoved. Sicer pa pri nas ni nobenih sprememb zaradi večje pozornosti, moja sinova mi primeta torbico, kadar se hočejo ljudje slikati z mano. Pri nas je to nekaj normalnega.
Milan: Tudi moja družina je tega vajena. Čeprav res delujeva, kot da bi bila v nekem drugem življenju že skupaj. O, poglej, saj v bistvu sva – v Štorijah! (smeh)