Po letih medenja je Magnifico jeseni izdal nov album, ki napoveduje tudi ponovno močnejšo mednarodno aktivacijo. Seveda bo prisoten doma in v regiji, kot kaže pa bo resno zaokrožil tudi po tujini, vključno z Anglijo, s katero si mežikata že nekaj let.

Se kdaj Robi Pešut »pošlepa«​ na to, da je Magnificu marsikaj dovoljeno in oproščeno? Poznam mamo, ki ste ji super fajn, z vsemi razvadami vred, odrasli hčeri pa soli pamet, če pokadi džojnt.
Jaz mislim, da samo nisem njena hči. Najverjetneje so zaradi lika Magnifica do mene okrepljene tako simpatije kot antipatije. Že zato, ker sem znan obraz, se bolj vidi in sliši, če se spotaknem jaz, ne pa anonimnež.

Ločujete Robija od Magnifica ali je to ista osebnost? Pride trenutek, ko se mora Robi pogovoriti z Magnificom?
Pogovarjam se sam s sabo, a ne Magnifico s Pešutom, ampak Pešut s Pešutom. Pogovarjam se o vseh stvareh, vsaj pol ure dnevno, ko hodim. To je razmišljanje o vsem, kot bi pred seboj nosil ogledalo. Ljudje smo narejeni tako, da imamo notranje pogovore, dualizem, kjer si sam sebi opozicija pri dnevnih odločitvah. Največji hudič je, ker se je treba stalno nekaj odločati. Preden pa se odločiš, tehtaš in se pogovarjaš sam s sabo.

Potem znate stopiti iz zgodbe, ki jo ustvarjate, in pogledati nanjo od zunaj?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

To bi slovenski voditeljici skoraj uničilo rojstni dan

Voditeljica Irena Shyama Hlebš je razkrila, kaj se ji je pripetilo med rojstnodnevnim izletom.

Pogled od zgoraj je za ustvarjalca nujen. Če tega nimaš že razvitega, se da tudi naučiti. Jaz zlahka gledam na samega sebe od zunaj.

Na plošči Charlatan de Balkan na prvo poslušanje ni velikega hita in rabi čas, da se usede, se je pa že dotaknila poslušalcev.
Ne gre za to, da bi v to ploščo zelo verjel, ker v nobeno ploščo res zelo ne verjamem. Gre bolj za to, da sprejmem odločitev in za njo stojim. Če mi izdelek ni všeč, ga ne morem zabrisati stran in začeti znova. Za to nimam dovolj energije, ne volje ne želje. Moram narediti, kar imam v glavi, ker drugače ne gre. Ni plana B. Zato poizkusim vse narediti najbolje in tako, da mi je všeč. To je pogoj. To delam zase, ne le za ljudi. Da je izdelek narejen dobro, je vprašanje časti in ponosa, drugače bi mi bilo nerodno. Imajo pa vse moje plošče neko razvojno pot. Vedno preteče vsaj pol leta, da se album usede ter požene prve liste in cvetove. Hir aj kam je rabil pol leta. Nihče nas ni imel za mar, dokler ga ni izdal Sony.

To pomeni, da album, sploh ob dobrem konceptu, kot format še ni mrtev – ali pa je bila lakota po vaših novih skladbah tako velika?
Album ima gabarite – kot večja uokvirjena slika. Tudi singel je slika, a dolžina daje albumu drug smisel. Jaz ne morem narediti singla, vedno naredim album, potem pa z njega jemljemo single. Finta albuma je v tem, da ko si ga zavrtiš v avtu, vse lepo teče in te nič ne zmoti.

Kako s Schatzijem izbereta glasbeni melos? Pri Sexy Boyu sta sledila obujanju retro popa 70. let, sicer pa se prej izogibata kot bližata tujim trendom.
To je najbolj odvisno od vsebine. Zvočna slika še bolj odpira čustva in te meče v neko občutje, zato jo prilagajava zgodbi plošče. Tokrat smo to glasbo že v studiu igrali na način, ki je že malo pozabljen. Nismo bili ločeni po kanalih in igrali smo tako, da smo se vsi gledali. To zahteva neko kompaktnost in odstopa od tehnike nasnemavanja posameznih inštrumentov, kar počne večina glasbenikov zadnjih 25 let. To čisto produkcijo smo hoteli zamazati s samim muziciranjem, ki nam je dalo drugačen zvok. Igrali smo skupaj, postavljali mikrofone na različna mesta in podobno, kar se danes redko počne. Za koncert je vse skupaj rahlo prirejeno, a glasbo igra ista ekipa, tako da zvenimo zelo podobno kot na plošči.

Vi čutite svojo karizmo? Vidim, da uživate v premikanju množic, a se tega tudi ogibate. V tem pogledu ste čuden zvezdnik – tega ne izkoriščate, kot bi lahko.

V življenju je pomembno izbrati, kaj boš počel. S tem ohraniš neki ponos in čast. Reči vsemu ja le zato, ker si profesionalec, ne pelje nikamor. To je stvar stila, a prav po stilu se razlikujemo. Veliko ljudi mi pravi, kaj bi moral. Delam toliko, kot zmorem in kolikor mi paše. Karizma je neoprijemljiva, sploh pa sam tega – pa če mi milijon ljudi reče, kako hud sem – ne morem čutiti. Saj sam pri sebi veš, koliko si sposoben ali smotan. Vem, koliko sem smotan in nobena karizma ne pomaga, da ne bi videl svoje nesposobnosti, smotanosti in tega, kar me sestavlja. Videl sem res veliko hujših ljudi od sebe, bolj sposobnih, boljših avtorjev in muzikantov, ki se ne nosijo. Zato ne vidim nobenega razloga, da bi se nosil jaz.

Đuro mi je zameril, ko sem rekel, da je mojster reciklaže, in ga primerjal z vami in Bregovićem. Zame je to kvaliteta, ne žaljivka, pesmim dajete nova življenja.
Reciklaži se noben umetnik ne more izogniti. To je tvoja malha, ki jo imaš, in vsakič, ko se mi zdi, da sem naredil nekaj novega, svežega, kar mi zveni čisto drugače, mi kdo reče, da sem to pa tipičen jaz. Jaz sem pa mislil, kako sem se umaknil od ustaljenih vzorcev. Temu se ne moreš izogniti. Niti se ne poizkušam, to je moje edino orodje.

Si z novimi aranžmaji pomagate tudi, da se na nastopih ne dolgočasite? Alfi Nipič že 40 let poje Silvestrski poljub. Jaz tega ne bi zmogel ob nobenem aranžmaju.
V tem pogledu obožujem skupino Beatles, ker so svoje pesmi prearanžirali na vse možne načine. Ko recimo McCartney in Lennon pojeta Love Me Do v nemščini ali španščini. Po mojem so se ob tem režali in zabavali. Pri nekaterih komadih pa imam stalno občutek, da jim še nekaj manjka in da bi lahko zveneli še malo bolje. To delam predvsem, da bi zvenel bolje. Ponavljam vajo, ker mi prejšnjič ni uspela popolno.

Kako močna sila je ljubezen?

Ljubezen je, podobno kot šovbiznis, s katerim se ukvarjam, šarlatanska reč. To je prodajanje megle, ki je vedno odvisno od konstelacije zvezd, prostora in trenutka, in še ko imaš vse dobro narejeno, lahko zgrešiš. Ali pa se nekaj zgodi čisto naključno. Kot se je s pesmijo Pukni zoro. Posnel sem jo kot del filmske zvočne kulise, postala pa je navijaški stadionski hit. To je tipičen produkt šarlatanstva.

Pobegnili ste mi.
Ja, ljubezen ... Zaljubljenost med dvema je rezervirana za mlade ljudi, pogojena je s seksom, telesno privlačnostjo ... Z leti pa dobi močnejšo vago in postane veliko več kot to: odgovornost, spoštovanje, čast. Vse to, kar se mi je vedno zdelo zelo patetično. Ampak je tako!

Je priročno imeti brata za studijskega mojstra, da sta pač veliko skupaj ali ker zna bolje stisniti zobe, vas bolj posluša in razume vašo vizijo?
Ne, najbolj je pomembno njegovo znanje. Sorodstvo to kvečjemu otežuje. Ne, da se ne bi razumela, sama bratska energija je zelo impulzivna. Pride do kričanja, zmerjanja ... kar pa se enako hitro pozabi. Pomembno je moje in njegovo znanje. On je zame najboljši producent, kar jih je tukaj, in tudi če ne bi bila brata, bi želel delati z njim. To je stvar sinergije. Ljudi v studiu ne mučim. Veliko se pogovarjamo, kaj želimo posneti, in iščemo načine, da to dosežemo. Schatzi pa je kot prvo odličen glasbenik in producent, da je tudi studijski mojster, je bonus. Že dolgo delava skupaj in najbolj mu zaupam.

Kakšen je vaš odnos do veselega decembra? Po naravi ste balkansko ležerni in hkrati zabavljač. Je zabavanje ljudi napor in je nadležno vse, kar pride zraven?
Nadležna je ta potrošniška histerija, ki smo jo ustvarili. To je neprijetno. Vsi pademo notri, vsi smo na razprodaji, od muzike do vsega. Zelo nasilno je. Kupi! Kupi! Kupi! P**da. Jaz živim v mojem malem paralelnem svetu, od Šiške do studia v Tivoliju, zvečer se na poti domov ustavim v gostilni, kjer spijem pivo ali dve, in če nočem biti deležen zunanjega sveta, ga niti ne vidim. Živim zelo ozko. Lučke se začnejo šele na drugi strani Tivolske ceste.

Velike Britanije se še niste resno lotili, ker so vas skušali preveč spremeniti ...

Ne. To je bila zgodba s Sonyjem. Anglija je najbolj zahteven in neprodušen trg za ustvarjalce, kot sem jaz, ki nisem vsakdanje uporaben in nimam hita kot Madonna. Anglosaški svet in njihov šovbiznis je drugačen od našega. A to ni razlog, da bi se Anglije ogibal. Nova plošča je najprej izšla v Veliki Britaniji in na Irskem, šele potem doma. Obetamo si predstavitve plošče v Londonu in nekaj nastopov v njihovih medijih, za marec pa imamo tam že dogovorjenih šest ali sedem nastopov.

Odgovorili ste mi na nastavek vprašanja oziroma misli, ki se glasi: menda se okoli vas smuka neki zelo vpliven producent z BBC?
Določenim ljudem je všeč moj album. Da je nekomu plošča všeč, pa še ni dovolj za uspeh. Kaj se bo iz tega zgodilo, bomo videli. Glasba je menda primerna za določen krog angleških poslušalcev, ki jih jaz ne poznam. Tamkajšnjega trga ne poznam. Moji tamkajšnji sodelavci vidijo potencial, mi pa delamo največ, kolikor zmoremo in znamo. Zame je zelo pomembno, da počnem stvari tudi izven Slovenije, ki je premajhna, da bi zmogel nasititi sebe in družino – tudi ustvarjalno. Majhnost Slovenije je prednost in slabost. Če bi živel v veliki državi, ne bi razmišljal o tujini. Če bi še obstajala Jugoslavija, najbrž ne bi imel ambicij po tujini. 25-milijonski trg je dovolj velik, da lahko ustvarjaš le tam. Tako pa ni dovolj. Še dobro, da imamo EU in res si ne želim, da bi še to uničili.