Valentina Plaskan, Gabi

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Gabi je bila najbolj osovražen lik v seriji. Kako ste to sprejeli?
Na stvari vedno gledam kot na proces, in kar se tiče intenzivitete, mi je ta lik ponudil hollywoodske sanje, če se malo pošalim. V obrtniškem smislu mi je ponudil lep poligon, kjer sem se zelo raziskala in odkrila, kaj vse zmorem, in si zato zdaj pri nekih stvareh znotraj samega poklica še bolj zaupam. Ta lik mi je dejansko v eni sezoni ponudil toliko, kot drugim v par sezonah ne. In to mi res veliko pomeni.

Kaj pa prepoznavnost – imate težave s tem?

Sama s tem nimam težav, saj zelo ločujem svoje delo od tega, kdo sem v resnici. Moje delo je del moje identitete, kar se likov, ki jih igram, tiče, pa je pomembno samo, ali so dobro ali slabo odigrani. Morda res ni prijetno, da te v privatnem življenju med kosilom ali na ulici ozmerjajo s slabo osebo. Ljudje bi morali ločevati, kaj je lik in kaj resnična oseba. Včasih je bilo drugače, ker so bile nadaljevanke krajše, zdaj so pa take, da je mogoče res težko ločiti resnično življenje od fikcije.

Vas jezi, da ljudje mislijo, da ste v resnici slabi?

Na nek način ja. Po drugi strani pa je kompliment, da ljudje to tako zares vzamejo, ker to pomeni, da dobro delaš. Dobivam raznorazne komentarje: od takih, da je to res tako kot iz hollywoodskih trilerjev, kar je kompliment moji igri in dokaz, da sem res vlagala v to in se izobraževala, do tistih, ki ti napišejo, da je to tako zares, da ne more biti zaigrano, da taka sem. To pa ni okej.

Milan Vodopivec, Bonifacij
Ker imate veze tam zgoraj – ste morda dobili kakšen namig, ali bo to res zadnja sezona Ene žlahtne štorije?
Božja pota so nepredvidljiva ... (pogleda v nebo, op. p.) Peta sezona naj bi bila res zadnja. Poslovili smo se že in tudi zjokali zadnji dan snemanja, to je bilo noro. Sem pa imel kar srečo, da sem po scenariju zadnji del snemal s sinom Guštom in sem mu lahko dal še nekaj napotkov za življenje. (smeh) Mislim, da je konec, ampak molim, da bi se kaj spremenilo.
Bi torej želeli, da bi se snemanje nadaljevalo?
Zelo bi bil srečen, če bi si lahko najprej malo oddahnil. To je precej zahtevno snemanje. Ogromno je besedila in zelo hiter tempo, v enem tednu smo posneli po štiri nadaljevanja. Snemali smo od sedmih zjutraj do šestih zvečer, vmes samo ena ura pavze za kosilo. Urnik je strašen, to je res kapitalizem v nulo. Snemamo ne glede na vreme. Je sonce, dež, toča, mraz, ni važno, mi snemamo. Na minus štiri v poletnih oblekah.
Kaj vam je s snemanja najbolj ostalo v spominu?
Prvo leto smo se v Biljani preoblačili v mrtvašnici. To je bilo pravzaprav grozljivo. Spomnim se drugega dne snemanja, ko je prišel obdukcijski tehnik in rekel, da imamo samo še dve uri časa, ker potem pripeljejo … Ja, kaj drugega, rib že ne! Ampak zaradi našega dobrega sodelovanja in promocije Brd in ker tudi nismo preveč žalili cerkve, so nam dali potem na razpolago drugo stavbo, tako da se nam ni bilo več treba preoblačiti v mrtvašnici.
Pa tudi s Tonkinim grobom je bilo kar nekaj težav, kajne?
Na začetku je bila čista paranoja med prebivalci Biljane, v smislu, kaj zdaj ta grob tukaj dela. Prej so se skoraj pobili med sabo zaradi par centimetrov roba preveč, zdaj pa kar naenkrat grob Špacapan Antonije tam na široko stoji, ne v vrsti, ampak kar na sredini! En dan pridem zgodaj na snemanje, tako da sem bil prvi na sceni, in srečam nekega gospoda, ki je šel na grob, in mi pravi: »Tole je pa mojo ženo čisto s tira vrglo; je gledala ta križ in pravi: ‘Antonija, Antonija ... pa saj je moj letnik, kako da je ne poznam?« Na ta grob so potem nosili rože, sveče in pobrali za spomin že skoraj vse črke s križa. Verjetno bo kar ostal tam v Biljani kot lokalna znamenitost.