V zadnjem letu ste napisali sedem knjig. Ali ni to že kar malo preveč?

Knjiga Branje Boba Dylana na klancu je izšla konec lanskega decembra, torej še ni minilo celo leto. V tako kratkem času še nikoli nisem napisal toliko knjig. Zdaj sem dozorel, učna leta so mimo. Vseh knjig je okoli 85 – toliko, da sem na neki točki že izgubil občutek za štetje. Prehud narcisizem bi bil, če bi štel izdane knjige, saj zase tega podatka ne potrebujem, za druge pa tudi ne.

Imate doma vse svoje knjige?

Zadnjič sem ugotovil, da mi ena manjka, vendar sem bil v tej knjigi soavtor in urednik. Nikoli nisem gledal in preverjal, ali imam vse. Ravno zato ni izključeno, da morda manjka še kakšna druga knjiga.

Ogledali ste si ogromno filmov. Kako se vam sploh še ljubi? Kaj se zapleti ne ponavljajo, se vam ne zdi zdaj že vse predvidljivo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

To je res, vendar se s ponovitvami doseže neka izvirnost. Slovenci smo prepričani, da filmi padajo z neba, da bo slovenski film rodil Triglav, da ga bo dalo slovensko morje … Iztrebljevalec, Casablanca, Divja banda, Vrtoglavica, Državljan Kane – to so filmi, kjer se režiser ni odpeljal na samotni otok in jih posnel, temveč si je ogledal sto ali petsto filmov in naredil svojega. Tako nastajajo filmi, knjige, pesmi in popevke.

Kakšna se vam zdi današnja filmska industrija, ko televizijske serije postajajo vse boljše, Hollywood pa nazaduje?

Serije so končno postale tako dobre kot filmi. Najboljše serije so tako dobre kot povprečni filmi, kar vidimo v serijah, smo že videli v filmih. V seriji posnamejo kader, ki je dolg deset minut. Če bi bil tak kader v filmu, bi v kinematografih vsi postali živčni, za serijo pa je to razodetje. Serije so zdaj ujele film in se trudijo, da bi postale kot film. Prej so se serije obnašale, kot da film sploh ne bi obstajal.

Tudi filmski igralci so se prej obnašali, kot da serije ne bi obstajale, danes pa igrajo v njih.

Smrtni greh je bil, če je filmski igralec igral v serijah. V serijah so igrali tisti, ki so jim kariere crknile, režirali pa so jih režiserji, ki niso več dosti pričakovali od življenja. Zdaj je obratno, saj delajo serije najboljši režiserji in najboljši igralci. Serije so dobre, ker je to redna zaposlitev, saj imajo zagotovljeno delo tudi za sedem let vnaprej. Ko pride scenarij za novo sezono, igralec le pogleda, ali v tej sezoni mogoče umre.

Sedenje naj bi bilo za zdravje še hujše kot kajenje, vi pa pišete, berete ali gledate filme – torej ves čas sedite. Kako potem skrbite za zdravje?

Za zdravje sem slabo skrbel, zato mu bom moral zdaj posvetiti več pozornosti. Tek se mi zdi dolgočasen, zato se bom po nasvetu urednika Sama Ruglja verjetno odločil za hojo. Lažje bi bilo, če bi lahko med hojo gledal še filme. Vse življenje sem igral nogomet, zdaj pa so fantje izginili. Ljudje izginjajo iz naših življenj in ne moreš več sestaviti nogometne ekipe. Takrat se zaveš, da je treba zamenjati šport.

Ali ste morda v zadnjih letih našli kak nov konjiček?

Ne. Razmišljam o tem, kako bi hojo spremenil v konjiček. Dobil sem že nekaj knjig o hoji.

Ali se tudi drugih stvari lotite tako učeno? Ali preberete navodila, ko dobite novo napravo?

Novih naprav se izogibam, če jih dobim, pa si jih dam montirati in se s tem ne ukvarjam. Ravno tako se ne lotim popravila avtomobila ali računalnika.

Kako hitri ste v tipkanju?

Nihče ne tipka hitreje z dvema prstoma kot jaz! Vse moje knjige so nastale z dvema prstoma, na tem področju sem še vedno avstralopitek. V tem stoletju še nihče ni napisal več z dvema prstoma.

Ali več knjig napišete ali jih več preberete?

Še vedno preberem bistveno več knjig, kot jih napišem. In dejstvo je, da ne bi mogel napisati toliko knjig, če jih ne bi toliko prebral. Za svojo biografijo nimam kaj dosti materiala, saj se mi nič ne zgodi, razen knjig in filmov.

Lahko bi pisali o družini.

To je res, vendar je družina zdaj že tako velika, da mi ni treba več nobenega držati za roko in voziti okoli.