Veliko prahu je Tina dvignila tudi lani, ko je po skoraj desetih letih morala zapustiti časopis Delo. O njenem odhodu se je razpisala tako strokovna kot nestrokovna javnost. Zdaj pravi, da zaradi tistih dogodkov ne goji nobenih zamer, saj se z novo ekipo na uredništvu 24 ur odlično razume, predvsem pa bo še naprej iskala odgovore na vprašanja, ki si jih nihče drug ne upa zastaviti.    

Kdaj ste se odločili, da boste postali novinarka? Je bila to otroška želja?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ne, nisem bila otrok, ki bi bila predana eni stvari. Preveč stvari je bilo, ki so me zanimale. Po srednji šoli sem izbirala med študijem komunikologije, novinarstva in matematike. Na koncu sem izbrala komunikologijo. Pozneje, v tretjem letniku študija, sem se odločila za vzporedni študij novinarstva. Tudi takrat, če sem iskrena, nisem bila prepričana, kaj bom zares počela. Potem sem videla razpis na Delu, se prijavila in začela delati kot novinarka. Po letu ali dveh je postalo jasno, da je to poklic, ki ga želim opravljati.

Na Popu ste najprej vodili rubriko Fokus, zdaj pa še Inšpektor. Kakšne vsebine odkrivate v eni in drugi oddaji?
Pri obeh se trudimo za poglobljen pristop k temam. V Fokusu obravnavamo široko območje tem, vrsta je prilagojena vsebini, in sicer od analitičnih prispevkov do raziskovalnega novinarstva, od poglobljenih intervjujev do reportaž in tako naprej. Inšpektor pa je bolj »uporabniško naravnan«. V njem preverjamo dejstva o neki temi, preverjamo stanje na nekem področju, pogosto so to stvari, ki so pomembne za vse porabnike, državljane, uporabnike kakšnih storitev.

Kako se lotite neke teme?

Pri meni je pogosto tako, da me kaj začne zares zanimati šele, ko to bolje spoznam. Podobno je pri temah, s katerimi se kot novinarka ukvarjam. Moj zadnji prispevek je bil na primer 24 ur Inšpektor o slovenskih smučiščih. Tisti, ki spremljajo moje delo, vedo, da to ni tema, ki bi mi bila pisana na kožo. Ampak zdaj, ko je prispevek za mano, bi se te teme – bolj preiskovalno, bolj z vidika sprememb lastništva v zadnjih letih in desetletjih – z veseljem še kdaj lotila.

Vam je bilo kdaj žal, da ste izbrali ta poklic?
Nikoli.

So vam že kdaj grozili zaradi kakšne objavljene zgodbe?

Seveda marsikdo z mojimi prispevki ni zadovoljen. Nekateri mi to povedo neposredno, drugi posredno. To sodi k novinarskemu delu. Pred meseci sem, denimo, pripravila Fokus o delovanju študentskih organizacij. Dan po objavi tega prispevka je oseba, ki je povezana s študentskimi organizacijami, na svojem Facebook profilu napisala: »Tkle treba z večino novinarjev!« Zraven je objavila članek z naslovom Mafijec v Rimu novinarju zlomil nos.

Veliko se govori o položaju novinarstva pri nas. Kakšna je po vaše prihodnost tega poklica?
Kakovostno novinarstvo bo tudi v prihodnje za družbo izjemno pomembno, morda celo vedno bolj. Upam samo, da bodo lastniki medijev v Sloveniji in uredniki razumeli, kaj je naloga novinarstva, in novinarjem omogočili, da bodo to nalogo dobro opravljali.

Kaj pogrešate v tem poklicu, glede na pretekla leta, ko je preiskovalno novinarstvo še imelo neko težo?

Mislim, da ima preiskovalno novinarstvo še danes veliko težo. Res pa je, da bi si novinarji želeli, da bi naše delo imelo včasih večje posledice, da bi odgovorni nepravilnosti, o katerih poročamo, (hitreje) odpravili. O izplačevanju dodatka za stalno pripravljenost na devetih fakultetah Univerze v Ljubljani sem poročala od novembra 2015, vsakih nekaj mesecev sem objavila nov dokument, ki je pokazal na neko nepravilnost, neresnično izjavo. Dobri dve leti pozneje: fakultete dodatka svojim zaposlenim ne izplačujejo več, nezakonito izplačan denar pa bo Univerza najverjetneje morala vrniti v proračun – čakamo na odločitev višjega sodišča. Nekaj se je torej spremenilo, ključnega, to je večjih sistemskih sprememb, pa na žalost še vedno ni.