Kvizi so bili v času naše mladosti stalnica na javni televiziji in pravzaprav edina dobra zabava, ki se jo je dalo spremljati iz udobja domačega kavča. Toda časi so se spremenili in kvize so zamenjali resničnostni šovi. A na Televiziji Slovenija še skrbijo za vsebino, ki poleg zabave ponuja znanje.

Njihov sicer licenčni kviz Vem! vas bo, hočeš nočeš, prikoval pred televizijski ekran in vas za pol ure poslal nazaj v čas, ko si moral, če si hotel izraziti pohvalo ali kritiko na račun tega ali onega, dvigniti telefon ali v roke prijeti svinčnik in papir. Kviz, ki je v ponedeljek zabeležil že 500. oddajo in je dvignil kar precej prahu na družbenih omrežjih, vodita igralca Aljoša Ternovšek in Anže Zevnik, ki sta tudi sama ljubitelja kvizov.

Ali ste sami kdaj sodelovali v kakšnem kvizu? Če ne, se zagotovo vsaj spomnite kakšnega, ki ste ga radi spremljali?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Anže: Sam nisem nikoli sodeloval v kvizu, a sem jih rad spremljal, najraje Lepo je biti milijonar.

Aljoša: Ne, nisem. Si ne upam. Zdi se mi, da imam premalo znanja in podatkov. Gledal pa sem jih, seveda. Začel sem s Kvizkoteko in še vedno rad pogledam kvize na HRT: Potjera, Najslabija karika, 1 proti 100.

Kaj ste nazadnje iskali na spletu oziroma katero geslo ste nazadnje vtipkali v Google in zakaj?
Anže: Google mi daje odgovore na veliko vprašanj in rad ga sprašujem. Nazadnje sem vtipkal Zadnji ledeni lovci, saj bi si zelo rad ogledal dokumentarni film Jureta Breceljnika, ki nas je žal prehitro zapustil. Izvedel sem, da je bil razprodan tisti dan. A ne bo mi ušel.

Aljoša: Veliko »googlam« glasbenike. Nazadnje sem poizvedoval o mladem trobentaču z imenom Ambrose Akinmusire. Zanimala me je njegova glasba, seveda. Takoj sem naročil ploščo.

Če bi se še enkrat lahko odločili, kateri poklic bi izbrali in zakaj?
Anže: Brez dvomov bi se odločil za isti poklic. Zagotovo. Brez oklevanja.

Aljoša: Zelo rad počnem to, za kar sem se odločil. Najbrž bi še enkrat izbral isto. Edino, kar bi še rad počel, je igranje inštrumenta. Bil bi glasbenik.

Kdaj ste nazadnje potrebovali nasvet nekoga, ki je starejši in bolj izkušen od vas, in kaj vam je svetoval?

Anže: Pred kratkim sem imel premiero Kozmopolisa v režiji Alena Prošića v Mini teatru. V predstavi sva le dva igralca, jaz in Primož Pirnat, ki je moj veliki igralski vzor. Njegov nasvet je bil seveda povezan z igro. Male skrivnosti velikih mojstrov. Zato vam nasveta ne morem izdati.

Aljoša: Pred kratkim. Spraševal sem se, kako dolgo naj vztrajam v položaju, ki je z vsakim dnem rastel v večjo napetost. Nasvet je bil preprost: dokler zdržiš, samo ne nakoplji si raka na črevesju.

Se držite Sokratovega reka »Vem, da ničesar ne vem« in kaj vam pomeni?
Anže: Velikokrat se zalotim pri razmišljanju, kako malo vem v tem velikem svetu. Kam bi še vse lahko šel in kaj moram videti. Mislim, da je to rek, ki si ga moramo večkrat ponoviti – le tako bomo raziskovali in se učili novih stvari. Hvala seveda tudi kvizu Vem!, da mi širi obzorja.

Aljoša: To je postala že fraza, ki je iztrgana iz konteksta. V mojem poklicu z vsakim novim študijem začnemo z ničle. Nikoli ničesar ne vemo. To je prav. Takoj, ko misliš, da že na začetku veš, ustaviš ustvarjalnost. Da ne veš, je ena lepših stvari v življenju.