Danes je del športnega uredništva, a Irena Shyama Hlebš je zaljubljena v adrenalin. Tako se je pred leti po poroki preselila v Brazilijo. »Zakon je trajal skoraj dva meseca. Vse skupaj je bila bolj šala kot zares, vsaj jaz pri triindvajsetih še nisem vedela ravno, kaj zares pomeni poroka.« Drugo plat Brazilije pa je spoznala, ko so ji pištolo uperili v obraz.

Ireni Shyama Hlebš se je želja po življenju v tujini uresničila pred nekaj leti, ko se je odpravila v Brazilijo, da bi si tam ustvarila novo življenje. »V Brazilijo sem odšla kot zunanja dopisnica Televizije Slovenija, na lastno roko. Želela sem si tam ustvariti življenje. Zato sem že na začetku, ko sem se tja preselila, misli usmerila v Brazilijo – in to skrajno resno, celo tako, da sem tudi razmišljati začela v portugalščini,« se zasmeji in doda: »Tam sem imela spletno kavarno in studio za dizajn, študirala sem igro in delala za tamkajšnjo televizijo.«

Neprijetna izkušnja z roparji

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Živela je v tem, kar si predstavljamo kot raj: idilična hiša na plaži, velik vrt, palme, kokosi, sonce, izjemno prijazni domačini, skorajda večno poletje. Najprej je namreč živela na obali Atlantika, v Bahii, ki je malo večja od Ljubljane. »Ja, veliko ljudi bi si to želelo. Ampak takrat razen na novo življenje, polno eksotike in idealov iz moje glave, nisem pomislila na nič drugega. Niti na to, da se lahko srečam še z drugim obrazom Brazilije, ne. Zato me je Brazilija sama spomnila na to. Nekajkrat so mi namreč oropali hišo, pobrali vse, kar se je pobrati dalo, od kamere do žarnic … Piko na i pa je postavil dogodek, ki ga imam še danes slikovito pred očmi, z vsemi podrobnostmi. Na enega od običajnih večerov, ko sem odhajala proti avtu, me je na verandi prestregel fant, majico je imel zavito čez obraz, uperil pištolo v mojo glavo … Res neprijetna izkušnja. Zaradi mojega psa, ki je pritekel izza vogala hiše in v katerega je tudi ustrelil, je potem zbežal. Policisti so sicer odkrili, kdo je bil; bila sta dva fanta, ki sta vrtnarju pomagala obrezovati palme. Drugi fant je čakal na drugi strani ograje. Filmska izkušnja – s srečnim koncem. Takrat sem želela čim dlje stran, in takoj ko se je hiša prodala, sem se preselila v Salvador. Najprej sem želela v Rio de Janeiro, šla z vsem, kar sem imela v Braziliji, tja, a sem zdržala slaba dva meseca. Skoraj šest milijonov ljudi je bilo vendarle preveč. Že prej pa sem spoznala Salvador, mesto z dušo v pravem pomenu besede. Izjemen zgodovinski del, izjemni ljudje, dva milijona v mestu sem še lahko sprejela, tam je bila tudi prijateljica Lidija, prav tako v Braziliji živeča Slovenka, in moje novo poglavje se je začelo. Takrat sem bila prepričana, da bom v Braziliji, deželi tisočerih obrazov, ostala za vedno.«

Poročena za dva meseca

Marsikdo pa ne ve, da se je pred odhodom v Brazilijo Irena Shyama poročila. Poročila se je s televizijskim sodelavcem in skupaj sta odšla po novo življenje v Brazilijo. »Poročila sem se v Sloveniji, zakon pa je trajal skoraj dva meseca. Vse skupaj je bila bolj šala kot zares, vsaj jaz pri triindvajsetih še nisem vedela ravno, kaj zares pomeni poroka. Za vrnitev v Slovenijo pa je bilo več razlogov: od ropov, ki jih je bilo še nekaj in ki jih Brazilci sprejmejo kot del vsakdana, mene pa je to res začelo motiti, do morda na neki način domotožja. Začela sem pogrešati svobodo, v bistvu se veliko Slovencev ne zaveda, kako pomembna in dragocena dobrina je varnost. Poleg tega sem začela pogrešati letne čase. Po petih letih večnega poletja sem začela drugače dojemati tudi čas. Namesto dveh mesecev, kot pri nas traja poletje, je minilo celo leto. Že odkar sem se vrnila, pa nostalgično razmišljam o tistem času, in bolj ko se ta čas odmika, bolj ga pogrešam. Vsekakor je Brazilija v meni pustila močen in lep vtis, me oblikovala, mi ustvarila res neskončno nepozabnih spominov, z veliko prijatelji ohranjam stike in nekako jo imam za drugi dom.«

Adrenalinska zasvojenost

Adrenalin pa Irena Shyama danes sprošča drugače. »Potovanja so moja 'adrenalinska' zasvojenost. To je tisto, kar mi dviga adrenalin; spoznavanje novih kultur, ljudi z različnih koncev sveta, jezika, podajanje v neznano – to je moja res velika strast. Ja, potovanja lahko sama po sebi ponudijo veliko adrenalina – če izvzamem adrenalinske aktivnosti, ki jih te dežele ponujajo. Destinacije izbiram po navdihu. Zadnji dve leti je bila ta večkrat Egipt. Očaral me je. Poleg tega, da ob Rdečem morju vedno piha veter, ustrezen za jadranje na deski, ki je postalo moja velika strast, je to dežela številnih podob. Me pa še čaka veliko potovanj, svet je res velik, raznovrsten in izjemen.« Sicer pa je bila vedno radovedna: tako je na primer pri osemnajstih letih kupila letalsko karto in se sama odpravila v Indijo za tri mesece. »Morda me bo spet kdaj zamikalo preizkusiti delček mojega življenja živeti kje drugje, tega ne vem niti ne želim zatrjevati, da ne bo tako, a trenutno mi Slovenija ustreza.«