Obsežna, skoraj 400-stranska knjiga z naslovom Kot bi luna padla na zemljo, v kateri skozi Milenino življenjsko pripoved (po)doživimo našo polpreteklo zgodovino ter premislimo številne velike sodobne dileme, je pred dobrim mesecem izšla pri založbi Beletrina.

Kje in kako sta se spoznala in kdaj je padla odločitev, da bo iz vajinega poznanstva nastala Milenina biografija? Milena, kako je prav Tadej postal tisti, ki ste mu zaupali to odgovorno vlogo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Igralka Marijana Brecelj (Najini mostovi) o odraščanju v Beogradu

Danes 77-letna igralka je svoje najstništvo s staršema igralko in politikom preživela v Beogradu. Kako se spominja tistega obdobja?

Tadej: Spoznala, ali bolje, srečala sva se v Nepalu leta 1998, ko sem bil sam tam kot član slovenske odprave na osemtisočak Daulagiri in se nam je Milena pridružila za nekaj dni na pristopnem maršu proti baznemu taboru. V Nepalu je bila sicer kot članica Unicefa. Ampak takrat se nisva veliko pogovarjala. Zares spoznala sva se skoraj deset let kasneje ob intervjuju za Playboy, ki je lepo uspel in sem po njem začel razmišljati tudi o biografiji. No, moralo je miniti še novih deset let, da se je ta zamisel uresničila.

Milena: Nisem se jaz odločila za Tadeja, ampak se je on zame. (smeh) Oziroma – že pred leti so me na Beletrini vprašali, ali bi bila za to, da on piše mojo biografijo. Odgovorila sem, da seveda, a je vmes minilo nekaj let in sem že kar malo pozabila na to. Potem pa me je Tadej poklical in vprašal, ali sem še vedno za stvar. Seveda sem bila, ker sva se poznala že od prej. Poleg tega sem bila zelo zadovoljna z intervjujem, ki ga je naredil z mano – ker seveda nisi zadovoljen s čisto vsakim intervjujem. Človek, ki piše tvojo biografijo, mora biti vreden zaupanja. Poleg tega pa Tadeja seveda cenim tudi kot pisatelja. Čisto vsakemu se človek ne bi pustil – to mora biti nekdo, s katerim najdeš neko pravo kemijo. In midva, mislim, sva jo kar imela.

Kot bi luna padla na zemljo – zanimiv naslov biografije je menda stavek Pina Mlakarja, Mileninega profesorja. Kako sta prišla do njega?

Tadej: Stavek sicer opisuje banalno situacijo, ampak mi je bil všeč, ker take metafore prej še nikoli nisem slišal. Včasih se mora pisatelj mučiti in mučiti, preden se mu posveti pravi naslov knjige, včasih pa mu ta kar nekako pade na mizo. Kot bi Luna padla na Zemljo sodi v to drugo, srečnejšo kategorijo – takoj sem vedel, da je pravi.

Tadej, zdaj ste, predvidevam, že utečeni v žanru biografije – Milenina je vaša peta, v pripravi so že nove. Je kaj lažje, kot je bilo na začetku? Obstajajo kakšne zakonitosti, ki se jih mora človek držati, ko piše biografijo – razen tega, da ni suhoparen?
Tadej: Utečen sem mogoče v tem smislu, da obvladam »mehaniko« dela, da vsaj približno vem, kako se moram zadeve lotiti in koliko grobega materiala – besedila – potrebujem, da lahko iz njega nastane knjiga. Vsebinsko ni pa nič lažje, ker je vsak človek svoje lastno vesolje in bi mu, če bi ga tlačil v neke svoje pisateljske šablone, hitro napravil krivico. Pa še pričakovanja so vsakič višja – ne samo javnosti, tudi moja lastna.

Ko smo že pri suhoparnosti: o knjigi je bilo večkrat zapisano, da se nista hotela iti kronološkega popisovanja dogodkov, ker to hitro učinkuje dolgočasno, ampak da sta želela, da ima biografija neko dodano vrednost. Kako sta potem gradila vsebino knjige, kaj je tisto, kar dogodke v njej povezuje, če ne kronologija?

Tadej: Saj na neki način je kronologija, ki se pa zelo prepleta … O tem zelo težko govorim, ker gre za vprašanje navdiha, občutkov, počasnega tkanja besed in poglavij. Ko sva se lotila dela, nisem imel nobenega vnaprejšnjega načrta, sheme poglavij. Najprej sva šla čez njene vloge v gledališču in na filmu, lepo kronološko in počasi, počasi in postopoma se je izoblikovala ideja o knjigi, kakršna je zdaj.

Milena, ste se v knjigi razgalili brez cenzure ali ste nekatere stvari vseeno zadržali zase? In Tadej, ste Milenine misli kaj preoblikovali ali jih večinoma puščali takšne, kot so bile v izvirniku, med vajinimi pogovori?

Milena: Če govoriš o svojem življenju, o nekem širokem obdobju, seveda ne moreš biti objektiven. In seveda se kdaj vmes zgodi, da si rečeš – pa mi je res treba o tem javno govoriti? Ampak v resnici ni notri nič takšnega, česar ne bi nihče vedel. Za vsako situacijo ve vsaj en človek, nič ni stvar moje fantazije ali moje domišljije. Drugače pa je biografija lahko zelo umetna, če se govor prevede v tretjo osebo ali pa v neko preveč literarno govorjenje; stavki hitro niso več tako zelo pristni. Ampak Tadej je to seveda znal prav narediti.  

Tadej: Poante nisem nikoli spreminjal, jezik pa le toliko, da je razumljivejši. Treba je vedeti, da ljudje drugače govorimo, kot pišemo, eni bolj in drugi manj, in naloga avtorja je, prevesti govorjeni jezik v pisanega, ne da bi to kdorkoli opazil.

Sta oba zadovoljna z rezultatom ali sta se zdaj, ko je knjiga izšla, domislila še česa, kar bi lahko naredila bolje?
Tadej: Meni je knjiga všeč. Saj mi je vsaka moja, ko pride iz tiskarne, ampak pri tej je bil pa ta občutek še zlasti močan. Seveda bi se dalo tudi kaj drugače, zmeraj se da, ampak ko kakšno knjigo končam, je tako ali tako nekaj časa ne vzamem v roke. Zaprem jo v škatlico v svoji glavi, v kateri piše »opravljeno«, in dam sebi in njej nekaj časa mir.

Milena: Vsekakor nimam nobenih pripomb. Ker sva bila tudi zelo natančna. Imena, letnice in tako dalje – za vse to sem rekla, da mora biti res točno. Ker če se enkrat zmotiš, ti ne bo nihče več verjel. (smeh) Sicer pa mislim,  da bo za ljudi, ki jo bodo brali, knjiga dragocena tudi zaradi tega, ker govori o nekem obdobju v družbi, ki se je že pozabilo. Čeprav se meni zdi, da so se nekatere stvari, o katerih govorim, zgodile praktično predvčerajšnjim (smeh), se čas hitro spreminja; sploh v tem zadnjem obdobju so se, pa ne samo pri nas, pač pa po vsem svetu, zgodile ogromne spremembe. Zdi se mi dobro, da se ne pozabi, kako je bilo prej. In mislim, da je Tadej s temami, ki jih je predlagal in o katerih sva se pogovarjala, zelo dobro ujel duha nekega časa.